Jedro

Izgubljeni dobiček je dobiček, ki ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakuje glede na normalen tek stvari. Ker iz navedb tožeče stranke izhaja nazadovanje poslovanja v preteklih obdobjih, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo njeno utemeljeno pričakovanje glede izgubljenega dobička.

Pravice in obveznosti, ki so vsebina določenega obligacijskega razmerja, učinkujejo samo za udeležence tega razmerja. Tožeča stranka zato ne more uspeti s toženim zahtevkom, s katerim zahteva razveljavitev najemne pogodbe med drugima strankama. Takšen tožbeni zahtevek je nesklepčen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna povrniti prvo toženki 1.485,96 EUR, drugo toženki pa prav tako 1.485,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, vse v roku 15 dni .

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se postopek, ki je bil prekinjen 12. 9. 2023, nadaljuje 7. 11. 2023 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev najemne pogodbe za poslovne prostore v šestem nadstropju Objekta A., ki jo sta jo sklenili prvo toženka kot najemodajalka in drugo toženka kot najemnica. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da prvo toženka kot najemodajalka v roku 15 dni z njo sklene najemno pogodbo za te poslovne prostore z vsebino, ki je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od prvo toženke zahtevala plačilo odškodnine v višini 486.730,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2020 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, kot tudi plačilo stroškov pred sodiščem prve stopnje (III. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženkama povrniti stroške tega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Odločbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu, ki predstavlja sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. Smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrejenemu zahtevku tožeče stranke. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo je vložila prvo toženka. Navaja, da je pritožba tožeče stranke v celoti neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi ter tožeči stranki naloži plačilo vseh pritožbenih stroškov prvo toženke. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Odgovor na pritožbo je vložila tudi druga toženka. Pritožbi tožeče stranke v celoti nasprotuje in predlaga, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka drugo toženke. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožeča in prvo toženka v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 922/2012 z dne 7. 6. 2012 sklenili najemno pogodbo za določen čas osmih let, torej do 31. 5. 2020. V zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka trdila, da bi morala imeti prednost do nadaljnjega najema teh prostorov pod konkurenčnimi pogoji, saj sta se tako dogovorili v četrtem odstavku 9. člena najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je glede vprašanja pasivne legitimacije sklenilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja najemnega razmerja med toženkama za poslovni prostor v šestem nadstropju Objekta A. Prvo toženka je sicer potrdila, da je za konkretni poslovni prostor po prenehanju najemne pogodbe s tožečo stranko, sklenila najemno pogodbo z drugim najemnikom, vendar pa niti iz listin v spisu, niti iz zaslišanj pravdnih strank in prič ni bilo mogoče ugotoviti, kdo naj bi bil novi najemnik obravnavanih poslovnih prostorov. Glede podrejenega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka od tožene stranke vtožuje izgubljeni dobiček na podlagi trditev o čistem dobičku oziroma izgubi v letih od 2014 do 2018. Ker se odštevajo pričakovani odhodki, ki bi jih tožeča stranka imela, da bi dosegla izgubljeni dobiček, je menilo, da je trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva. Kot pomanjkljive je ocenilo tudi trditve o izkazani stopnji verjetnosti, da bi tudi v bodoče tožeča stranka poslovala v takšnem obsegu, ki bi ji prinašal dobiček, če bi prišlo do podaljšanja najemnega razmerja.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bila med toženkama sklenjena najemna pogodba za poslovne prostore v 6. nadstropju Objekta A. Tožeča stranka trdi, da je že iz naziva druge toženke razvidno, da preko svoje poslovne enote Restavracija B., upravlja z lokalom "B.-X.". Te trditve ne zadoščajo za sklep, da bi bila med prvo in drugo toženko sklenjena najemna pogodba. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je to sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka z vpogledom v listine v spisu ter z zaslišanjem C. C., D. D. in E. E., tožeča stranka ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na naziv drugo tožene stranke. Poleg tega se je nad drugo toženko dne 12. 9. 2023 začel stečajni postopek, zato tudi iz tega razloga ni verjetno, da bi druga toženka v času izdaje izpodbijane sodbe najemala poslovne prostore za opravljanje gostinske dejavnosti. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja je zato neutemeljen.

8. Prav tako se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na kršitev 227. člena ZPP, ki ureja edicijsko dolžnost, saj je pred sodiščem prve stopnje poziv k predložitvi najemne pogodbe uprla zgolj zoper drugo toženko, ne pa tudi zoper prvo toženko (list. št. 80). Tožeča stranka zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje edicijski predlog tožeče stranke zoper (obe) toženki neupravičeno zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča, tudi podrejeni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Tožeča stranka trditev o prihodkih ter o odhodkih, ki so ji nastali v preteklem obdobju (med letom 2014 in 2018) ni podala, temveč je svoje trditve o izgubljenem dobičku oprla na izračun povprečnega čistega dobička v letih od 2014 do 2018. Slednji, torej povprečni čisti dobiček, bi po njenem izračunu znašal 60.841,31 EUR. Tožeča stranka je hkrati navedla, da je v letu 2014 dosegla čisti dobiček v višini 292.864,06 EUR, v letu 2015 v višini 180.358,00 EUR, v letu 2016 v višini 33.231,55 EUR, nadalje pa je imela v letu 2017 izgubo v višini 61.143,57 ter v letu 2018 izgubo v višini 141.103,50 EUR. Tožeča stranka drugih trditev, razen podatkov o čistem dobičku, ni podala.

10. Izgubljeni dobiček je dobiček, ki ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakuje glede na normalen tek stvari.1 "Normalen tek stvari" je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih, povečanem oziroma zmanjšanem za stopnjo rasti oziroma nazadovanja tega poslovanja v preteklih obdobjih.2 Ker iz navedb tožeče stranke izhaja nazadovanje poslovanja v preteklih obdobjih, z doseženo izgubo v višini 141.103,50 EUR letu 2018, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo njeno utemeljeno pričakovanje glede izgubljenega dobička. Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, tudi podrejeni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

11. Pritožbeno sodišče pa dodaja še naslednje pojasnilo. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala razveljavitev obligacijske pogodbe med prvo in drugo toženko (torej med drugima strankama) ter sklenitev najemne pogodbe z njo. Pri tem trdi, da ima tožeča stranka do nje obveznost, ki izhaja iz četrtega odstavka 9. člena najemne pogodbe. Iz navedene določbe izhaja, da ima "najemnik pod konkurenčnimi pogoji prednost do nadaljnjega najema predmetnih prostorov...". Najpomembnejša značilnost, po kateri se obligacijsko razmerje razlikuje od drugih civilnopravnih razmerij, je relativnost obligacijskega razmerja. To pomeni, da pravice in obveznosti, ki so vsebina določenega obligacijskega razmerja, učinkujejo samo za udeležence tega razmerja. Obligacijska pravica omogoča subjektu te pravice, da zahteva izpolnitveno ravnanje samo od drugega udeleženca obligacijskega razmerja (primerjaj 125. člen OZ).3 Tožeča stranka že iz tega razloga ne more uspeti s toženim zahtevkom, s katerim zahteva razveljavitev najemne pogodbe med drugima strankama. Takšen tožbeni zahtevek je nesklepčen, kot sta toženki navedli v odgovoru na tožbo. To pa velja tudi za tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od prve toženke zahteva, da z njo ponovno sklene najemno razmerje za te poslovne prostore. S sklenitvijo predpogodbe nastane kontrahirna dolžnosti, torej obveznost pogodbenikov, da kasneje skleneta glavno pogodbo. Če skleneta predpogodbo, lahko stranka sodno uveljavi zahtevek za sklenitev glavne pogodbe z dajatvenim toženim zahtevkom, s katerim od sodišča zahteva, da drugi stranki naloži, da izjavi poslovno voljo, potrebno za sklenitev pogodbe.4 V konkretnem primeru dogovor med tožečo in prvo toženko, kot izhaja iz četrtega odstavka 9. člena najemne pogodbe, ne predstavlja predpogodbe, zato tožeča stranka tudi z zahtevkom na sklenitev najemne pogodbe ne more uspeti. Prav tako velja, da morajo biti za veljavno sklenitev predpogodbe podane enake predpostavke, kot za sklenitev katerekoli druge pogodbe. Da bi bila predpogodba veljavno sklenjena, mora biti v njej določno opredeljena vsebina izpolnitvenih ravnanj, ki se jo stranki druga do druge zavežeta opraviti.5 Te zahteve povzeti pogodbeni dogovor ne izpolnjuje, saj pogodbenika nista vnaprej dogovorila pogojev za nadaljnji najem prostorov. Besedna zveza "pod konkurenčnimi pogoji" je pomensko prazna. Predmet izpolnitvenega ravnanja, kot izhaja iz navedenega pogodbenega določila, zato ni niti določen niti določljiv. Tožeča stranka tako tudi iz tega razloga v tem postopku ne more uspeti.

12. Pritožba po povedanem ni utemeljena. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna toženkama v roku 15 dni povrniti njune stroške za odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženki sta utemeljeno priglasili vsaka svoje stroške za odgovor na pritožb0 v višini 2000 točko (tarifna številka 22/1 v zvezi z tarifno številko 19 OT), kot tudi izdatke v pavšalnem znesku po tretjem odstavku 11. člena OT, kot tudi 22 % DDV. Tako odmerjeni stroški znašajo 1.485,96 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožeča stranka povrniti vsaki od toženk v roku 15 dni.

1 Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (prvi odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika; OZ). 2 N. Plavšak, Obligacijski zakonik, splošni del s komentarjem, Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 950. 3 N. Plavšak, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 106 in 107. 4 Primerjaj prvi in četrti odstavek 33. člena OZ. 5 Primerjaj drugi odstavek 34. člena OZ.