Jedro

Presoja odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 1,433.900 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku prvostopenjske sodbe. Ta znesek je vsota tožniku priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale mu nepremoženjske in premoženjske škode kot sopotniku v prometni nesreči z dne 6.12.1996, povzročene po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke – in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 600.000 SIT (od zahtevanih 1,600.000 SIT), za strah v višini 170.000 SIT (od zahtevanih 400.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 650.000 SIT (od zahtevanih 1,050.000 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 13.900 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je za znesek 1,630.000 SIT s pripadki) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 25.10.1997 do vključno 17.4.2003 je sodišče prve stopnje zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 425.122 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, razvidnem iz izreka prvostopenjske sodbe.

Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožb obeh pravdnih strank delno poseglo v izpodbijano prvostopenjsko odločitev tako, da je tožniku prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znižalo na 500.000 SIT, za strah pa na 80.000 SIT, nato pa odločitev o zamudnih obrestih od skupnega zneska tožniku prisojene odškodnine (580.000 SIT) za ti obliki nepremoženjske škode za čas od 1.1.2002 dalje uskladilo z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetim na občni seji dne 26.6.2002, medtem ko je obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje za znesek 650.000 SIT tožniku prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vključno z zavrnilnim delom odločitve o zamudnih obrestih od tega zneska in z odločitvijo o stroških prvostopenjskega postopka, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 1,420.000 SIT skupno zavrnjene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu ter glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za čas od 25.10.1997 do 31.12.2001, pri čemer uveljavlja kot revizijska razloga zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za telesne bolečine in za strah sta bili tožniku po njegovem mnenju prisojeni neustrezno nizki odškodnini. Tožnik v reviziji ponovno in ločeno za vsako izmed obeh teh oblik nepremoženjske škode niza vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanju v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in zlasti druge stopnje bodisi nista v zadostni meri bodisi sploh ne upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik ocenjuje prisojeno mu odškodnino za telesne bolečine kot takšno, ki je njemu na škodo v nasprotju s sodno prakso glede na po njegovem mnenju primerljive škode in se v oporo temu sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse. Ob odločitvi o odškodnini za strah pa sta po revizijskih trditvah sodišči „obakrat delovali protispisno“, ker tožniku nista priznali primarnega strahu, čeprav iz mnenja izvedenca dr. K. izhaja, da je tožnik takšno obliko strahu ob trčenju nedvomno utrpel. Uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnik utemeljuje z očitkom sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo v kolikšni meri je upoštevalo dolgotrajno čakanje tožnika na odmero odškodnine, sodišču druge stopnje s tem v zvezi pa, da ni obrazložilo kakšna je razlika med odškodnino, do katere bi bil tožnik upravičen v primeru neke pravočasne odločitve o njej, in odškodnino, do katere je tožnik upravičen glede na to, da je moral čakati skoraj 4 leta na odločbo sodišča prve stopnje. Tožnik končno še obširno graja tudi pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 25.10.1997 do 31.12.2001 in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/2006) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za telesne bolečine in za strah slednji utemeljuje z nadrobnim nizanjem številnih okoliščin v reviziji, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih za ti obliki nepremoženjske škode. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je jalov čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno ločeno ob odmeri odškodnin za vsako izmed obeh navedenih oblik nepremoženjske škode upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti namreč vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku za telesne bolečine pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami za to obliko nepremoženjske škode v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave, opravljene po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku iz tega naslova pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Ker se tožnik v reviziji sklicuje na dva primera iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001), mu je treba odgovoriti, da njegov izbor iz obilice v tem viru predstavljenih primerov ne terja drugačnega sklepanja, ter tožnika napotiti na njegovemu bolj podobne primere, evidentirane v isti publikaciji na primer pod zaporednimi št. 360, 361 in 364. V zvezi z revizijskim očitkom glede odločitve o odškodnini za strah, da sta sodišči prve in druge stopnje „obakrat delovali protispisno“, ker tožniku v nasprotju z mnenjem izvedenca nista priznali primarnega strahu, pa je treba pojasniti, da je t.i. primarni strah kategorija pravne narave in ne dejstvo. O tem, kdaj je doživet strah glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje upoštevna oblika pravno priznane nepremoženjske škode, ki oškodovanca upravičuje do denarne odškodnine zanjo, odloča sodišče in ne izvedenec. V obravnavanem primeru sta sodišči upoštevaje vse relevantne okoliščine to obrazloženo in materialnopravno pravilno tudi storili, in je zato revizijski očitek o njunem „protispisnem delovanju“ neutemeljen.

Revizijski očitek procesnopravne narave o pomanjkanju razlogov v sodbah sodišč prve in druge stopnje glede vprašanja, kako je na odmero odškodnine vplivalo dolgotrajno obdobje tožnikovega čakanja nanjo, ni povsem razumljiv, saj sta se sodišči prve in zlasti druge stopnje v razlogih sodb ukvarjali s tem vprašanjem celo v širšem obsegu kot bi to bilo potrebno glede na izjemnost situacij, ko ima lahko potek časa od nastanka škode do odločanja sploh kakršenkoli vpliv na odmero višine odškodnine; v obravnavanem primeru obstoj kakšnih izjemnih okoliščin s tem v zvezi namreč ni izkazan.

Tožnik končno neutemeljeno izpodbija tudi pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 25.10.1997 do 31.12.2001. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev.

1.1.2002 kot dan, po katerem se (glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 26.6.2002) priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje, ni poljubno izbran, temveč je določen zato, ker sta tega dne stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A, Ur. l. RS, št. 109/2001). OZ je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8-odstotno obrestno mero. Režim zamudnih obresti z vračunano valorizacijsko obrestno mero je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. ZPOMZP-A, ki je prav tako začel veljati 1.1.2002, pa je številčno ločil prave zamudne obresti od obresti po predpisani obresti meri z vključeno valorizacijo. V odgovor tožnikovemu revizijskemu negiranju slehernih zakonskih sprememb na tem področju s 1.1.2002 pa naj bo še dodatno pojasnjeno, da je bila z uveljavitvijo ZPOMZO-A v njemu predpisana obrestna mera zamudnih obresti določena kot temeljna obrestna mera, povečana za 13,5 odstotnih točk, iz določbe prvega odstavka 3. člena dotedanjega ZPOMZO (kjer je bila definirana temeljna obrestna mera) pa je bil izpuščen pojem „revalorizacija“. Dolgoletne sodne prakse, ki je bila namenjena preprečevanju dvojne valorizacije odškodnin, pa ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. S pravkar obrazloženim je odgovorjeno tudi na tožnikov revizijski očitek o po njegovem mnenju neupravičeni uporabi njegovega denarja s strani tožene stranke.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.