Jedro

Tožnica je ostala pri istem delodajalcu, čeprav ne več na usposabljanju, temveč razporejena na delovno mesto oziroma delo, kot ga je lahko opravljala po uspešno končanem usposabljanju. Zato bi, glede na to, da gre za vsebinsko novo delo, morala biti s tožnico sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Ker te ni bilo, ampak je bil izdan samo sklep o razporeditvi, pa je v tem primeru sprejemljiv zaključek, sodišča v izpodbijani sodbi, da ne gre za novo zaposlitev, ampak samo za nadaljevanje dela.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice, razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 17.8.1994 in 20.10.1994, ugotovilo, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja za nedoločen čas in da jo je zato ta dolžna pozvati nazaj na delo ter ji z zamudnimi obrestmi izplačati zapadle zneske plače. Tožena stranka je dolžna tožnici poravnati tudi odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je prvo delovno razmerje s tožnico bilo sklenjeno iz naslova usposabljanja tožnice ob sodelovanju pristojnega zavoda za zaposlovanje. Druga, sporna pogodba o zaposlitvi za določen čas, je bila sklenjena v skladu z zakonskimi določbami zaradi začasnega povečanja obsega dela. Tožnica ob sklenitvi pogodbe ni vložila pravnega sredstva. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje bistvenih procesnih kršitev, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija tudi ni utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Glede na določbo prvega odstavka 80. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 15/90, 5/91 in 71/93) je tožnica imela zoper sklep o prenehanju dela z dne 17.8.1994 možnost vložiti ali zahtevo za uveljavljanje pravic zaradi prenehanja dela ali pa ugovor zoper sklep o prenehanju dela. Tega se je zavedala tudi tožena stranka, saj je bil tak tudi pravni pouk na sklepu, ki ga je izdala. Zato ni sprejemljiva revizijska navedba, da tožnica ob izteku časa, določenega v sklepu o razporeditvi z dne 13.1.1994, ne bi mogla več ugovarjati nepravilnosti ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi oziroma ob dejanski zaposlitvi z razporeditvijo na delovno mesto za določen čas.

V izpodbijani sodbi drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sklenila s tožnico delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1.9.1993 do 15.1.1994 iz naslova usposabljanja tožnice. Po tem datumu je tožnica ostala na delu brez nove pogodbe o zaposlitvi samo na podlagi sklepa o razporeditvi z dne 13.1.1994. Kot razlog razporeditve je bilo navedeno uspešno zaključeno usposabljanje in potreba po delu delavca. V sklepu ni omenjena potreba po zaposlitvi tožnice zaradi povečanega obsega dela, kar bi bilo treba glede na določbo 17. člena ZDR, še posebno zato, ker se po določbi 18. člena zakona o delovnih razmerjih šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je iz razlogov, ki so na strani delodajalca ostal na delu po času, ko bi mu delovno razmerje moralo prenehati oziroma če sklene delovno razmerje v nasprotju z zakonom.

Če bi bil pravilno izveden postopek in bi bila s tožnico sklenjena nova (pisna) pogodba o zaposlitvi, bi sicer težko govorili o tem, da je tožnica po poteku roka za usposabljanje ostala na delu pri toženi stranki. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa je razvidno, da je tožnica ostala pri istem delodajalcu, čeprav ne več na usposabljanju, temveč razporejena na delovno mesto oziroma delo, kot ga je lahko opravljala po uspešno končanem usposabljanju. Zato bi, glede na to, da gre za vsebinsko novo delo, morala biti s tožnico sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Ker te ni bilo, ampak je bil izdan samo sklep o razporeditvi, pa je v tem primeru sprejemljiv zaključek, sodišča v izpodbijani sodbi, da ne gre za novo zaposlitev, ampak samo za nadaljevanje dela. Ker tudi ni bilo ugotovljeno, da je bil razlog za nadaljevanje dela začasno povečan obseg dela, je zaključiti, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, kar iz dveh razlogov, po upoštevanju določb 17. oziroma 18. člena ZDR.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je bila ugoditev tožnikovim zahtevkom materialnopravno pravilna, zato je v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).