Jedro

O prošnji za azil je mogoče odločiti v pospešenem postopku med drugim tudi, če je iz nje očitno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje. To pa je le tedaj, če je iz prošnje očitno, da okoliščine, ki jih prosilec navaja, v nobenem primeru niso preganjanje v smislu ZAzil. Ker prosilca zatrjujeta, da ju v izvorni državi preganjajo zaradi vere, ni mogoče prošnje zavrniti v pospešenem postopku, ker da ne gre za preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06-odl. US) v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB 2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.9.2006 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil po predhodni združitvi postopkov zavrnila prošnji tožnikov A.A. (roj. 13.4.1975 v K.M.) in B.B., (roj. 12.1.1979 v kraju V.) kot očitno neutemeljeni, ker je že iz prošenj očitno, da jima v delu izvorne države Srbije, torej na Kosovu, ne grozi preganjanje s smislu ZAzil. Prvostopno sodišče je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, ker je menilo, da se tožena stranka v svoji odločbi neutemeljeno sklicuje na dejansko stanje v izvorni državi tožnikov, ki je bilo na podlagi različnih poročil ugotovljeno v eni od sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se je nanašala na določen primer. Sodbe ni mogoče šteti za uveljavljeno odločitev o stanju v državi, zato ni mogoče na njeni podlagi v vsakem primeru zatrjevati, da so organi oblasti na Kosovu sposobni zagotavljati varno življenje prebivalcem Kosova. Zlasti pa tega ni mogoče zatrjevati glede okoliščine tega primera, ko gre za zaščito pripadnikov manjšinske katoliške vere in tistih oseb, ki so prestopile iz muslimanske v katoliško vero. Glede tega vprašanja dejansko stanje ni popolno ugotovljeno v smislu splošnega objektivnega stanja v izvorni državi. Dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno tudi v delu, ki zadeva oblike preganjanja, ki sta jih zatrjevala tožnika v upravnem postopku. Tožena stranka namreč sploh ni natančneje preverila, s kakšnimi oblikami maltretiranja sta bila tožnika soočena, da bi lahko na podlagi tega presodila kriterij intenzivnosti in trajanja teh nasilnih dejanj v smislu določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil v zvezi z 9. (1)a členom Direktive št. 2004/83/EC. Prvostopno sodišče je v več sodbah že pojasnilo, da opredelitev preganjanja v smislu pravnega standarda, na katerega se sklicuje tožena sanka, ni pravilna, ker je v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/EC in s 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 18. členom Ustave Republike Slovenije, saj je mučenje v navedenih predpisih absolutno prepovedano ne glede na to ali gre za nenehno ali enkratno dejanje. Prvostopno sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi, odpravi prvostopno sodbo in tožbo tožečih strank zavrne, podrejeno pa, da odpravi prvostopno sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da prvostopno sodišče ni pravilno presodilo ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja in ni pravilno uporabilo določb procesnih in materialnih predpisov. Tožena stranka je namreč odločala v tako imenovanem pospešenem postopku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Prvostopno sodišče izhaja iz zatrjevanj tožnikov, da gre za njuno preganjanje zaradi vere, ni pa se ni opredelilo do tega, ali je bilo pravilno odločanje v pospešenem postopku, temveč svojo odločitev opre na okoliščine, ki za odločanje v pospešenem postopku sploh niso pravno pomembne. Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi, da je v obravnavanem primeru dopustno odločati v pospešenem postopku, ker je že iz same tožbe za azil očitno, da tožnikoma v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in to niti ne v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravni sodni praksi, niti ne v smislu Direktive Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogih potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite, št. 2004/87/EC z dne 29.4.2004 (Uradni list EU, št. L 304/12 z dne 30.9.2004). Glede na to, da ju po njunih izjavah preganjajo nedržavni subjekti, bi morala dokazati, da ju zoper to preganjanje oziroma resno škodo oblastni organi, vključno z mednarodnimi organizacijama, ki delujejo v izvorni državi tožnikov, niso ali nočejo zaščititi. Sodišče prve stopnje je zmotno ugodilo, da je tožnik izjavil, da je preganjanje večkrat prijavil policiji. Tožnik je namreč izjavil, da je preganjanje prijavil le enkrat in da tega ni več storil, ker očitno policija ni storila nič, saj so ga še naprej preganjali tožničini sorodniki. Ni pa navedel, da bi imel v zvezi s tem kakršnokoli težavo s policijo, niti da bi se pozanimal, kaj je policija v zvezi z njegovo prijavo ukrenila, niti da bi policiji prijavil nadaljnje težave, ki jih zatrjuje. Po presoji toženih strank tožnika nista dokazala, da bi jima v izvorni državi ne bila zagotovljena zaščita, prav tako nista prepričljivo in verodostojno izkazala in pojasnila svojih trditev o preganjanju. Ne strinja se niti s tem, da bi bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v smislu splošnega objektivnega stanja v izvorni državi. Tožena stranka je odločala v pospešenem azilnem postopku. Tožnika nista spoštovala niti določbe 2. odstavka 29. člena ZAzil. Tožnikove izjave o tem, ali tožničina družina ve za njuno zatrjevano cerkveno poroko in prestop tožnice iz muslimanske v katoliško vero, se razlikujejo, enkrat trdi, da vedo, drugič, da ne. To pa kaže na zavajanje in zlorabo azilnega postopka zaradi lažnega navajanje razlogov. Vendar za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene zadostuje že ena pravna podlaga, to je v tem primeru, da jima v izvorni državi ne grozi preganjanje oziroma resna škoda.

Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da njuna prošnja ni bila očitno neutemeljena, kar je potrdilo tudi prvostopno sodišče s tem, ko je odpravilo odločbo tožene stranke. Ob odločanju tožene stranke Direktiva sveta Evrope št. 2004/83/EC še ni veljala, saj je rok za njeno implementacijo iztekel 10.10.2006 (po izdaji odločbe tožene stranke). Opredelitev pojma preganjanja, kot ga ima tožena stranka, pa ne izhaja niti iz ZAzil niti iz Direktive, saj nikjer ni uporabljen termin trajnega in sistematičnega preganjanja, saj bi bilo to pojmovanje nelogično. Zato bi morala tožena stranka izvesti redni, ne pa pospešeni postopek. Predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Eden od pogojev, zaradi katerih se o azilu lahko odloča v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, je naveden tudi v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je tudi, če je že iz prošnje za azil očitno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje ali resna škoda.

Ta pogoj pa je po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

ZAzil ne definira pojma preganjanja, temveč se glede razlogov za preganjanje sklicuje na Ženevsko konvencijo. Po tej konvenciji je država podpisnica dolžna nuditi zaščito tujcu, ki zaprosi za azil zaradi preganjanja v izvorni državi, ki temelji na rasi, veri, narodnosti, političnemu prepričanju oziroma pripadnosti določeni skupini. Pred potekom roka za implementacijo Direktive v slovenske predpise pa se je v upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ustalil pravni standard preganjanja, ki pa po 10.10.2006, to je rokom za implementacijo Direktive, ni več primeren.

Zato pritožbeno sodišče izhaja iz pojma preganjanja, kot je opredeljen v 9. členu Direktive, namreč, da morajo dejanja preganjanja v smislu 1 A Ženevske konvencije: - biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoča po 2. odstavku 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin EKČP ali - pomeniti akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način kot v prejšnji alinei.

Glede na takšno opredelitev preganjanja in glede na to, da tožnika zatrjujeta, da ju preganjajo tožničini sorodniki zaradi vere, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče trditi, da takšno preganjanje, če bi bilo res podano, v nobenem primeru ne more pomeniti preganjanja v smislu ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča torej iz njunih prošenj za azil ni očitno, da v izvorni državi nista preganjana zaradi vere. Na to presojo pa ne more vplivati okoliščina, kolikokrat sta oziroma je tožnik prijavil preganjanje policiji, saj ta okoliščina ne spremni dejstva, da iz njunih prošenj ni očitno, da okoliščine, ki jih navajata, ne bi mogle pomeniti preganjanje v smislu ZAzil. Enako stališče je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, opr. št. Up-1187/06-15 z dne 19.10.2006. Zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da ob takih zatrjevanih okoliščinah tožena stranka ni imela podlage v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, da je o njunih prošnjah za azil odločila v pospešenem postopku, ker da v izvorni državi nista preganjana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.