Jedro

Prvi odstavek 512. člena OZ določa, da lahko predkupni upravičenec zahteva razveljavitev pogodbe v šestih mesecih, odkar je zvedel za prodajno pogodbo, s katero je bila prekršena njegova predkupna pravica. Ker je bil tožniku razlog izpodbojnosti znan že ob vložitvi tožbe, je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podrejeni zahtevek, ki ga je vložil po letu in pol od seznanitve z razlogom izpodbojnosti, vložil prepozno. Zato je zavrnitev podrejenega zahtevka pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe št. SV 160/08 z dne 22.2.2008, ki sta jo sklenila toženca glede kmetijskih zemljišč ter na sklenitev kupoprodajne pogodbe prvega toženca s tožnikom z vsebino pogodbe navedeno v 2. točki I. odstavka izreka sodbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru prvega toženca zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 14.4.2011, s katerim je bila prvemu tožencu prepovedana obremenitev in odtujitev nepremičnin parc. št. 26, 27 in 29/1 k.o. x ter že izdano začasno odredbo razveljavilo in predlog za njeno izdajo zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.281,50 EUR, drugotoženi pa 1.245,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe in sklepa, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik v pritožbi povzema dejansko stanje zadeve in opisuje potek pravdnega postopka, v katerem je bil njegov primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenila toženca, in na sklenitev kupoprodajne pogodbe s prvim tožencem, pravnomočno zavrnjen s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 835/2010 z dne 15.4.2010. Poudarja, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom II DoR 408/2010 z dne 10.3.2011 dopustilo revizijo. Glede sodbe tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov, niti v sodbi ni navedenih bistvenih razlogov za odločitev. Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z navedbami iz tožbe in listinami v spisu. Prvostopenjsko sodišče mora v postopku na prvi stopnji vpogledati vse predložene dokaze in se do njih opredeliti. Tudi v postopku odločanja o podrednem zahtevku mora izpeljati dokazni postopek ali se do vseh dokazov opredeliti. Nikakor ni dopustno, da sodišče dokazov ne vpogleda in se do njih ne opredeli. Glede napačnega zaključka Višjega sodišča, ki je pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost kupoprodajne pogodbe, je dopuščena revizija. Tako iz tožbenih navedb, kot tudi iz listin v spisu, izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za odobritev pravnega posla pri U. D.. Tako je nedopustno, da sodišče odloča v nasprotju s svojim vedenjem in prepričanjem le zato, da pritrdi napačni oceni Višjega sodišča v zadevi II Cp 835/2010. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zadevi sploh ni ugotavljalo, v obrazložitvi pa je zgolj zapisalo, da je Višje sodišče ugotovilo, da tožnik ni vložil zahtevka za odobritev pravnega posla. Dejanskega stanja glede te okoliščine pa ni samo ugotavljalo oziroma se je temu izognilo. Posledično je odločitev tudi materialnopravno napačna. Ker bi sodišče moralo zahtevku tožnika ugoditi, bi moralo posledično ugoditi tudi predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik bi moral v pravdnem postopku uspeti, zato morata stroške pravdnega postopka kriti toženi stranki. Poleg tega tožnik ocenjuje, da bi bilo v tej zadevi najbolj primerno, če bi bil postopek odločanja o podrejenem zahtevku prekinjen do odločitve o reviziji.

3. Toženi stranki na pritožbo tožnika nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe sklenjene med tožencema, s katero je prvi toženec drugi toženki prodal kmetijska zemljišča, med drugim tudi tiste parcele, katerih ponudbo za prodajo, ki jo je prvi toženec 5.12.2007 objavil na oglasni deski UE (1) Domžale, je tožnik kot edini interesent in predkupni upravičenec (kmet) po ZKZ (2) pravočasno sprejel. Poleg zahtevka na razveljavitev pogodbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikov zahtevek, da je prvi toženec dolžan z njim skleniti kupoprodajno pogodbo za prodajo teh nepremičnin. Tožnik je glede podrejenega zahtevka navedel, da je pogodba izpodbojna zato, ker je prvi toženec nepremičnine parc. št. 26, 27, 29/1 k.o. x dvakrat prodal. Najprej tožniku, nato pa še drugi toženki.

6. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je bil tožnikov podrejeni zahtevek zavrnjen iz dveh razlogov: prvič, ker tožnik za izpodbijanje kupoprodajne pogodbe, ki jo je prvi toženec sklenil z drugo toženko, ni legitimiran, drugič pa zato, ker je tožnik zamudil enoletni rok za izpodbijanje pravnega posla. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil tožniku že ob vložitvi tožbe na ničnost pogodbe dne 8.3.2008 znan tudi razlog izpodbojnosti pogodbe. Ker je tožnik podrejeni zahtevek na razvezo pogodbe postavil šele 30.10.2009, torej več kot leto in pol potem, ko je izvedel za razlog izpodbojnosti, je podrejeni zahtevek vložil prepozno. Zato je sodišče prve stopnje njegov podrejeni zahtevek zavrnilo.

7. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da aktivna legitimacija tožnika za izpodbijanje kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenila toženca, ni podana. Za splošni izpodbojni zahtevek je sicer značilno, da lahko izpodbojni upravičenec zahteva razveljavitev pravnega razmerja, v katerem ima položaj stranke, vendar pa je tožnik v obravnavanem primeru predkupni upravičenec po ZKZ. Predkupni upravičenec (3) pa ima v skladu s 512. in 513. členom OZ izpodbojni zahtevek za razveljavitev tujega obligacijskega razmerja, konkretneje prodajne pogodbe, sklenjene med lastnikom stvari, ki ga veže predkupna pogodba, in tretjo osebo. Pri izpodbijanju pogodbe, s katero je bila kršena njegova predkupna pravica, pa je predkupni upravičenec omejen s prekluzivnim rokom, v katerem mora vložiti tožbo. Tretji odstavek 513. člena OZ določa, da se pravila o pogodbeni predkupni pravici smiselno uporabljajo tudi za zakonito predkupno pravico, če za posamezen primer zakon ne določa drugače. Prvi odstavek 512. člena OZ pa določa, da lahko predkupni upravičenec zahteva razveljavitev pogodbe v šestih mesecih, odkar je zvedel za prodajno pogodbo, s katero je bila prekršena njegova predkupna pravica. Ker je bil tožniku razlog izpodbojnosti znan že ob vložitvi tožbe, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podrejeni zahtevek, ki ga je vložil po letu in pol od seznanitve z razlogom izpodbojnosti, vložil prepozno. Zato je zavrnitev podrejenega zahtevka pravilna.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, razumljivi, med njimi tudi ni nasprotij. Ne drži, da so razlogi v nasprotju z navedbami iz tožbe in listinami v spisu. Pritožnik namreč zmotno meni, da je sodišče prve stopnje zavrnilo podrejeni zahtevek zato, ker je pritrdilo oceni in razlogom Višjega sodišča v odločbi II Cp 835/2010. Zahtevek je zavrnilo zaradi tega, ker je tožnik zamudil prekluzivni rok za izpodbijanje pogodbe.

9. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo tudi v postopku odločanja o podrejenem zahtevku izpeljati dokazni postopek in se do vseh dokazov opredeliti, v konkretnem primeru ni utemeljen. Vprašanje pravočasnosti postavitve zahtevka, do katerega se je sodišče prve stopnje opredelilo, je materialnopravno vprašanje. Ker je bil podrejeni zahtevek postavljen prepozno, sodišče prve stopnje pravilno ni nadaljevalo z izvajanjem dokaznega postopka. Ostali dokazi namreč na utemeljenost prepozno postavljenega zahtevka ne morejo vplivati.

10. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede tega, ali je tožnik pravočasno vložil predlog za odobritev pravnega posla pri UE, ni samo ugotavljalo, ni utemeljen. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi zamude prekluzivnega roka za izpodbijanje pravnega posla. Dejansko stanje v zvezi z odobritvijo pravnega posla zato za odločanje o zahtevku ni pravno relevantno. Poleg tega pravdno sodišče praviloma ne presoja o vprašanju, ali je kupec pravočasno posredoval pravni posel v odobritev UE, saj je pravni posel sklenjen že s sprejemom ponudbe pod odložnim pogojem odobritve UE.

11. Tožnik je podrejeni tožbeni zahtevek postavil v skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP. V skladu z drugim odstavkom 310. člena ZPP, če je več zahtevkov, sodišče praviloma o vseh zahtevkih odloči z eno sodbo. Pritožbena navedba, da bi bilo bolj primerno, če bi bil postopek odločanja o podrejenem zahtevku prekinjen do odločitve o reviziji, ni utemeljena. Tožnik je to navedbo prvič postavil šele v pritožbi (337. člen ZPP), medtem ko je v ponovljenem postopku v vlogi z dne 24.02.2011 izrecno predlagal izvedbo postopka in ugoditev podrejenemu zahtevku. Prekinitev postopka je mogoča le v zakonsko predvidenih primerih in ni odvisna od volje strank. Do prekinitve namreč pride po samem zakonu ali po odredbi sodišča, neodvisno od volje in vednosti strank, vendar le, če so nastopili zakonsko predvideni razlogi (4). V obravnavanem primeru noben izmed prekinitvenih razlogov iz 205. in 206. člena ZPP ni podan.

12. Tožeča stranka je s podrejenim zahtevkom propadla. Zato verjetnost njene terjatve v skladu z določilom 272. člena ZIZ ni izkazana. Posledično je sodišče prve stopnje ugovoru prvega toženca zoper sklep o začasni odredbi utemeljeno ugodilo.

13. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank, pravilna.

14. Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).

(1) Upravna enota (UE)

(2) Uradni list RS, št. 59/1996 s spremembami in dopolnitvami

(3) Glej: dr. M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 319

(4) V. Rijavec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, stran: 285