Jedro

Pritožbeno sodišče sledi stališču prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru ne moremo govoriti o načelu enake vrednosti vzajemnih dajatev, v kolikor bi tožnik z dednim dogovorom v zameno za manjši dedni delež, ki najverjetneje znaša manj od 5.000,00 EUR bil dolžan doplačevati za domsko oskrbo upravičenke za nedoločen čas v mesečnih zneskih, ki so v mesecu septembru 2016 narasli že na 297,98 EUR. Zato je treba pogodbeno določilo "v zameno za dedni delež" glede na splošna načela obligacijskega prava razumeti v smislu "do višine odstopljenega dednega deleža".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 214,20 EUR v roku 8 dni po prejemu te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2015 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 28. 10. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (I. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da tožniku povrne 198,58 EUR stroškov postopka v roku 15 dni (II. točka izreka). Štelo je, da bi bilo potrebno bolj raziskati dejansko stanje, na podlagi katerega je mogoče določiti obvezo tožnika za doplačilo domske oskrbe njegove sestre. Tožnikova obveznost, na podlagi dednega dogovora z upravičenko, obstoji, vendar le do višine odstopljenega dednega deleža. Iz navedenega razloga je potrebno ugotoviti dejansko višino odstopljenega dednega deleža in po omejitvi višine oziroma obdobja obveznosti do plačila domske oskrbe tožnika odločiti, kdo je dolžan nositi stroške nadaljnje oskrbe upravičenke.

2. Pritožuje se toženka. V pritožbi navaja, da je neutemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je zaradi dikcije v dednem dogovoru z dne 14. 11. 2012 "v zameno za odstopljen dedni delež" potrebno predhodno ugotoviti višino odstopljenega deleža, ki ga je prejel tožnik in ga zavezati za plačilo domske oskrbe za njegovo sestro le do višine odstopljenega dednega deleža. Po mnenju toženke prvi odstavek 18. člena Uredbe, na katerega sodišče opira svoj zaključek glede obstoja tožnikove obveznosti na podlagi dednega dogovora zgolj do višine odstopljenega dednega deleža, ni mogoče utemeljeno interpretirati na način, kot ga je zavzelo sodišče. Citirani pravni temelj namreč določa, da je zavezanec, ki je plačilno sposoben, dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost. Preživninska obveznost tožnika do sestre je določena s sklenitvijo dednega dogovora z dne 14. 11. 2012, povzetega v sklepu o dedovanju z dne 18. 12. 2012 kot izvršljivim pravnim naslovom. Iz dednega dogovora nedvoumno izhaja, da si je upravičenka v razmerju do tožnika kot dediča izgovorila pravico, da od njega zahteva, da doplačuje k njenim oskrbnim stroškom v domu starejših občanov, kolikor njeni pokojninski prejemki za kritje le-teh ne bi zadoščali. Gre za tvegano obligacijsko razmerje, zaradi tega pogodbeni stranki nase prevzameta riziko, da izpolnjene obveznosti na strani preživljalca ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev. Tožnik se je v zameno za dedni delež zavezal doplačevati domsko oskrbo za sestro kot upravičenko, brez omejitve. Glede na ugotovljen tožnikov slaboten materialni položaj je relevanten pravni temelj za znižanje tožnikove obveznosti doplačila k stroškom institucionalne oskrbe za sestro 31. člen Uredbe, ki določa oprostitev v višjem znesku, ko bi šla zavezancu po merilih te Uredbe. Tožnik navedene možnosti do sedaj še ni uveljavljal v postopku pred pristojnim upravnim organom.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Meni, da sklicevanje toženke na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3131/2009 s 6. 1. 2010 ni pravilno, saj le-ta za predmetno zadevo ni upoštevna, ker gre za povsem drugo in drugačno dejansko stanje kot v konkretnem primeru. Meni, da je za ugotovitev, kakšne pravice in obveznosti izhajajo iz predmetnega dednega dogovora z dne 14. 11. 2012, potrebno ugotoviti pravi namen strank, ki je obstajal ob sklenitvi tega dednega dogovora. Glede na zapis v dednem dogovoru je logično in življenjsko, da je tožnik prevzel obveznosti do upravičenke zgolj v višini vrednosti odstopljenega dednega deleža. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da je za ugotovitev pravega namena strank v konkretnem primeru odločilnega pomena izpoved tožnika. Iz nje izhaja, da je tožnik, kljub temu, da nima zakonske dolžnosti preživljati sestre in kljub nizkim dohodkom njegove družine, nesebično dolga leta skrbel za sestro, ki je bila bolna. Iz zapisnika, sestavljenega pred CSD A. z dne 21. 2. 2013 je razvidno, da je tožnikova žena povedala, da sta za upravičenko skrbela še preden je odšla v dom starejših občanov in da sta se želela odpovedati dednemu deležu upravičenke v zameno za odpust obveznosti do plačila doma. Tudi upravičenka je podala notarsko overjeno izjavo, da preživljanja s strani tožnika ne želi. Iz dednega dogovora z dne 14. 11. 2012 je razvidna obveznost upravičenke - odstop svojega dednega deleža, in obveznost tožnika - izpolnjevanje nedenarnih in denarnih obveznosti do upravičenke do višine vrednosti prevzetega dednega deleža. Pri dednem dogovoru z dne 14. 11. 2012 ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kot to namiguje toženka. Dedni dogovor z dne 14. 11. 2012 je bil sklenjen zgolj z namenom tožnika pomagati svoji bolni sestri, ne pa z namenom v socialno stisko spraviti svojo družino. Tožnik prejema 800,00 EUR pokojnine, njegova žena 450,00 EUR, skupaj pa preživljata invalidno hčerko, njenega moža in njuna dva otroka. Ob interpretaciji, kot jo ponuja toženka, lahko vrednost tožnikove dajatve za večkratnik preseže dajatev upravičenke, kar pa ni v skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava o ekvivalentnosti dajatev. Toženka ne zatrjuje niti dokazuje, da naj bi bil pravi namen upravičenke in tožnika pri sklepanju dednega dogovora z dne 14. 11. 2012 drugačen, kot ga ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi. V pritožbi navaja zgolj, da bi bilo potrebno dedni dogovor z dne 14. 11. 2012 pravilno tolmačiti, drugače kot ga tolmači sodišče. Šlo naj bi torej za nekako drugače poimenovano obligacijsko razmerje, ne da bi pri tem pojasnila, za kakšno obligacijsko razmerje konkretno naj bi po njenem šlo. Toženka spregleda, da je ugotavljanje prave, dejanske in resnične volje pogodbenih strank vprašanje, ki se nanaša na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ne pa vprašanje, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 14. 1. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 18. 10. 2014 v zadevi oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za B.B.. Z navedeno odločbo je Center za socialno delo A. odločil, da je B.B. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 120,32 EUR od 1. 11. 2013 dalje in da je C.C. dolžan prispevati k plačilu njene storitve v višini 120,32 EUR.

7. Pravna podlaga za rešitev v predmetni zadevi je Zakon o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami), Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (Uredba, Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami) in Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Po 100. členu ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev, ki so za vse upravičence brezplačne. Delne ali celotne oprostitve plačila se skladno s tretjim odstavkom 100. člena ZSV določajo na podlagi meril, ki jih je Vlada RS predpisala v Uredbi. O njih odloči center za socialno delo. Na podlagi prvega odstavka 18. člena Uredbe je zavezanec, ki je plačilno sposoben, dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost. Z Uredbo je določena meja socialne varnosti, in sicer kot znesek, ki mora upravičencu in njegovim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevkov za opravljeno storitev, plačilna sposobnost (kot znesek, do katere upravičenec je oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati k plačilu storitve), prispevek k plačilu (kot znesek, ki ga je plačilno sposoben upravičenec oziroma zavezanec dolžan plačati izvajalcu storitve na podlagi predloženega računa) in oprostitev plačila storitev (kot znesek, ki ga upravičenec oziroma zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih te Uredbe ne more in ni dolžan plačati). Oprostitev upravičenca se določi kot razlika med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom, oprostitev zavezanca pa kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca. Po tretji točki drugega člena Uredbe je zavezanec fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel. 8. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče izhaja, da je tožnikova sestra B.B. (upravičenka) nastanjena v Domu starejših občanov A. in da njeni pokojninski prejemki ne zadoščajo za plačilo oskrbnih stroškov v tem domu, ki od 1. 11. 2013 dalje znašajo 463,55 EUR. CSD A. je z odločbo z dne 7. 5. 2014 odločil glede oprostitve plačila institucionalnega varstva za upravičenko, vendar je bila ta odločba po pritožbi tožnika na drugi stopnji zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Z izpodbijano odločbo z dne 28. 10. 2014 je CSD A. ponovno odločil o plačilu institucionalnega varstva, v kateri je tožniku naložil obveznost plačila v višini, v kateri je upravičenka plačila oproščena. Svojo odločitev je oprl na dedni dogovor, ki sta ga 14. 11. 2012 sklenila tožnik in upravičenka na zapuščinski obravnavi v zadevi pod opr. št. D 85/2012 pred Okrajnim sodiščem v A.. V njem se je tožnik v zameno za odstopljen dedni delež sestre po skupnem pokojnem bratu zavezal doplačevati k njenim oskrbnim stroškom v domu starejših občanov, kolikor njeni pokojninski prejemki za kritje le-teh ne bi zadoščali.

9. Tožnik in upravičenka sta na zapuščinski obravnavi po skupnem pokojnem bratu 14. 11. 2012 sklenila dedni dogovor. Tožnik je navedel, da znesek, ki ga je pridobil z dednim dogovorom ni visok in da ga je pripravljen CSD-ju odstopiti v zameno za odvezo od naložene obveznosti. Ni vedel, da bo zaradi tega dogovora za vedno zavezan doplačevati domsko oskrbo, ki ga finančno preveč bremeni, saj so se zneski v par letih potrojili (iz 120,00 EUR na skoraj 300,00 EUR). Z ženo imata skromne dohodke, s katerimi skrbita za invalidno hčerko, njenega moža in njuna otroka. Sodišče je ugotovilo, da tožnik že dolga leta skrbi za upravičenko in jo, od kar je v domu za ostarele, obiskuje v 100 km oddaljenem A.. S sestro sta se dogovorila, da bo njen dedni delež prevzel on, denar pa uporabil zato, da jo bo še naprej obiskoval, ji kupoval stvari, ki jih potrebuje ali si jih želi. Dedni dogovor sta podpisala po zapuščinski obravnavi, iz njega pa je razvidno, da tožnik prevzema obveznosti do upravičenke v zameno za odstopljen dedni delež.

10. Prvostopenjsko sodišče je ob pravilnem razlogovanju pravne narave dednega dogovora v zadevi uporabilo tudi prvi odstavek 8. člena OZ, to je na načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev. Vzajemne dajatve morajo biti v pravičnem razmerju.

11. Pritožbeno sodišče sledi stališču prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru ne moremo govoriti o načelu enake vrednosti vzajemnih dajatev, v kolikor bi tožnik z dednim dogovorom v zameno za manjši dedni delež, ki najverjetneje znaša manj od 5.000,00 EUR bil dolžan doplačevati za domsko oskrbo upravičenke za nedoločen čas v mesečnih zneskih, ki so v mesecu septembru 2016 narasli že na 297,98 EUR. Tako je dejansko potrebno pogodbeno določilo "v zameno za dedni delež" glede na splošna načela obligacijskega prava razumeti v smislu "do višine odstopljenega dednega deleža".

12. Ob dejstvu, da tožnik sestre po zakonu ni dolžan preživljati, da tožnik prejema 800,00 EUR pokojnine, njegova žena 450,00 EUR pokojnine, preživljata pa še invalidno hčerko, ki dela v Varstveno delovnem centru D. za žepnino 10,00 do 15,00 EUR, njen mož in dva otroka pa prav tako živijo pri tožniku, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam toženke, da bi bilo potrebno predmetni dedni dogovor z dne 14. 11. 2012 razlagati z vidika narave konkretnega dogovora oziroma obligacijskega razmerja, ki je tvegana oziroma aliatorna. V kolikor bi sledili pritožbeni razlagi, bi vrednost tožnikove dajatve lahko za večkratnik presegla dajatev upravičenke. To pa ni v skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava o ekvivalentnosti dajatev. Iz navedenih razlogov tudi pritožbeno sodišče šteje, da je potrebno določiti obvezo tožnika za doplačilo domske oskrbe le do višine odstopljenega dednega deleža. 13. Center za socialno delo v dosedanjem predsodnem postopku ni ugotavljal dejanske višine odstopljenega dednega deleža, kar bo v nadaljevanju dolžan narediti in navedeno upoštevati pri obveznosti tožnika do upravičenke.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

15. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče štelo sestavo odgovora na pritožbo 375 točk (tar. št. 15), 2 % za materialne stroške in 22 % za DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša skupaj 214,20 EUR. Ostali stroški (študij spisa, posvet s stranko) so že zajeti v sestavo odgovora na pritožbo.