Jedro

Mnenje izvedenca, ki ga je zaradi ugotovitve utemeljenosti odškodninskega zahtevka angažirala zavarovalnica, ne predstavlja dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opirati, zato zahteva za izločitev ni utemeljena.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega I.Z. se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z navedeno sodbo spoznalo za kriva obdolženega I. Z. in obdolženega I. Ž. kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I v zvezi s členom 22 in 25 Kazenskega zakonika. Izreklo jima je pogojno obsodbo ter obdolženemu Z. določilo šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, obdolženemu Ž. pa štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obema obdolžencema so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 150.115,00 SIT ter vsakemu po 50.000,00 SIT povprečnine. Oškodovanec je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

Proti takšni sodbi se je pritožil obdolženi I.Z. po zagovorniku.

Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev kazenskega zakona. Predlaga izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni utemeljen. Ni mogoče sprejeti pritožbenih zatrjevanj o obstoju bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zmotno ja namreč stališče pritožbe, da bi moralo prvostopno sodišče izločiti iz spisa mnenje izvedencev D.T. in dr. P. Š. To mnenje je bilo izdelano na zahtevo oškodovanca, to je zavarovalnice, vsled česar ni razlogov za njegovo izločitev. Gre za dokaz, ki ni bil pridobljen na kakršenkoli nedovoljen način, zato ga je sodišče upravičeno upoštevalo in preizkušalo kot vse ostale dokaze. Preverjalo ga je celo s sodnim izvedencem L., ki pa je prišel do enakih rezultatov. Nesprejemljiva je zato tudi pritožbena trditev, češ da je sodnemu izvedencu L. sporno mnenje služilo za izdelavo svojega mnenja. Ob takšnih dejstvih tudi zaslišanju priče D.T. ni mogoče s procesnega vidika očitati kakršnekoli kršitve.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi jasne razloge o odločilnih dejstvih. Iz poročila o prometni nesreči, ki ga je podpisal obdolženi Ž., namreč jasno izhaja, da ga je podpisal tudi G., prav tako je jasno, da bi bilo z obdolženčevim ravnanjem oškodovano premoženje, s katerim upravlja Z.T. Ne gre za nesklepčnost ali pomanjkljivost krivdoreka, ker v njem niso podrobno navedene poškodbe. Te so jasno analizirane z gotovitvami izvedenca L., sodišče pa povzame njegovo ugotovitev, da so ugotovljene poškodbe posledica prometne nesreče z dne 1.12.1993 in ne 6. 2. 1994. Le to dejstvo je odločilno in to sta obdolženca zavarovalnici tudi lažno prikazovala.

Pritožba neutemeljeno graja tudi ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj osnove za zaključek, da je obdolženec hotel ugoljufati zavarovalnico. Izvedensko mnenje L., izvedensko mnenje grafologa in končno tudi poročilo U. e. S. B. preprečljivo zavračajo obdolženčev zagovor in jasno razkrivajo obdolženčevo kriminalno ravnanje. Obdolženec se je zadeve lotil zelo preudarno. Vedel je, da bi insciniranje nesreče z vozilom iste registrske številke bilo lahko odkrito,zato je po prvi nesreči na avtomobilu zamenjal registrske tablice in pri tem trdil, da so jih zamenjali ob registraciji, po popravilu vozila. Zatrjeval je tudi, da je bil dne 31.1.1994 opravljen tehnični pregled, vse to pa seveda ni bilo res, saj podatki posredovani od U. e. S. B. govorijo drugače. K razlogom, ki jih je glede tega navedla že prvostopna sodba, je dodati še to, da bi v primeru, če bi obdolženec opravil tehnični pregled dne 31.1.1994, prometno dovoljenje za sporni avto veljalo do 31.1.1995 in ne le do 5.8.1994, kar pa jasno izhaja iz štampiljke,na sicer dne 31.1.1994 izdanem prometnem dovoljenju. Da obdolženec avtomobila po nesreči 1.12.1993 ni popravljal, pa kaže tudi dejstvo, da je obdolženec v pravdi P ..., v kateri zahteva izplačilo škode, navajal, da mu je avto popravljal S. V. iz S.P., v tem kazenskem postopku pa trdi, da mu je avto popravljal F. B. iz S.B. Vse to seveda še dodatno potrjuje obdolženčevo krivdo, kot jo je ugotovila prvostopna sodba. Nobenih pomislekov zato ne vzbuja pritožbena navedba o 30 km oddaljenosti insciniranega trčenja od obdolženčevega doma, saj to ob obstoječih prometnih sredstvih pač nič ne pomeni.

Prav tako ne vzbuja pomislekov v ugotovljeno dejansko stanje dejstvo, da je Mercedes, ki ga je vozil E.,starejši letnik. Splošno znano je namreč dejstvo, da višina odbijačev pri tovornjaku in osebnem avtomobilu ni enako visoka, pritožnika pa je ob tem le potrebno spomniti na to, da so opravljali analizo izvedenci, ko jim tovrstna vprašanja pač niso tuja. O tem, da vseh poškodb zadaj na obdolženčevem BMW ni povzročil "stari Mercedes", pa jasno govorijo tudi poškodbe Mercedesa, ki so le na sprednjem levem delu, ne pa po celi širini.

Pritožbeno sodišče zato ne vidi nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka, kot to predlaga pritožba.

Glede na uveljavljani pritožbeni razlog je moralo pritožbeno sodišče preizkusiti tudi odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da je ta prej premila, kot prestroga, saj tovrstne goljufije nikakor niso poredke, zato bi bila povsem sprejemljiva tudi nepogojna zaporna kazen.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mora plačati povprečnino, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevajoč premoženjsko stanje obdolženca in zahtevnost zadeve.