Jedro

Ker so po določbah ZDavP-2 (87. člen) izvršljive že prvostopenjske odmerne odločbe, odločitev druge stopnje oziroma vložene pritožbe, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso bistvene, saj ne ovirajo izvršitve in s tem izdaje sklepa o davčni izvršbi.

Brez pravne podlage je tudi tožbeni ugovor o prepovedi davčne izvršbe zoper mladoletno osebo. Ne iz splošnih določb ZDaP-2 in ne iz tistih določb, ki se nanašajo na davčno izvršbo, namreč kaj takega ne sledi. Seveda pa tožnica kot mladoletna oseba lahko nastopa v postopku, tudi v postopku davčne izvršbe, le po zakonitih zastopnikih, to je svojih starših.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka ugodil pritožbi tožnice zoper sklep o davčni izvršbi na njena denarna sredstva št. DT 42911-04870/2008-1-26-FQ z dne 15. 12. 2008, v 2. točki uvedel davčno izvršbo za znesek 17 209,86 EUR davčnih obveznosti iz seznama izvršilnih naslovov št. DT 42911-04870/2008 z dne 24. 4. 2008 z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri banki A. d.d., in v 3. točki izrekel, da se s tem sklepom nadomesti sklep o izvršbi z dne 15. 12. 2008. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je tožnica zoper sklep o izvršbi z dne 15. 12. 2008 vložila pritožbo, za katero je prvostopni organ ugotovil, da je utemeljena, ter nato z izpodbijanim sklepom na podlagi 242. člena ZUP rešil stvar drugače, oziroma nadomestil prvotni sklep z izpodbijanim. Pri ponovni izdaji sklepa je upošteval davčne (knjigovodske) evidence ter ugotovil, da tožnica ni poravnala obveznosti, ki so sedaj pravilno navedene v seznamu izvršilnih naslovov in ki vsebuje vse predpisane sestavne dele. Zato je na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDavP-2), ki se nanašajo na postopek davčne izvršbe in ki jih citira v nadaljevanju obrazložitve, odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Pritožbo tožeče stranke je drugostopni organ zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da izpodbijani sklep o izvršbi temelji na seznamu izvršilnih naslovov, iz katerega je razvidno, kateri davčni dolg se terja in na podlagi katerega izvršilnega naslova. Gre za dolg iz naslova dohodnine in iz naslova davka od dohodkov iz premoženja. Tožnica je po podatkih, ki so v spisih in po podatkih uradnih evidenc, zoper vse izvršilne naslove (odločbe) vložila pritožbe, ki so bile v postopkih na drugi stopnji zavrnjene kot neutemeljene. Iz podatkov, ki so v spisih, je nadalje razvidno, da je bil njen predlog za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zavržen. Izpodbijani sklep ima, po ugotovitvah druge stopnje, vse sestavine, ki jih določa ZDavP-2 in je tudi sicer izdan skladno z določbami navedenega zakona. Zato so podani pogoji za začetek davčne izvršbe, ni pa pogojev za njeno ustavitev, kot to predlaga tožnica v pritožbi.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter ustavitev davčne izvršbe, oziroma podrejeno vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja kršitev materialnega in procesnega prava ter napačno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da so vse odločbe, ki so navedene kot izvršilni naslov, še v pritožbenem postopku, ker ji nobena od drugostopnih odločb doslej še ni bila vročena. Izvršilni naslovi so nezakoniti in vsi v škodo mladoletne tožnice. S predlogom za odlog izvršbe prvostopnih odločb je tožnica uspela, zato je izvršba preuranjena. Zaradi pomanjkljive specifikacije terjatev tožnica ne more preizkusiti izpodbijanega sklepa. Sicer pa je novi sklep po vsebini enak prvotnemu sklepu o izvršbi. Ker je bil le-ta pravnomočno razveljavljen, ga novi sklep ne more nadomestiti. Vse navedene pomanjkljivosti po mnenju tožnice narekujejo odločanje po tožbenem predlogu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru prereka navedbe tožene stranke in vztraja pri svojih stališčih. Dodatno k že povedanemu navaja, da davčna izvršba zoper mladoletno osebo ni dovoljena ter v tej zvezi prilaga kot dokaz sklep Carinske uprave o ustavitvi postopka davčne izvršbe zoper mld. tožnico.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izdani sklep o davčni izvršbi zakonit in pravilen. Pravilen in skladen z določbami ZDavP-2 je tudi novi seznam izvršilnih naslovov, tako kot to obširno in podrobno navaja že organ druge stopnje. Vsebuje namreč vse predpisane elemente, vključno s specifikacijo terjatev oziroma navedbo odločb, ki so izvršilni naslov, in ga je kot takega mogoče preizkusiti. Pravilen pa je tudi izrek izpodbijanega sklepa, iz katerega dovolj jasno izhaja, da se z njim nadomešča prvotno izdani sklep o izvršbi.

Ker so po določbah ZDavP-2 izvršljive že prvostopne odmerne odločbe (87. člen), odločitev druge stopnje oziroma vložene pritožbe, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso bistvene, saj ne ovirajo izvršitve in s tem izdaje izpodbijanega sklepa. Pravilnost odločb se presoja v pritožbenem oziroma tožbenem postopku zoper izdane odločbe in ni predmet odločanja v postopku izvršbe. Da bi prvostopne odločbe ne bile izvršljive, pa tožnica niti ne zatrjuje. Trdi samo, da so nepravilne in nezakonite, kar pa, kot že rečeno, ni predmet postopka izvršbe.

Odlog izvršitve odločb tožnica samo zatrjuje in ne izkaže. Drugače, in to utemeljeno na podatkih uradnih evidenc ter določbah 87. člena ZDavP-2, izhaja iz odločbe organa druge stopnje. Po navedenih podatkih namreč predlaganemu odlogu izvršitve izpodbijanih odločb ni bilo ugodeno oziroma je bila vloga tožnice zavržena, ker se o odlogu izvršbe lahko odloča le po uradni dolžnosti.

Brez pravne podlage pa je tudi tožničin ugovor prepovedi davčne izvršbe zoper mladoletno osebo. Ne iz splošnih določb ZDavP-2 in ne iz tistih določb, ki se nanašajo na davčno izvršbo, namreč kaj takega ne sledi. Seveda pa tožnica kot mladoletna oseba lahko nastopa v postopku, tudi v postopku davčne izvršbe, le po zakonitih zastopnikih, to je svojih starših.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.