Jedro

Uporaba določbe 249. člena CZ v carinskem postopku temelji na zakoniti domnevi, da obstoji dejansko stanje iz 2. odst. 249. čl. CZ v zvezi s 1. odst. 18. čl. CZ, da je storilec carinskega prekrška iz 11. točke 1. odst. 370. čl. CZ carinski zavezanec. Če blago ni bilo prijavljeno prevzemni ali izhodni carinarnici v smislu 201. ali 202. čl. CZ, se v smislu 2. odst. 249. čl. CZ šteje, da je bilo blago dano v promet, preden je izveden carinski postopek in zato pristojni organ po uradni dolžnosti začne postopek carinjenja. Dejansko stanje (da je bilo blago v tranzitu izvoženo), torej nasprotno tistemu iz 249. člena CZ, lahko carinski zavezanec dokazuje tudi z drugimi dokazi in ne le z zakonom vpeljanih carinskih listin (201. člen CZ). Razloge za dokazno oceno pa mora pristojni organ obrazložiti v smislu 2. odst. 209. čl. ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške carinske uprave z dne 23.9.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice z dne 23.6.1993, s katero je ta zavezala tožnika k plačilu carine in drugih uvoznih davščin v znesku 552.393.- SIT za blago, ki je bilo po enotni carinski listini Carinske izpostave A prenapoteno Carinski izpostavi B, iz razlogov, ki so navedeni v odločbi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil tožnik s pravnomočno odločbo Carinarnice A z dne 17.5.1993 kaznovan za prekršek iz 11. točke 1. odstavka 370. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90), ker namembni Carinski izpostavi B do 12.6.1992 ni prijavil blaga - 21 tovorkov v teži 1695 kg, v vrednosti 21.505.- DEM (prav: 23.505.- DEM), ki je bilo tja napoteno od Carinarnice A - po že navedeni carinski listini z dne 10.6.1992. Carinarnica A je uvedla postopek v skladu s 1. odstavkom 389. člena CZ. Ta določa, da v primeru, če se z odločbo o prekršku ne odvzame blago oziroma, če je postopek zaradi prekrška ustavljen ali ni mogoč zato, ker je storilec prekrška neznan ali ni dosegljiv pristojnim organom, ali zato, ker so podane druge ovire, carinarnica po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin. Po 1. odstavku 24. člena CZ je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, ki prenaša blago na carinsko območje države ali ga od tam odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih določenih v tem zakonu dolžan plačati carino. Po oceni tožene stranke je organ prve stopnje ravnal prav, ko je zavezal tožnika k plačilu carine in drugih carinskih dajatev za blago, za katero je prevzel obvezo predaje prevzemni carinarnici, iz prekrškovne odločbe pa je razvidno, da je za nepredajo blaga odgovoren tožnik. Pravni temelj za izdajo odločbe je bil 1. odstavek 389. člena CZ, ki določa, kdaj carinarnica po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo uvoznih davščin. Zato v stvari ni sporno, da sta storilec prekrška in carinski zavezanec ista oseba. Tožena stranka je cenila tožnikove navedbe v pritožbi, da je bilo blago izvoženo s kamionom, na katerega je bilo preloženo in je zato tožnika pozvala, da v osmih dneh o tem predloži dokaze, vendar je naknadno predložil le fotokopijo uvozne carinske deklaracije, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bilo blago ocarinjeno v Carinarnici C (v tujini) in da je torej izstopilo iz Slovenije. Ocenila je, da navedene uvozne deklaracije z dne 14.6.1992, s katero je bilo blago ocarinjeno pri Carinarnici C ni mogoče šteti za posredni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije, ker namreč ni sporno, da je carinsko blago - v teži 1695 kg bilo poslano Carinski izpostavi B, ki ji do določenega roka ni bilo predano. Obveznost plačila carine je nastala s potekom roka, v katerem bi moralo biti blago predano namembni carinarnici, pa ni bilo.

Tožnik navaja, da je v kritičnem času kot obrtnik avtoprevoznik, ko ni imel dela, od firme ... prevzel tranzitni prevoz blaga iz Italije v Makedonijo z avtomobilom navedene firme. Na poti od meje v notranjost Slovenije je opazil okvaro na menjalniku, tako da je s težavo pripeljal do firme. Po konzultaciji s firmo, ali bodo kamion popravili ali blago preložili, se je naročnik prevoza odločil za preložitev blaga. Preložilo se je na makedonski kamion, navzoč pa je bil špediter in makedonski šofer B.M., s katerim sta blago preložila. Tovorni list, ki je sedaj v tujini, ima žig špediterja, kar pomeni, da je bilo blago tam preloženo. Blago je bilo v tujini ocarinjeno in plačana carina. Če pa je bilo isto blago ocarinjeno v tujini, je tožnik popolnoma neupravičeno obsojen na plačilo carine. Tožnik je neupravičeno obremenjen za plačilo carine ter predlga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče dvomi v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kot sta ga ugotovila organ prve stopnje in posredno zaradi zavrnitve pritožbe tudi tožena stranka. Ker tožnik ni izročil prevzemni carinarnici navedenega blaga, ki je bilo po enotni carinski listini Carinske izpostave A prenapoteno Carinski izpostavi B, tej ugotovitvi pa tožnik tudi ne oporeka, ni sporen dejanski stan prekrška iz 11. točke 370. člena CZ. V obravnavani zadevi sta sporna uporaba 1. odstavka 389. člena CZ v zvezi s 24. členom CZ, po katerem pristojni organ po uradni dolžnosti uvede postopek po 249. člena CZ, in dejansko stanje za odločanje po tej zakonski določbi. Uporaba te določbe temelji na zakoniti domnevi, da obstoji dejansko stanje iz 2. odstavka 249. člena CZ v zvezi s 1. odstavkom 18. člena CZ, da je storilec carinskega prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ carinski zavezanec v zvezi z določbami od 191. člena in naslednjih členov CZ. Če blago ni bilo prijavljeno prevzemni carinarnici v smislu 201. ali 202. člena CZ, se v smislu 2. odstavka 249. člena CZ (na katerega se sklicuje odločba organa 1. stopnje), šteje, da je carinsko blago dano v promet, preden je izveden carinski postopek, in zato začne pristojni carinski organ postopek carinjenja po uradni dolžnosti. Zaradi dolžnosti plačila uvoznih davščin in s tem v zvezi kontroli prestopa blaga čez carinsko črto služi sistem carinskih listin, ter prijavljanja carinskega blaga, ki imajo dokazni pomen v postopku carinjenja. Obveznost plačila carine in drugih uvoznih davščin torej temelji na 1. odstavku 18. člena CZ. To je tudi smisel določbe 249. člena CZ. Dejansko stanje nasprotno opisanemu v 249. členu pa stranka lahko izkaže v carinskem postopku tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, in ne le s sistemom z zakonom vpeljanih carinskih listin, kar je po podatkih spisov tožnik tudi dokazoval. Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 209. člena določa, da obsega obrazložitev odločbe med drugim poleg opisa ugotovljenega dejanskega stanja tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov. Zgolj nesporno dejstvo, da blago po prej navedeni enotni carinski listini ni bilo predano Carinski izpostavi B kot namembni carinarnici, kar je carinski prekršek, še ni argument za sklep, da ponujenega dokaza ne bi bilo mogoče šteti za posredni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navajala, da je tožnik predložil kopijo uvozne carinske deklaracije (izdane dne 14.6.1992 pri Carinarnici v tujini), po kateri je bilo ocarinjeno blago in te deklaracije ni mogoče šteti kot posredni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz države, ker ni sporno, da je sporno blago - 1695 kg bilo poslano Carinski izpostavi B in da namembni carinarnici do določenega roka ni bilo predano. Vendar pa se tožena stranka z navedenim pojasnilom ni sklicevala zgolj na dejanski stan prekrška iz 1. ostavka 389. člena CZ, saj se navedbe, zakaj omenjene uvozne carinske deklaracije ni upoštevala, opirajo na ugotovitev, da je bilo blago po slovenski enotni carinski listini evidentirano kot barve, v tuji uvozni carinski deklaraciji pa laki. Obrazložitev izpodbijane odločbe, ki se očitno opira na različno označeno blago v slovenski in tuji carinski listini, pa je glede na predpisani način označevanja in uvrščanja carinskega blaga po carinski tarifi pomanjkljiva oziroma, iz izpodbijane odločbe ni razvidno, iz česa tožena stranka sklepa, da ne gre za istovrstnost blaga, ki je bilo ocarinjeno po tuji uvozni carinski listini, če je bil to razlog za dokazno oceno, da uvozne carinske deklaracije ni mogoče šteti kot posredni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz države. Dokazna ocena glede istovrstnosti blaga bi se mogla opirati na primerjavo vsebine enotne carinske listine izpolnjene v kraju A 10.6.1992, in podatkov o vrsti blaga v italijanski fakturi (tovarniška številka barve), ki je bila priložena enotni carinski listini in na katero se ob carinjenju blaga organ prve stopnje sklicuje, - s tujo uvozno carinsko deklaracijo, glede datuma prehoda carinske črte, naziva blaga po carinski tarifi ter podatkov o označbi blaga iz tuje uvozne carinske deklaracije (z vpisano tovarniško številko barve). Če pa tožena stranka ocenjuje, da na podlagi razpoložljivih listin slovenskih in tujih carinskih organov ni spora glede istovrstnosti blaga (tiskarske barve oziroma laki), pa obstoje drugi razlogi, zaradi katerih tuje uvozne carinske deklaracije ni mogoče šteti za posredni dokaz, bo treba za takšno dokazno oceno navesti druge ustrezne razloge.

Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe pomeni bistveno kršitev pravil postopka (209. člen ZUP), saj sodišče zato ni moglo preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Po povedanem je sodišče je spoznalo, da ne more rešiti spora, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ob tem pa niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar vse bi lahko vplivalo na odločitev o stvari. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki se, enako kot ZUP in CZ, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.