Jedro

Uporaba nepremičnine je širok pojem, uporaba v smislu bivanja v nepremičnini je zgolj eden izmed možnih načinov uporabe, ne pa edini kot to zmotno meni pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 805,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2018 do plačila (točka I izreka), nadalje pa, še znesek 2.855,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov 161,00 EUR1, specificiranih v točki II izreka izpodbijane sodbe, hkrati pa je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.128,45 EUR pravdnih stroškov (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. V pritožbi zatrjuje, da ni izkazano, da bi toženka 24. 7. 2018 tožnika prisilno izselila iz solastne nepremičnine, tožnik se je samovoljno izselil k drugi ženski, kar v postopku ni zanikal, sodišče je njegovi izpovedbi sledilo, medtem ko izpovedbi toženke ni poklonilo vere, kljub temu, da je ves čas navajala, da se je zaradi druge ženske konec marca 2017 odselil iz skupnega bivališča k A. A. na P. Res je tožnik preko pooblaščenke toženko pozival, da mu ključe nepremičnine izroči dne 7. 9. 2018, vendar sodišče spregleda, da se je samovoljno odselil, saj je že nekaj let živel svoje življenje, mimo tožnice, imel je druge ženske, ko je prihajal iz dela se je zadrževal le v kletnih prostorih hiše, kjer je imel kavč, TV in računalnik in je bila njegova izselitev iz hiše le še vprašanje časa. Sicer pa je tožnik zaslišan na sodišču 22. 5. 2020 izjavil, da v D. po juliju 2018 ni šel in tja tudi ne želi iti (str. 3 zapisnika naroka z dne 22. 5. 2020). Ker se je kot lastnik sam odločil, da nepremičnine ne bo uporabljal in ni izkazal interesa za (so)uporabo nepremičnine, ki bi bila možna, do uporabnine ni upravičen. Po izselitvi ni imel želje živeti v tej nepremičnini, niti ni zatrjeval, ne izkazal, da bi imel najemnika, ki bi mu oddal svoj solastni delež. Sodišče je spregledalo in ni upoštevalo, da se je tožnik v letu 2017 odselil in spet prišel nazaj v D., večkrat odhajal in prihajal na ta naslov, zato je neodzivnost toženke pripisati ravnanjem tožnika, ki je prihajal in odhajal domov in ni izkazal oziroma se ni skliceval, da bi oddajal nepremičnino v najem, zato slednje presega trditveno podlago. Napačna je naziranje sodišča, da bi tožnik svoj solastni delež nepremičnine oddal in zanj prejel uporabnino, čeprav tožnik tega z ničemer ni izkazal, zgolj njegova želja po oddajanju solastnega dela nepremičnine, ki ima skupno kuhinjo, sanitarije ter WC s tožnico in sinom pravdnih strank, pa je skoraj nemogoča. Tožnik je s tem, ko je izjavil, da ne želi v D., v svoje prikrajšanje zagotovo zavestno pristal, zato ni podane vzročne zveze med toženkino obogatitvijo, ko bi naj uporabljala celotno nepremičnino, kar ne drži, saj je tožnik izjavil, da se je zadrževal v kletnih prostorih hiše, ki pa jih toženka ni uporabljala, kar tožnik niti ni zatrjeval. Graja višino uporabnine kot previsoko, saj izvedenec pri oceni tržne najemnine za celotno nepremičnino ni upošteval adaptacij, ki jih je toženka izvedla in ki zagotovo vplivajo na višino, saj je le ta odvisna od urejenosti nepremičnine. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, argumenti niso logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, s stopnjo prepričanja ni dokazal, da je prikrajšan za uporabo svojega solastnega deleža nepremičnine. Posledično je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki je zmotno glede tožnikovega prikrajšanja. Priglaša stroške.

3. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka za čas, ko tožnik svoje solastne nepremičnine ni mogel uporabljati, dolžna tožniku plačati uporabnino iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen in 198. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).2

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, tudi ne tistih,na katere se zgolj pavšalno, kar je onemogočilo pritožbeni preizkus, sklicuje toženka v pritožbi, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov ter posledično v celoti in popolnoma ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo pravilne materialnopravne zaključke o utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine, ki jim v celoti v tej posledici in v izogib ponavljanju sledi sodišče druge stopnje. Zgolj v odgovor pritožbenim grajam sodišče druge stopnje še navaja:

7. Pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, posledično izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo toženki pokloniti vero, hkrati da je tožnik toženko res pozival preko svoje pooblaščenke na izročitev ključev (7. 9. 2018), pri tem pa je spregledalo, da se je samovoljno odselil, saj je izjavil, da po juliju 2018 tja več ni šel in ne želi iti, poziv zato ne pomeni, da je z njim izrazil nestrinjanje z uporabo celotne nepremičnine, ko poleg tega niti ni z ničemer izkazal, da bi imel za oddajo in najem najemnika, njegova izjava, da v D. ni šel od julija 2018 in tja ne želi iti pa pomeni, da je v svoje prikrajšanje zagotovo zavestno pristal. 8. Najprej pritožba izraža nestrinjanje z dokazno oceno izpovedbe toženke pa še to na pavšalni ravni v razmerju do obrazložitve sodišča prve stopnje. Pritožba konkretno in obrazloženo ne pove zakaj bi sodišče prve stopnje, ki je podrobno opisalo nedoslednosti v njeni izpovedbi in obrazložilo v čem so neskladja, tožnici kljub temu verjelo. Sodišče prve stopnje ji utemeljeno ni poklonilo vere, da se je tožnik iz nepremičnine prostovoljno izselil, kar je podrobno pojasnilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva. Graja toženke v pritožbi, da ji sodišče ni poklonilo vero, kljub temu, da je ves čas navajala, da se je tožnik prostovoljno izselil, zaradi druge ženske, ni utemeljena. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tako se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da iz toženkine izpovedbe jasno izhaja, da zaradi nove partnerke tožnika z njim v isti nepremičnini ni želela več živeti, da je posledično menjala ključavnico na vhodnih in garažnih vratih oziroma ključavnico na garažnih vratih onesposobila, posledično tožnik v nepremičnino ni mogel vstopiti ter mu je bila uporaba le te onemogočena, ko mu hkrati kljub pozivu njegove pooblaščenke ključev ni izročila, česar v pritožbi niti ne zanika. Tožnikova izjava v postopku, da od leta 2018 v D. ni šel in tja niti ni želel iti ne vodi v zaključek, kot to skuša prikazati pritožba, da je na ta način v svoje prikrajšanje zavestno pristal, s čimer je izostala vzročna zveza med njegovim prikrajšanjem in toženkino obogatitvijo zaradi neuporabe njemu solastne nepremičnine. Uporaba nepremičnine je širok pojem, uporaba v smislu bivanja v nepremičnini je zgolj eden izmed možnih načinov uporabe, ne pa edini kot to zmotno meni pritožba. Zato tožnikova izpovedba nikakor ne daje podlage za zaključek, da se je s svojo izjavo odpovedal uporabi solastne nepremičnine. Nedvomno je torej, da uporaba nepremičnine ne pomeni, da bi moral tožnik v njej bivati, temveč, da bi kot solastnik lahko s svojim solastnim deležem razpolagal tudi na drug način, kar zajema tako možnost prostega vstopa v nepremičnino, kot tudi možnost oddaje nepremičnine v najem. Dejstva, da ima nepremičnina skupno kuhinjo, sanitarije in WC sama po sebi niso razlog, ki bi najem preprečila, hkrati ni moč mimo ugotovitve izvedenca, da ima nepremičnina dva ločena vhoda. Toženkina neverodostojnost se po ugotovitvi sodišča prve stopnje kaže v njenih neskladjih. Tako je toženka zatrjevala, da ni zamenjala ključavnice, nato, da jo je zaradi dotrajanosti zamenjala, pri tem ni zanikala, da bi ključe zamenjane ključavnice tožniku izročila in mu omogočila uporabo nepremičnine, ko je po drugi strani zatrjevala, da se je tožnik odselil k drugi ženski. Pri tem pa tudi ni zanikala, da je tožnik določen čas sam uporabljal kletne prostore in tudi ne, da po zamenjavi ključavnice na vratih garaže te možnosti ni imel več, četudi je do zamenjave prišlo zaradi dotrajanosti garažnih vrat, pa toženka tožniku ključev ni izročila. Dotrajanost ni razlog, da tožnik do ključa tako zamenjane ključavnice kot solastnik nepremičnine ne bi bil upravičen.

9. Nadalje ni moč slediti pritožbeni graji, da bi moral tožnik izkazati, da je imel najemnike, ki bi jim oddal nepremičnino, bistveno je le, da tožnik zaradi toženkinega ravnanja te možnosti, oddaje nepremičnine, sploh ni imel. Dejstvo je, da bi tožnik kot solastnik na ta način lahko razpolagal s svojim solastnim deležem, pa tega ni mogel prav iz razloga, ker mu je to preprečevala toženka, ko mu je onemogočila uporabo nepremičnine.

10. Pritožbena graja, da sodišče pri oceni višine uporabnine, ki jo pritožba smatra kot previsoko, ni upoštevalo adaptacije, prav tako ni utemeljena. Odgovor na tovrstno pritožbeno grajo je podalo že sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pojasnilo je, da je izvedenec na naroku 11. 7. 2022 ob podaji dopolnitve mnenja pojasnil, da pri oceni višine najemnine ni upošteval adaptacij, ki jih je toženka na nepremičnini opravila po tožnikovi izselitvi (izgradnja novega vhoda in okna ter adaptacija kopalnice), temveč je višino najemnine ocenil kot da ni bilo nič adaptirano, pri tem pa pojasnil, da s strani toženke izvedene adaptacije bistveno na višino najemnine ne bi vplivale, saj gre za detajle, pri čemer mora lastnik skrbeti, da je stanovanje primerno za bivanje. Nedvomno torej je, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini uporabnine upoštevalo s strani toženke v postopku na prvi stopnji izpostavljeno grajo v zvezi z adaptacijami na nepremičnini izvedenimi s strani toženke. Pritožba v tej zvezi iz navedenih razlogov ni utemeljena.

11. Sodišče druge stopnje je o vsem povedanem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena, na vsa ostala pritožbena izvajanja pa ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker je toženka v pritožbenem postopku v celoti propadla, je dolžna sama kriti vse v zvezi s tem nastale ji stroške (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Za obdobje 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 in od 1. 1. 2020 do 30. 6. 2020. 2 Glej točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe.