Jedro

Mesečni dohodek prosilca presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, zato je odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani-Organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) zavrnil prošnjo za dodelitev (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe na ESČP v Strassbourgu v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up-149/2010-12 z dne 20. 10. 2011 iz razloga neizpolnjevanja finančnega pogoja, saj znaša povprečni mesečni dohodek tožnika 823,83 EUR, kar presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v prvem odstavku 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (v nadaljevanju ZDIU12) in znaša 260,00 EUR. Dvakratnik znaša 520,00 EUR, kar izključuje pravico tožnika do BPP. Tožena stranka se sklicuje na 11. člen, 12. člen, 13. člen, 14. člen in drugi odstavek 23. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), glede tožnikovih navedb o razpolaganju z manjšo pokojnino zaradi sodnih prepovedi, pa na 12. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki ne predvideva drugih izjem odhodkov, ki bi jih bilo mogoče odšteti od dohodka tožnika. Na podlagi navedenega je pristojni organ za BPP prošnjo tožnika za dodelitev BPP v skladu z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnil. 2. Tožnik je vložil laično tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita oz. nična. Navaja, da je brez premoženja, denarja in celo procesno in pravdno nesposoben. Očita kratenje ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da so vsi civilni postopki zaradi uvedbe postopka za odvzem opravilne sposobnosti, v katerih je pred sodiščem udeležen, v mirovanju oz. so jih sodniki prekinili ter na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 pričakuje enako uporabo ZPP tudi v obravnavanem primeru, ter postavitev začasnega zastopnika - odvetnika, ki bo strokovno popravil laično tožbo in ga zastopal pred sodišči do izčrpanja pravnih sredstev. Očita absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil in neugotovljeno dejansko stanju ter napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da zaradi pristranskih, nezakonitih ter krivičnih sodb, v katerih Ustavno sodišče RS ni videlo nobene kršitve človekovih pravic, trpi duševne bolečine, ki povzročajo njegovo procesno pravdno in finančno nesposobnost. Le Evropsko sodišče za človekove pravice lahko nadomesti storjene krivice in zagotovi normalno življenje. Pričakuje, da se mu omogoči sestava in vložitev tožbe zoper sodne postopke, končane z odločbo Ustavnega sodišča Up-149/10-12 z dne 20. 10. 2011, na katero je čakal 11 let. Toženi stranki očita, da ni opravila nobenega predlaganega dokaznega dejanja. Sodišču predlaga razveljavitev (prav odpravo) izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek toženi stranki.

3. Tožba ni utemeljena.

4. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pogoji za dodelitev BPP so določeni v ZBPP, kjer so določeni finančni pogoji oz. finančni položaj prosilca in drugi pogoji. V obravnavanem primeru je sporen finančni položaj tožnika. Slednji se ugotavlja glede na dohodke in prejemke prosilca ter dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Gre torej za dva pogoja, objektivnega in subjektivnega, ki morata biti izpolnjena kumulativno. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ pristopil k ugotavljanju finančnega položaja tožnika in ugotovil, da tožnik presega znesek dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Le v tem primeru se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo (drugi odstavek 13. člena ZBPP). Prvostopni organ se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja tožnika pravilno sklicuje na določbe ZSVarPre, kjer je pravica do denarne socialne pomoči na novo urejena v drugem poglavju. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZDIU12 znaša osnovni znesek minimalnega dohodka za leto 2012 v višini 260,00 EUR. Glede na navedeno dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP v spornem obdobju znaša 520,00 EUR, kot pravilno navaja tožena stranka.

5. Pri ugotavljanju lastnega dohodka se vsi dohodki in prejemki iz prvega odstavka 12. člena ZSVarPre upoštevajo po zmanjšanju za normirane stroške oz. dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter za davke in obvezne prispevke za socialno varnost, odtegnjene od teh dohodkov (tretji odstavek 20. člena ZSVarPre). Ker gre za samsko osebo, iz listin v upravnem spisu pa je razvidno, da je imel tožnik v spornem obdobju prejemke iz naslova pokojnine v višini 823,83 EUR mesečno, kar presega znesek, ki je določen kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Pravilna je zato ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik tega cenzusa ne izpolnjuje. Pravilno je tudi pojasnilo, da se administrativne in sodne prepovedi pri ugotavljanju lastnega dohodka glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSVarPre ne upoštevajo.

6. Ob takem stanju stvari tudi po mnenju sodišča tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP ter zato tožena stranka niti ni bila dolžna preverjati, ali so izpolnjeni drugi pogoji za dodelitev BPP, tako kot je pravilno pojasnila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Zato gre tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru za situacijo, ko ni izpolnjen pogoj iz druge alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP ter BPP ni mogoče priznati.

7. Tožnikov ugovor, ki se nanaša na odvzem poslovne sposobnosti in njegov predlog za postavitev odvetnika kot začasnega skrbnika, pa nimajo ne pravne ne dejanske podlage. V primeru, da bi tožniku bila uradno odvzeta poslovna sposobnost, bi tožniku postavil začasnega skrbnika pristojni CSD, vendar v obravnavanem primeru ne gre za to situacijo, saj je razvidno, da je postopek zaradi odvzema poslovne sposobnosti tožniku v teku, kar pomeni, da ni zaključen in da tožniku ni odvzeta poslovna sposobnost. Po povedanem v obravnavanem primeru ne gre za pravdno nesposobno stranko. Zato tudi tožnikovo sklicevanje na civilni postopek pred Okrožnim sodiščem v Kopru (sklep P 179/2004) na drugačno odločitev ne vpliva.

8. V zvezi s tožnikovim predlogom, da naj mu sodišče dodeli nujno BPP, sodišče navaja, da o dodelitvi BPP sodišče ni pristojno odločati ter je za rešitev te vloge pristojen Organ za BPP tega sodišča, ki je tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne BPP zavrnil z odločbo in sklepom Bpp 31/2012-2 z dne 14. 3. 2012. 9. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP niti razlogov ničnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti.