Jedro

Tožničin mesečni dohodek na družinskega člana v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo zahteve za odpis znaša 394,07 EUR na mesec. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica lastnica ne le nepremičnine, v kateri živi, ampak tudi dveh nepremičnin, katerih vrednost po podatkih GURS znaša 16.068,41 EUR. Tožnica omenjenemu dejstvu ne ugovarja. V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku lahko davčni organ v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti izplačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po navedeni določbi mora torej davčni zavezanec za odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati pogoje tako glede višine dohodkov kakor tudi premoženja. V kolikor eden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, odpisa davčnega dolga ni mogoče dovoliti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim aktom zavrgel zahtevek tožnice za odpis ali delni odpis dolga iz naslova prispevkov za socialno varnost v znesku 4.269,52 EUR in prispevkov za zdravstveno zavarovanje v znesku 135,60 EUR, ter zavrnil zahtevek tožnice za odpis ali delni odpis prispevkov za starševsko varstvo v znesku 35,82 EUR, stroškov davčne izvršbe v znesku 185,86 EUR in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 443,50 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta se prvostopni organ sklicuje na določbe 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in določbe 29. do 39. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanašajo na odpis, odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga. Pojasni, da je v zvezi z zahtevo za odpis ali delni odpis prispevkov potrebno upoštevati tudi 110. člen ZDavP-2. Ta določa, da se določbe 101., 102. in 103. člena ZDavP-2 med drugim ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje in prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je potrebno upoštevati določbe zakonov, ki urejajo navedene prispevke. Dne 31. 5. 2012 je stopil v veljavo Zakon za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki je črtal prvi odstavek 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in s tem je bila odpravljena pravna podlaga za postopke odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Dne 1. 1. 2013 pa je začel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je v tretjem odstavku 159. člena določil, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati. Ker ni več zakonske podlage za odpis, je bilo potrebno zahtevo tožnice v delu, ki se nanaša na odpis prispevkov za zdravstveno zavarovanje in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavreči. 3. V nadaljevanju prvostopni organ obrazloži svojo odločitev o zavrnitvi odpisa dolga iz naslova prispevkov za starševsko varstvo, stroškov davčne izvršbe in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Na podlagi sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 se ne more odobriti odpis ali delni odpis samostojnim podjetnikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti. Tožnica je v obdobju od 6. 12. 2006 do 5. 6. 2014 opravljala kmetijsko dejavnost, zato prispevkov za starševsko varstvo ni bilo mogoče odpisati ali delno odpisati. Na podlagi predloženih dokazov tožnice ter podatkov iz davčnih evidenc in evidenc drugih organov je organ preveril dohodke tožnice. Tožnica živi skupaj s tremi otroki. V obdobju šestih mesecev pred vložitvijo zahteve za odpis je gospodinjstvo prejelo 9.457,73 EUR. Mesečni dohodki na družinskega člana znašajo 394,07 EUR, s čimer je presežen dohodkovni cenzus (288,81 EUR) in pogoji za odpis dolga v celoti niso izpolnjeni. Izpolnjen je dohodkovni cenzus za delni odpis dolga (433,22 EUR), vendar je potrebno pri tem preveriti še premoženjsko stanje. Tožnica prihrankov nima, poleg nepremičnine, ki jo uporablja za stalno bivanje in je organ ni štel za premoženje, pa je lastnica še dveh nepremičnin, del stavbe 878-1, parc. št. 738/1 in parc. št. 1801/8, obe k.o. ... Glede na nepremično premoženje tožnice pogoji za delni odpis niso izpolnjeni. Prvostopni organ je tudi preveril, ali bi bil mogoč odpis ali delni odpis dolga zaradi navedb tožnice o njenem slabem zdravstvenem stanju. V 38. členu Pravilnika je določeno, da se lahko v primerih naravne in druge nesreče, smrti davčnega zavezanca, daljše bolezni oziroma poškodbe, delno odpiše davčno obveznost, če bi plačilo obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, če je davek zapadel v plačilo največ tri mesece pred nastankom okoliščin. Prvostopni organ je ugotovil, da so najstarejše obveznosti zapadle v plačilo v letu 2010, bolezen tožnice pa je nastopila že pred nastankom dolga, zato 38. člena Pravilnika ni mogoče upoštevati. Glede na nepremično premoženje tožnice pa tudi sicer ogroženost preživljanja ni povečana v tolikšni meri, da bi bilo zaradi tega mogoče odpisati dolg.

4. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijan akt z odločbo št. DT 499-31-191/2016-2 z dne 24. 10. 2016 zavrnil kot neutemeljeno. ZUJF in ZPIZ-2 sta odpravila podlago za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prvostopni organ ni imel več zakonske podlage, da bi omogočala odpis teh prispevkov, zato je odločitev o zavrženju pravilna. Vsebinsko je bilo mogoče odločati le o odpisu dolga iz naslova prispevkov za starševsko varstvo, stroškov davčne izvršbe ter nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Prvostopni organ je ugotovil, da tožnica živi skupaj s tremi družinskimi člani, mesečni dohodki na družinskega člana so v predmetnem obdobju znašali 394,07 EUR, tožnica pa poseduje tudi dve nepremičnini v skupni vrednosti 16.068,41 EUR. Zato je pravilen zaključek, da plačilo davčnih obveznosti ne bi ogrozilo preživljanje tožnice. V zvezi z zdravstvenim stanjem je prvostopni organ pravilno pojasnil, da zdravstvene težave tožnice trajajo že dalj časa, prva dokazila segajo v obdobje pred nastankom davčnega dolga, zato ni izpolnjena določba Pravilnika, ki določa, da je odpis možen v primerih, ko je davek zapadel v plačilo največ tri mesece pred nastankom izrednih okoliščin. Ker tožnica razpolaga s premoženjem, iz katerega je mogoče poravnati davčni dolg, ne da bi bilo s tem ogroženo preživljanje tožnice in njenih družinskih članov, zdravstvene težave pa tudi niso prevladujoč dejavnik, ki bi vplival na socialno ogroženost v povezavi s plačilom davčnega dolga, je odločitev prvostopnega organa pravilna. Pri tem pretežni del dolga predstavljajo prispevki, za katere zakonodaja niti ne omogoča uporabe davčnih bonitet. 5. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Navaja, da iz njenega premoženja ni mogoče poplačati dolga. Zaradi brezposelnosti in nemožnosti vplivanja na bolezen je ogroženo preživljanje, zato predlaga, da se ugodi odpisu vseh obveznosti skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V davčnem zakonu torej podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov ni, zato jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZZVZZ in ZPIZ-2. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 31. 5. 2012 (ZUJF) oziroma od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) ni več, zato je davčni organ vlogo tožnice v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo teh prispevkov, utemeljeno zavrgel. 9. Sodišče nadalje pojasnjuje, da iz upravnih spisov izhaja, da tožničin mesečni dohodek na družinskega člana v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo zahteve za odpis znaša 394,07 EUR na mesec. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica lastnica ne le nepremičnine, v kateri živi, ampak tudi dveh nepremičnin, katerih vrednost po podatkih GURS znaša 16.068,41 EUR. Tožnica omenjenemu dejstvu ne ugovarja. V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena Pravilnika lahko davčni organ v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti izplačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po navedeni določbi mora torej davčni zavezanec za odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati pogoje tako glede višine dohodkov kakor tudi premoženja. V kolikor eden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, odpisa davčnega dolga ni mogoče dovoliti. Sodišče se zato strinja z zaključkom tožene stranke, da glede na premoženje, s katerim tožnica razpolaga, pogoji za odpis niso izpolnjeni.

10. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo ugovori v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice, na katere je prav tako pravilno odgovorila že tožena stranka. V skladu z določbo 38. člena Pravilnika je možen odpis ali delni odpis davčnega dolga tudi v izjemnih primerih, kot takšen je med drugim predvidena daljša bolezen ali invalidnost. V tem primeru je odpis oziroma delni odpis dovoljen pod pogojem, da je davek zapadel v plačilo največ tri mesece pred nastankom okoliščin. V obravnavanem primeru so najstarejše obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zapadle v plačilo v letu 2010, bolezen tožnice pa je nastopila že pred nastankom dolga, zato omenjenega člena Pravilnika ni mogoče upoštevati. Ne glede na to pa tudi v takšnem primeru samo ugotovitev daljše bolezni oziroma poškodbe ne zadošča, ampak je treba ugotoviti tudi, ali bi plačilo davčne obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Kot je že pravilno ugotovila tožena stranka, navedeni pogoj, glede na višino davčnega dolga in vrednost tožničinega premoženja, ni izpolnjen.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).