Jedro

Če je stranka v upravnem postopku že vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. tč. 249. čl. ZUP, ker ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, je njeno pritožbo, vloženo po izteku roka, ki velja za stranke v postopku, šteti in obravnavati kot pritožbo in ne kot predlog za obnovo postopka, ter jo kot prepozno vloženo zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2469/97-11 z dne 5.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8.8.1997. S to odločbo je bila na podlagi 1. odstavka 239. člena ZUP/86 kot prepozna zavržena pritožba tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 10.6.1996, s katero je bila J.S.B. na podlagi poravnave, sklenjene z zavezancem, Obrtno zadrugo P. z.o.o. iz L., v obliki odškodnine v znesku 110.000 DEM v tolarski protivrednosti, ki jo je zavezanec dolžan plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe skrbnici za posebne primere A.P., vrnjena nepremičnina, del parc. št. 78/1, vl. št. 67 k.o. S., ki je bila nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) z odločbama ObLO L. - Š. z dne 26.1.1960 in Občine L. Š. z dne 24.8.1963. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je upravni organ v postopku na prvi stopnji štel za stranki le vlagateljico zahteve za denacionalizacijo A.P. in zavezanko Obrtno zadrugo P. z.o.o., L. ter le njima vročil delno odločbo z dne 10.6.1996. Ker navedeni stranki nista vložili pritožbe, je odločba postala pravnomočna dne 2.11.1994 (pravilno 1996). Tožnici je bila navedena odločba vročena šele na njeno zahtevo dne 17.2.1997, pritožbo pa je vložila dne 4.3.1997. Odločitev tožene stranke, ki je pritožbo vloženo po pravnomočnosti prvostopne odločbe na podlagi 1. odstavka 239. člena ZUP/86 zavrgla kot prepozno vloženo, je zato po presoji sodišča prve stopnje pravilna. Tožnica je namreč že predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86, zato njene pritožbe utemeljeno ni šteti in obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na vprašanje, komu je bilo premoženje, ki je predmet vračanja, podržavljeno in posledično, kdo je upravičenec, ob dejstvu, da je tožnica vložila pritožbo prepozno, na odločitev v tem upravnem sporu ne vplivajo, zato jih sodišče prve stopnje ni presojalo.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka. Med drugim navaja, da je pravna naslednica upravičenca J.S.B., A.P., vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja nacionaliziranega J.S.B. in I.Z. Upravni organ prve stopnje bi moral oba denacionalizacijska postopka združiti in ju obravnavati enotno. Zato tudi dejstvo, da A.P. v ugotovitvenem postopku ni dokazala pravnega nasledstva po I.Z. ter je zahtevek v tem delu umaknila, na odločitev upravnega organa prve stopnje ne bi smelo vplivati. Nadalje navaja, da je svojo udeležbo v denacionalizacijskem postopku na prvi stopnji priglasila s pismeno vlogo dne 21.3.1995, o kateri pa upravni organ ni odločil. Odločba prvostopnega upravnega organa ji je bila vročena šele na njeno zahtevo dne 17.2.1997. Ugotovitev tožene stranke, da je ta odločba postala pravnomočna že 2.11.1994 (pravilno 1996) je zato napačna. Napačna pa je tudi odločitev tožene stranke, da je tožnica vložila pritožbo po izteku z ZUP/86 določenega roka, torej prepozno. Navaja še, da so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu, saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo brez glavne obravnave, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Prizadeta stranka A.P. v odgovoru na pritožbo navaja, da se je v dosedanjem postopku presojalo le, ali tožničina vloga izpolnjuje procesne pogoje (dovoljenost, legitimacijo, pravočasnost). Ker le-ti tudi po mnenju prizadete stranke niso podani, je odločitev tožene stranke, ki je tožničino pritožbo kot prepozno vloženo zavrgla, pravilna. Zato po mnenju prizadete stranke tožnica tudi neutemeljeno ugovarja, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave ter da ni bilo izdelano poročilo o pravnem in dejanskem stanju denacionalizacijske zadeve. Meni, da pritožbeni razlogi niso podani, zato sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo.

Oseba, ki ji po materialnem pravu gre položaj stranke, a ji upravni organ ni dal možnosti udeležbe v postopku, ima sicer pravico vložiti pritožbo, toda vložiti jo mora v roku, ki velja za stranke, ki so sodelovale v postopku. Pritožbo, vloženo po tem roku, če v njej uveljavlja, da bi morala biti stranka v postopku, je praviloma res šteti in obravnavati kot predlog za obnovo postopka, kar pa ne velja za primer, ko je predlog za obnovo postopka že vložen. Odločitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožničino pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, ki je veljal za stranki, ki sta v postopku sodelovali, ne šteje za predlog za obnovo postopka, je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da je tožnica že predlagala obnovo postopka ter da je upravni organ prve stopnje njenemu predlogu ugodil in obnovo dovolil. Ker je tožničina vloga označena kot pritožba, je tožena stranka utemeljeno ni štela za predlog za obnovo postopka, temveč jo je obravnavala kot pritožbo, kot je bila tudi označena. Ker pa je bila vložena že po pravnomočnosti prvostopne odločbe, jo je kot prepozno vloženo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno zavrgla na podlagi 1. odstavka 239. člena ZUP/86. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu. Iz sodnega spisa izhaja, da glavna obravnava ni bila zahtevana. Sodišče prve stopnje pa je presojalo zakonitost odločbe tožene stranke, s katero je bila zavržena tožničina pritožba na podlagi podatkov predloženega mu upravnega spisa.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.