Jedro

Tožena stranka je pri obravnavi tožnikove vloge za pogojni odpust presodila, da vlagatelj ne izpolnjuje enega od zakonsko določenih (vsebinskih) pogojev za izrek pogojnega odpusta (minimalna doba prestane kazni zapora), zato bi o njej morala sprejeti vsebinsko odločitev. Toženka torej zaradi neizpolnjevanja tega pogoja vloge ne bi smela zavreči, temveč kvečjemu zavrniti oz. prošnji ne ugoditi.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust št. 7200-473/2020/4 z dne 22. 6. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga z dne 15. 5. 2020, ki jo je na Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, odprti oddelek ..., vložil obsojenec (v tem postopku: tožnik), zavrže (točka 1 izreka) in da posebni stroški v zvezi s tem sklepom niso nastali (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v času vložitve prošnje na prestajanju kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, odprti oddelek ..., vložil prošnjo za pogojni odpust. Tožnik je bil obsojen na eno leto in en mesec zaporne kazni; kazen je nastopil 28. 10. 2019, iztek pa je predviden 12. 2. 2021. Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1) v prvem odstavku 88. člena določa, da sme biti odpuščen s prestajanja kazni obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Tožnik v času odločanja komisije, to je 8. 6. 2020, še ni prestal polovice kazni zapora (prestal je 38 odstotkov kazni) in s tem ne izpolnjuje formalnih pogojev za pogojni odpust. Tožena stranka je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) prošnjo za pogojni odpust s sklepom zavrgla, saj vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po tem zakonu ne more biti stranka.

3. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, v kateri predlaga njegovo odpravo in vrnitev zadeve upravnemu organu v ponovno odločanje oziroma podredno, da sodišče samo izvede ugotovitveni postopek in odloči o zadevi, tako da tožnikovi vlogi z dne 15. 5. 2020 ugodi in odloči, da se tožniku odobri pogojni odpust z dne 30. 6. 2020. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev nezakonita, temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, posledično je sprejet napačen materialnopravni zaključek, kršena so tudi pravila postopka, saj upravni organ z odločbo ni odločil o zahtevku pritožnika niti se ni opredelil do navedb in dokazov, ki jih je tožnik v vlogi navedel. Nesporno je, da je tožnik v času odločanja komisije, to je do 8. 6. 2020, prestal 38% kazni, kar je več kot eno tretjino. Od 30. 5. 2020 je na prekinitvi prestajanja zaporne kazni zaradi zdravstvenih razlogov. Izredno zdravstveno stanje je tožnik kot razlog za pogojni odpust navajal tudi v svoji vlogi, in sicer je navajal velike zdravstvene težave, povezane s transplantacijo srca in težavami s sklepi, na dan potrebuje 21 tablet in potrebuje pomoč drugih pri oblačenju in obuvanju. Doživel je več infarktov, posledično odpoved srca. Sedem let je invalidsko upokojen, kaznivo dejanje je storil, ko je bil še zaposlen. Spoštuje navodila hišnega reda in zaposlene. Do vseh okoliščin, ki so pogoj za pogojni odpust na podlagi 88. člena KZ-1, se je opredelil tudi Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, Odprti oddelek ..., ki so mnenja, da je obsojeni primeren za pogojni odpust po 1/3 prestane kazni in predlagajo, da se mu omogoči pogojni odpust z dnem 30. 6. 2020 zaradi težkega zdravstvenega stanja in potrebe drugih po pomoči pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb. To izhaja tudi iz tožnikove prošnje, ko se sklicuje na izjemno zdravstveno stanje. Organ, ki je odločal o prošnji, je spregledal to okoliščino in ni ugotavljal posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi bil tožnik upravičen do pogojnega odpusta po šestem odstavku 88. člena KZ-1. V tej smeri tudi ni ugotavljal dejanskega stanja. O tem ni podal nobenih razlogov. Poenostavljeno je zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja 1/2 prestane kazni. Odločitev je nepopolna, pomanjkljiva in nezakonita. Pravna podlaga za odločanja o pogojnem odpustu po 1/3 prestane kazni je šesti odstavek 88. člena KZ-1. Vse okoliščine so pri tožniku podane in je upravičen do pogojnega odpusta po tej določbi. Tožniku, ki je trenutno na prekinitvi prestajanja zaporne kazni, nastaja nepopravljiva škoda, zato je potrebno hitro postopanje.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo je predlagala zavrnitev tožbe in navedla, da gre pri odločanju o prošnji za pogojni odpust za del izvrševanja kaznovalne politike. V konkretnem primeru je tožena stranka odločala na seji in izdala obrazložen sklep, v skladu s prvim in drugim odstavkom 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1), postopek je bil voden po načelih in pravilih upravnega postopka. Pogojni odpust ni pravica, ampak privilegij obsojenca, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Tožena stranka je odločala na podlagi 105. člena ZIKS-1 in 88. člena KZ-1 in pravilno uporabila prosti preudarek. Za izpodbijano odločitev je bistveno, da tožnik ne izpolnjuje formalnega pogoja za pogojni odpust, saj na dan odločanja komisije še ni prestal polovico kazni zapora, temveč je prestal 38% kazni, čemur tožeča stranka v tožbi ne oporeka. Glede zdravstvenega stanja tožena stranka odgovarja, da institut pogojnega odpusta ni namenjen reševanju zdravstvenih obsojencev med prestajanjem kazni, za te namene se uporablja institut prekinitve prestajanja kazni. Komisija je zato ocenila, da zdravstvene težave ne predstavljajo posebnih okoliščin, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, ki bi kazale na to, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, niti ni tožeča stranka tega v vlogi izpostavila. Samo dejstvo, da je sedaj upokojenec, tudi ne pomeni takšne posebne okoliščine, ki se nanaša na njegovo osebnost, ki bi kazala, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Tožena stranka še izpostavlja, da pri svoji odločitvi ni vezana na razloge in predlog, ki ga v poročilu poda zavod, temveč samostojno odloča, katere okoliščine in dejstva bo štela v prid oz. proti odločitvi o pogojnem odpustu, prav tako tožena stranka sama presoja, ali vlagatelj izpolnjuje formalne pogoje za odločanje o njegovi vlogi. V konkretnem primeru je tožena stranka presodila, da obsojeni ni zatrjeval posebnih okoliščin iz šestega odstavka 88. člena KZ-1, prav tako tega ni ugotovila tožena stranka iz vsebine vloge, zato je odločila, da se vloga zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja zavrže. 5. Tožba je utemeljena.

6. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo za pogojni odpust tožnika kot obsojenca s sklicevanjem na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, saj vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po tem zakonu ne more biti stranka. Ta zaključek temelji na ugotovitvah tožene stranke, da obsojenec v času odločanja komisije še ni prestal polovice kazni zapora, da je prestal le 38 odstotkov kazni in da s tem ne izpolnjuje formalnih pogojev za pogojni odpust. 7. Pogoji za odločanje o pogojnem odpustu obsojenca so določeni v prvem, drugem, tretjem, petem in šestem odstavku 88. člena KZ-1. Prvi pogoj, ki mora biti prvenstveno izpolnjen, je določena minimalna doba prestane izrečene kazni zapora (prvi, drugi, tretji in šesti odstavek 88. člena KZ-1; t. i. formalni pogoj). Poleg tega je določen kot pogoj, ki mora biti kumulativno izpolnjen, tudi utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja (peti odstavek 88. člena KZ-1). V primeru izjemnega pogojnega odpusta (šesti odstavek 88. člena KZ-1) pa mora biti izpolnjen še dodatni pogoj, to je obstoj posebnih okoliščin, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, ki kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka obravnavala tožnikovo prošnjo (vlogo) in ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje prvega izmed pogojev za pogojni odpust, to je zadostnega časa prestane kazni zapora. To pomeni, da je vlogo vsebinsko obravnavala. Kljub temu pa je sprejela odločitev o zavrženju vloge.

9. Zavrže se vloga, pri kateri formalne pomanjkljivosti preprečujejo njeno obravnavo po vsebini (glej Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 209 in nadaljnje). ZUP predvideva zavrženje vloge v primeru, da vloga ni popolna in razumljiva (66. in 67. člen), v primeru neizpolnjevanja procesnih predpostavk za začetek postopka (129. člen) in v drugih zakonsko predvidenih primerih. Zavrženje vloge oz. prošnje za pogojni odpust posebej določa tudi ZIKS-1, in sicer v sedmem odstavku 106. člena, v katerem je določeno, da komisija zavrže prošnjo za pogojni odpust v primeru, da so podani razlogi, iz katerih organ zavrže vlogo po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, ter tudi iz naslednjih razlogov: če obsojenec vloge ni vložil pri pristojnem organu (prva alineja); če je prošnja ožjih družinskih članov, rejnika ali skrbnika vložena brez pisne privolitve obsojenca (druga alineja) ali če ni obrazložena (tretja alineja).

10. Tako po splošni (ZUP) kot tudi po posebni (KZ-1, ZIKS-1) ureditvi postopka torej zavrženje pomeni procesno in ne vsebinsko odločitev o zadevi.

11. Ob nespornih dejstvih, da je tožnik obsojenec na prestajanju zaporne kazni, ki je podal prošnjo za pogojni odpust, je popolnoma napačen zaključek tožene stranke, da tožnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po tem zakonu ne more biti stranka. Obsojenec ima pravico vložiti prošnjo za pogojni odpust, res pa je njen uspeh odvisen od odločitve pristojne komisije za pogojni odpust, saj pogojni odpust ne predstavlja pravice obsojenca. Komisija mora, po tem ko preveri, da je vloga formalno popolna (torej ali je vložena pri pristojnem organu, ali vsebuje vse obvezne sestavine (podatke o vlagatelju, podpis, zahtevek, obrazložitev...)), da je razumljiva in da so izpolnjene procesne predpostavke za začetek postopka, presoditi, ali obsojenec izpolnjuje pogoj glede minimalne dobe prestane izrečene kazni zapora iz prvega, drugega, tretjega ali šestega odstavka 88. člena KZ-1, nato pa, če je ta pogoj izpolnjen, njegovo prošnjo obravnavati tako, da presoja izpolnjenost ostalih pogojev za pogojni odpust, pri čemer lahko tožena stranka v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek), katere meje odločanja so podane v prvem stavku petega odstavka 88. člena KZ-1. 12. Ker je tožena stranka pri obravnavi tožnikove vloge presodila, da vlagatelj ne izpolnjuje enega od zakonsko določenih (vsebinskih) pogojev za izrek pogojnega odpusta, bi o njej morala sprejeti vsebinsko odločitev. Toženka torej zaradi neizpolnjevanja tega pogoja vloge ne bi smela zavreči, temveč kvečjemu zavrniti oz. prošnji ne ugoditi. Neizpolnjevanje pogoja glede minimalne dobe prestane izrečene kazni zapora iz 88. člena KZ-1 namreč sodi v okvir vsebinske presoje vloge, predpogoj za katero pa je formalna popolnost in razumljivost vloge ter izpolnjevanje procesnih predpostavk po 129. členu ZUP in 106. členu ZIKS-1. 13. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo obravnavala (le) na podlagi prvega odstavka 88. člena KZ-1, ki določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Vendar tudi šesti odstavek istega člena določa pogoje za presojo prošnje za pogojni odpust, a drugače kot v prvem odstavku. Gre namreč za „izjemen pogojni odpust“, ki omogoča pogojen odpust tudi obsojencu, ki je prestal le tretjino kazni, ob izpolnjenih dodatnih pogojih iz petega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

14. Tožena stranka tožnikove vloge v smislu izpolnjevanja teh pogojev skladno s šestim odstavkom 88. člena KZ-1 ni presojala, saj to iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tožena stranka presodila, da obsojeni ni zatrjeval posebnih okoliščin iz šestega odstavka 88. člena KZ-1 in da tega tožena stranka ni ugotovila iz vsebine vloge, ne morejo nadomestiti razlogov v izpodbijanem upravnem aktu.

15. Sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da je v obravnavani zadevi prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Po četrtem odstavku istega člena je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

16. Sodišče je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Vračilo plačane sodne takse bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče po uradni dolžnosti.