Jedro

Opcija opcijskemu upravičencu zagotavlja možnost, da samostojno z enostranskim ravnanjem (opcijsko izjavo) doseže pravno posledico, ki zavezuje drugo osebo (opcijskega upravičenca). Predmet opcije je nastanek, sprememba ali prenehanje obligacijskega pravnega razmerja.

Uresničitev odkupne pravice povzroči sklenitev prodajne pogodbe že z izjavo volje ene od strank. Vendar sklenitev takšnega enostranskega zavezovalnega pravnega posla terja še dodatni, to je razpolagalni pravni posel, ki šele povzroči premoženjski premik. Pravice imetnika vrednostnega papirja nastanejo namreč z njegovim vpisom v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, kar pomeni, da ima vpis oblikovalni učinek. V primeru, da zavezanec iz zavezovalnega pravnega posla (dolžnik) ne opravi razpolagalnega pravnega posla (naloga za prenos) prostovoljno, mora upravičenec z dajatveno tožbo doseči ustrezno izjavo volje dolžnika.

Potrebnost prenosa pravic izhaja že iz definicije fiduciarnega posla, ki se označuje kot tisti pravni posel, s katerim določena oseba prenese svojo pravico na drugo osebo, ta pa jo mora pod določenimi pogoji obdržati in pozneje vrniti. Pri fiduciarnih poslih gre namreč za kombinacijo stvarnopravnih učinkov prenosa pravice in obligacijskih učinkov dolžnosti povratnega prenosa.

Pritožbeno uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP terja določno navedbo ne le pravno-relevantnih dejstev, do katerih se sodišče ni opredelilo, temveč tudi določno navedbo, kje v teku prvostopenjskega postopka je stranka ta dejstva navedla. V nasprotnem primeru se šteje, da pritožnik ni podal pritožbenih razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - dopustilo spremembo tožbe z dne 21. 1. 2016 (I. točka izreka), - zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na 1.434.485 delnicah X; na izdajo in izročitev naloga za prenos teh delnic; na ugotovitev denarne terjatve v višini 179.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2014; na ugotovitev denarne terjatve v višini 25.820.730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2014; na ugotovitev obstoja izločitvene pravice tožeče stranke na 1.434.485 delnicah X in ugotovitev prodaje teh delnic; na plačilo 11.475.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2016; ter podredni tožbeni zahtevek prvo navedenemu zahtevku, in sicer na izdajo in izročitev naloga za prenos 1.043.723 vrednostnih papirjev X in na prenos teh delnic (II. točka izreka) in - tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača 161.651,58 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo, to je zoper II. in III. točko izreka prvostopenjske odločbe, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je uvodoma navedene tožbene zahtevke zavrnilo (tudi) na podlagi presoje, da so terjatve zastarale. Ugotovilo je, da je tožeča stranka kot opcijska upravičenka nakupno opcijo za delnice uveljavljala 18. 6. 2010, zato je terjatev ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka za terjatve iz gospodarskih pogodb iz 349. člena OZ in datuma vložitve tožbe (6. 11. 2014) zastarala.

6. Opcija opcijskemu upravičencu zagotavlja možnost, da samostojno z enostranskim ravnanjem (opcijsko izjavo) doseže pravno posledico, ki zavezuje drugo osebo (opcijskega upravičenca).1 Predmet opcije je nastanek, sprememba ali prenehanje obligacijskega pravnega razmerja.2 Pravdni stranki sta v 4. členu Sporazuma o ustanovitvi odkupne pravice in o odpovedi razpolaganju z delnicami (priloga A6 - v nadaljevanju sporazum) dogovorili način uresničitve opcije za nakup delnic. V skladu s tem določilom je med odkupnim upravičencem (tožečo stranko kot kupcem) in odkupnim zavezancem (toženo stranko kot prodajalcem) sklenjena pogodba o prodaji delnic z vsebino, kot je določena v prilogi tega dogovora, z dnem, ko odkupni upravičenec s priporočeno pošto odda pisno obvestilo o uresničitvi odkupne pravice.3

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbeni očitki, s katerimi tožeča stranka smiselno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi bilo opredelilo do navedb tožeče stranke o domnevnem dogovoru med takratnim predsednikom uprave tožeče stranke g. A. A. in takratnim predsednikom uprave tožene stranke g. B. B., da nakupna opcija ni bila uveljavljena, do te mere nekonkretizirani, da nanje ni mogoče odgovoriti. Pritožbeno uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP terja določno navedbo ne le pravno-relevantnih dejstev, do katerih se sodišče ni opredelilo, temveč tudi določno navedbo, kje v teku prvostopenjskega postopka je stranka ta dejstva navedla. V nasprotnem primeru se šteje, da pritožnik ni podal pritožbenih razlogov (3. točka 335. člena ZPP). Nekonkretizacija pritožbenih razlogov je namreč izenačena z odsotnostjo pritožbenih razlogov. Dejstev, ki predstavljajo utemeljitev procesne kršitve, namreč sodišče ni dolžno iskati po uradni dolžnosti v gradivu prvostopenjskega postopka (prim. 350. člen ZPP).4

8. Pritožbeni razlogi pa so v preostalem delu, ko tožeča stranka s sklicevanjem na izpovedi zaslišanih oseb izpodbija dejansko stanje, nerelevantni, sicer pa tudi neutemeljeni. Tožeča stranka izpodbija dejansko stanje s sklicevanjem na zapis v načrtu finančnega prestrukturiranja tožene stranke, da je šlo za obvestilo o nameri za uresničitev opcije, kar naj bi pomenilo, da opcija ni bila uveljavljena. Take pritožbene navedbe so nerelevantne že zato, ker so opcije vrsta oblikovalnih upravičenj, ki povzročijo enostransko ustanovitev poslovnega razmerja.5 Pričakovanja ali dojemanja nasprotne pogodbene stranke (v konkretnem primeru tožene stranke) tako na veljavnost in učinkovanje izjav opcijskega upravičenca (v konkretnem primeru tožeče stranke) sploh nimajo nobenega vpliva.

9. Neutemeljeni pa so navedeni pritožbeni razlogi zato, ker tožeča stranka ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka opcijo uveljavljala skladno z načinom, predvidenim v sporazumu, to je z dopisom z dne 18. 6. 2010 (21. točka obrazložitve). O tem, da je tožeča stranka tedaj štela svoje pravno-poslovne izjave kot uveljavljanje odkupne opcije po Sporazumu, je sodišče prve stopnje tudi napravilo obsežno dokazno oceno v navedeni točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča sploh ne izpodbija s konkretiziranimi pritožbenimi razlogi. Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s svojimi ravnanji opcijsko upravičenje po sporazumu že uveljavila.

10. Do drugačnih zaključkov ne more pripeljati sklicevanje na vsebino načrta finančnega prestrukturiranja, s katero tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni bil sklenjen dogovor o neuveljavljanju opcije. Že iz dokazne ocene dopisov izhaja, da se je tožena stranka uresničitvi pravnega stanja iz naslova uveljavljanja delniških opcij izmikala, saj je ostala pasivna kljub pozivom tožeče stranke (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ta rezerviranost tožene stranke se pravzaprav odraža v načrtu finančnega prestrukturiranja. Zato iz prej navedene vsebine načrta finančnega prestrukturiranja, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, pritožbeno sodišče ne vidi podlage za sklepanje o obstoju dogovora med pravdnima strankama o neuveljavljanju opcije. Ob tem, da drugih konkretiziranih pritožbenih razlogov zoper dokazno oceno sodišča prve stopnje iz 22. točke obrazložitve tožeča stranka ni navedla, je sklicevanje na načrt finančnega prestrukturiranja, ki je dokument s pomenom v postopku prisilne poravnave (141. in 145. člen ZFPPIPP) in ne dokument o nakupnih opcijah, premalo za izpodbitje dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka opcijo uveljavljala že 18. 6. 2010. 11. Uresničitev odkupne pravice povzroči sklenitev prodajne pogodbe že z izjavo volje ene od strank. Vendar sklenitev takšnega enostranskega zavezovalnega pravnega posla terja še dodatni, to je razpolagalni pravni posel, ki šele povzroči premoženjski premik.6 Pravice imetnika vrednostnega papirja nastanejo namreč z njegovim vpisom v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev (6. in 16a. člen ZNVP), kar pomeni, da ima vpis oblikovalni učinek.7 V primeru, da zavezanec iz zavezovalnega pravnega posla (dolžnik) ne opravi razpolagalnega pravnega posla (naloga za prenos - 22. člen ZNVP) prostovoljno, mora upravičenec z dajatveno tožbo doseči ustrezno izjavo volje dolžnika.8 Takšno tožbo je vložila tudi tožeča stranka v konkretnem primeru in z njo od tožene stranke zahtevala izročitev naloga za prenos in prenos delnic X (1. točka tožbenega zahtevka na l. št. 11). Zahtevala je še plačilo 179.460,00 EUR s pripadki (2. točka tožbenega zahtevka na l. št. 11), kar predstavlja razliko med nepobotanimi denarnimi obveznostmi (kupninami), saj je prišlo z uveljavljanjem nakupne opcije, kot je tožeča stranka sama navedla, do sklenitve dveh pogodb o prodaji in nakupu, to je do prodaje in nakupa 1.434.485 delnic X in prodaje in nakupa 64.198 delnic Y (l. št. 4).

12. Tožbo je tožeča stranka spremenila s pripravljalno vlogo z dne 21. 1. 2016 zaradi stečaja nad toženo stranko z dne 14. 11. 2014 in tožbene zahtevke prilagodila. Odtlej je zahtevala ugotovitev obstoja in priznanje izločitvene pravice na 1.434.485 delnicah X, izročitev naloga za prenos teh delnic in prenos delnic v svojo korist oziroma v korist tretje osebe (1. točka tožbenega zahtevka na l. št. 42 in 43). Podredno temu je zahtevala še izročitev naloga za prenos in prenos vseh delnic zgolj v svojo korist (6. točka tožbenega zahtevka na l. št. 45). Tako prilagojene tožbene zahtevke na uveljavitev izločitvene pravice je uveljavljala na podlagi določil 309. in 310. člena ZFPPIPP na podlagi stališča, da je imetnica spornih delnic. Zahtevala je tudi ugotovitev obstoja svoje denarne terjatve v znesku 179.460,00 EUR s pripadki v razmerju do tožene stranke namesto prej zahtevane razlike v kupninah po prodajnih in nakupnih pogodbah (2. točka tožbenega zahtevka na l. št. 44).

13. Terjatev na izstavitev naloga za prenos in prenos delnic je terjatev, ki nastane na podlagi zavezovalnega pravnega posla, v konkretnem primeru na podlagi sporazuma sklenjeni prodajni pogodbi o prodaji in nakupu delnic (4. člen sporazuma). Tako sporazum kot tudi pogodba o prodaji in nakupu delnic sta gospodarski pogodbi v skladu z drugim odstavkom 13. člena OZ, saj sta pravdni stranki delniški družbi in s tem gospodarska subjekta. Za terjatve iz gospodarskih pogodb velja 3-letni zastaralni rok (349. člen OZ). Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju dneva uveljavitve nakupne opcije (18. 6. 2010), ko je bila z enostransko izjavo volje tožeče stranke sklenjena pogodba o prodaji delnic, in dneva vložitve tožbe (6. 11. 2014) terjatev tožeče stranke iz naslova izpolnitve te pogodbe, kar s tožbenimi zahtevki uveljavlja v predmetnem postopku, zaradi poteka triletnega zastaralnega roka zastarala. Enako velja za denarno terjatev v višini 179.460,00 EUR s pripadki, bodisi da je nastala kot posledica poračuna med medsebojnimi denarnimi terjatvami iz naslova dveh medsebojnih pogodb o nakupu in prodaji delnic bodisi da je nastala kot škoda iz naslova kršitve pogodbene obveznosti, kar je prav tako trdila tožeča stranka (npr. l. št. 38), saj tudi za te terjatve velja 3-letni zastaralni rok iz 349. člena OZ.9 Navedenega ne spremenijo navedbe tožeče stranke o obstoju izločitvene pravice. Glede na prej obrazloženo ureditev prenosa vrednostnih papirjev v ZNVP tožeča stranka ni vpisana v register nematerializiranih vrednostnih papirjev, saj to želi doseči šele v tem postopku, kar nadalje pomeni, da tudi ni imetnica spornih delnic. To svojo terjatev pa je uveljavljala po poteku zastaralnega roka, torej prepozno. Zato z zahtevki po 309. in 310. členu ZFPPIPP ne more uspeti. Na podlagi obrazloženega se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi 1., 2. in 6. točke tožbenega zahtevka spremenjene tožbe pravilna.

14. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala tudi ugotovitev obstoja izločitvene pravice na delnicah na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, dejstvo prodaje teh delnic ter izročitev zneska kupnine za te delnice, pri čemer je ta zahtevek očitno podreden in postavljen za primer, da bi tožena stranka delnice tekom stečajnega postopka prodala (4. točka tožbenega zahtevka na l. št. 44-45 s pojasnili na l. št. 42-43). Prav tako je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 25.820.730,00 EUR s pripadki (3. točka tožbenega zahtevka na l. št. 44), pri čemer je tudi ta zahtevek postavila podredno za primer, da sodišče ne bi ugotovilo obstoja izločitvene pravice temveč le denarno terjatev, pretvorjeno iz nedenarne na podlagi 253. člena ZFPPIPP (pojasnila tožeče stranke na l. št. 43). Ker je, kot je bilo že obrazloženo, zaradi zastaranja prenehala pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ) na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu delnic, sklenjeni na podlagi sporazuma, je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi 3. in 4. točke tožbenih zahtevkov spremenjene tožbe pravilna.

15. Navedenega ne morejo spremeniti podredne pritožbene navedbe o fiduciarnem razmerju. Sodišče prve stopnje je te navedbe zavrnilo na podlagi dejanske ugotovitve, ki jo tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija, da v teku prvostopenjskega postopka ni podala dejanskih navedb in dokazov o predhodnem medsebojnem prenosu delnic med pravdnima strankama. Potrebnost prenosa pravic izhaja že iz definicije fiduciarnega posla, ki se označuje kot tisti pravni posel, s katerim določena oseba prenese svojo pravico na drugo osebo, ta pa jo mora pod določenimi pogoji obdržati in pozneje vrniti.10 Pri fiduciarnih poslih gre namreč za kombinacijo stvarnopravnih učinkov prenosa pravice in obligacijskih učinkov dolžnosti povratnega prenosa.11 Dolžnost povratnega prenosa oziroma možnost uveljavljanja povratnega prenosa, četudi bi šlo za fiduciarno razmerje, je v konkretni zadevi predstavljalo prav določilo 4. člena sporazuma oziroma na tej podlagi z opcijo uveljavljena nakupna in prodajna pogodba glede spornih delnic. Pravice iz naslova teh pravnih poslov pa je, kot rečeno, tožeča stranka uveljavljala zaradi poteka zastaralnega roka prepozno. Obveznost pravočasno iztožiti izpolnitev fiduciarne pogodbe, tudi če bi za tako razmerje v konkretnem primeru šlo, pravzaprav izhaja prav tako iz odločbe VSRS II Ips 522/98, na katero se sklicuje tožeča stranka.12 V nasprotnem primeru, da iz fiduciarnih poslov sploh ne bi izhajala obveznost pravočasnega uveljavljanja znotraj zastaralnega roka, bi bilo prekršeno kogentno pravilo o prepovedi spremembe zastaralnega roka iz 339. člena OZ.

16. Pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 360. člena ZPP ni odgovarjalo na druge pritožbene očitke, ker iz pravkar pojasnjenih razlogov do drugačne odločitve ne bi mogli pripeljati.

17. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov, ki jih tožeča stranka sicer ne izpodbija s konkretiziranimi razlogi.

18. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 M. Juhart, Pojem in pravna narava opcij, Podjetje in delo št. 6-7/2004, str. 1103 in nasl. 2 N. Plavšak v N. Plavšak (ur.), Obligacijsko pravo - splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 83 in 95. 3 Z določilom o začetku učinkovanja odkupne pravice že z oddajo pošte odkupnega upravičenca sta pravdni stranki v mejah pravila o dispozitivni naravi zakonskih določb (2. člen OZ) pravno razmerje uredili drugače, kot bi izhajalo iz 28. člena OZ, da odkupna pravica učinkuje šele od dne, ko zavezanec prejme izjavo o uveljavljanju opcije. 4 Prim. VSL I Cpg 1316/2016 in VSL V Cpg 864/2016. 5 N. Plavšak v N. Plavšak (ur.), Obligacijsko pravo - splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 95. 6 N. Plavšak, Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 101-102 in 212. 7 N. Plavšak, Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 31. 8 N. Plavšak, Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 110 in 214. 9 V. Kranjc v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 475. 10 L. Varanelli, Fiduciarni posel, Pravna praksa 26/2002, str. 18-22 (razdelek I). 11 L. Varanelli, nav. delo na istem mestu. 12 VSRS sodba II Ips 522/98: "V primeru spora mora torej upravičenec tožiti na izpolnitev fiduciarne pogodbe, ki jo je sklenil s fiduciarnim lastnikom, na podlagi katere bo ta potem stvar izročil nazaj."