Jedro

Pravilno opravljena fiktivna vročitev tožbe s pozivom na odgovor ne izključuje možnosti dokazovanja, da toženec zaradi daljše odsotnosti pošiljke dejansko ni prejel.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izven naroka zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje po izdani zamudni sodbi. Ocenilo je namreč, da je ob tožencu pravilno vročeni tožbi vrnitev predlagana iz očitno neupravičenega razloga. Toženec se proti taki odločitvi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep razveljavi ter vrnitev v prejšnje stanje dovoli, podrejeno pa, da se zadeva vrne v novo odločanje. Trditev sodišča, da mu je bila tožba s pozivom na odgovor pravilno vročena, namreč ni točna. Tožbe in poziva ni prejel, zanjo ni vedel in tudi ni mogel vedeti, ker je bil v kritičnem času v BIH in Hrvaški, kjer je za gospodarsko družbo, v kateri je zaposlen, kupoval les. Ni mu znano, kdo bi zanj podpisal prejem tožbe, tega mu nihče nikoli ni sporočil, tako da za tožbo ni vedel in je zato upravičeno zamudil rok za odgovor. Pritožba je utemeljena. Ne glede na to, da je bila nadomestna vročitev oz. fikcija vročitve po podatkih v spisu res opravljena v skladu z določili 142. člena ZPP, pa po presoji pritožbenega sodišča tožencu tako vročena tožba ne more avtomatsko in brezpogojno rezultirati z zamudno sodbo. V naši ureditvi namreč še ni predpisana obveznost, da nekdo, ki za daljši čas zapusti svoje bivališče, o tem mora obvestiti bodisi pošto, katerikoli upravni organ, ali sodišče. Kljub pravilno izvedenemu postopku o domnevni vročitvi tožbe s pozivom na odgovor, je torej možno dokazovati, da toženec pošiljke dejansko ni prejel v roku, določenem za odgovor. Zgolj zaradi formalno pravilne vročitve tako ni mogoče šteti, da je vrnitev v prejšnje stanje predlagana iz očitno neupravičenega razloga in zato predlog zavrniti brez obravnavanja na naroku (2. odst. 120. člena ZPP). Izpodbijani sklep je torej pritožbeno sodišče razveljavilo, da se bo na naroku razčistilo, ali je bil toženec v kritičnem času res v tujini in zaradi daljše odsotnosti tožbe ni in tudi ni mogel pravočasno dejansko prejeti ter nanjo odgovoriti (čl. 365, tč. 3 ZPP).