Jedro

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Republiki Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. V takih okoliščinah ji torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 25. 5. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, če pa je zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov v tem roku ne bo mogoče izvesti, se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta (3. točka izreka). Tožnik bo obveščen o prvem predvidenem datumu in uri predaje (4. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (24. 4. 2026) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da sta tožnika vanjo kot prosilca za mednarodno zaščito vnesli že Republika Avstrija (12. 12. 2022) in Republika Hrvaška (7. 12. 2022 ter 2. 5. 2023). Zato je tožena stranka tej državi v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 25. 5. 2026 prejela odgovor, da je na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena navedene uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmačke za ruski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (23. 6. 2026), iz katerih je razvidno, da vrnitvi na Hrvaško nasprotuje iz več razlogov. Prvi je poslabšanje njegovega zdravja zaradi odločitve hrvaškega sodišča. Ko so se začele težave, je obiskoval psihiatra in psihoterapevta, po zadnji sodni odločitvi pa ni več imel možnosti psihiatričnega zdravljenja. Drugi razlog se nanaša na odnos varnostnikov v azilnem domu. Ko je tožnik s kovancem risal po zidu na hodniku, je varnostnik kričal nanj in ga udaril po obrazu. Tožnik se je opravičil in odšel v svojo sobo, kjer ga je drug varnostnik porinil tako, da je z glavo zadel ob kovinsko omaro. Alkoholizirani varnostniki so vpili, da bodo tožnika izselili iz azilnega doma, in ga porivali na hodnik, dogajanje pa so posnele kamere. Tretji razlog, zaradi katerega tožnik nasprotuje predaji, je grozeča vrnitev v Rusijo in nepravilnosti v hrvaškem upravnem postopku za priznanje mednarodne zaščite.

4.Tožnik je bil na Hrvaškem približno tri leta, ves čas je bival v azilnem domu, prvo in drugo leto so bili v sobi ščurki. Po približno treh ali štirih mesecih je dobil dovoljenje za delo, delal je v treh podjetjih.

5.Ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 275/2013 je tožena stranka presodila, da zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ne pomeni nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

6.Tožnikove navedbe o nestrokovnem ravnanju hrvaških uradnih oseb v ponovnem upravnem postopku niso pravno odločilne, saj izvedba več osebnih razgovorov ne nasprotuje pravilom o vodenju postopkov za priznanje mednarodne zaščite, poleg tega je imel tožnik tudi v zvezi z novo odločbo možnost sodnega varstva. Tožena stranka ni verjela tožniku, da na Hrvaškem ni prejel prevedenih odločitev. Glede na to, da ga je zastopal pooblaščenec, je namreč očitno, da je bil seznanjen z vsebino izpodbijane odločbe in pravico do pravnega varstva, ki jo je tudi izkoristil. Poleg tega je iz odločbe hrvaškega sodišča Us I-3392/2026-6 z dne 11. 2. 2025 razvidno, da je bila v zvezi s pravilnostjo predhodnega postopka bistvena okoliščina, da upravni organ ni prevedel predloženega nepodpisanega dokumenta, s katerim je tožnik utemeljeval svoj vpoklic - zato bi dejstvo, da tožnik z odločitvijo upravnega organa ne bi bil seznanjen v jeziku, ki ga razume, zagotovo vplivalo na odločitev sodišča.

7.Tožena stranka prav tako ni verjela tožnikovim navedbam glede ravnanja varnostnikov. Tudi če bi bile resnične, je šlo za enkraten dogodek, katerega vzrok je tožnikovo neprimerno vedenje. Iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi se pritožil zoper táko ravnanje, še posebej glede na trditve, da je bilo posneto. Tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil posnetka tega ali drugega dogodka, iz katerega bi bilo razvidno nestrokovno in neprimerno ravnanje varnostnikov v hrvaških nastanitvenih kapacitetah.

8.Na presojo ne vplivajo niti predloženi zdravniški izvidi z različnimi diagnozami, saj iz njih ni razvidno, da bi predaja tožnika pomenila kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil dodatnega gradiva, iz katerega bi izhajalo, da ima posebej hudo bolezen, ki bi onemogočala predajo. Predložena zdravstvena dokumentacija potrjuje, da bo imel tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem zagotovljen dostop do ustreznih zdravstvenih storitev.

9.Tožena stranka še ugotavlja, da se tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju, saj sta mu bili zagotovljeni hrana, zdravniška oskrba in nastanitev, omogočen pa mu je bil tudi dostop do trga dela.

Trditve strank

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Tožnik ponavlja svoje izjave v upravnem postopku glede poslabšanja zdravstvenega stanja, odtegnitve zdravstvene oskrbe, ravnanja varnostnikov, vrnitve v Rusijo in nepravilnosti v hrvaškem upravnem postopku. Izpostavlja svoje psihične težave, ki ne omogočajo varne predaje. Zaradi slabega zdravstvenega stanja mora redno obiskovati psihiatra, ki mu je postavil diagnozo F 32.9 (depresivna epizoda), kar prav tako onemogoča predajo, saj na Hrvaškem ne bo prejel ustrezne terapije. Trdi, da bo po predaji vrnjen v matično državo, s čimer bo kršeno načelo nevračanja, in se glede tega sklicuje na poročilo Amnesty International. Opozarja, da tožena stranka ni pridobila informacij o položaju prosilcev, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku, in prilaga informacije glede psihološke obravnave na Hrvaškem. Meni še, da je rok za predajo dovoljeno podaljšati le za 18 mesecev in ne za 3 leta.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Trdi, da je Uredbo Dublin III dovoljeno uporabiti le glede meril za določitev odgovorne države članice, v preostalem delu pa velja Uredba 2024/1351. Opozarja, da je imel tožnik na Hrvaškem dostop do zdravstvene oskrbe, katere obseg je razviden tudi iz poročila ECRI in jo predvideva 50. člen navedene uredbe.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A3 - A8), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi bila ta presoja napačna.

Med strankama ni sporno, da ima tožnik v Republiki Hrvaški položaj prosilca za mednarodno zaščito, na kar nakazuje tudi dejstvo, da je bil v tej državi nastanjen v azilni dom in da je tamkajšnji pristojni organ odločil o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožničine prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi tretjega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

Tožnik z navedbo, da ga bo Republika Hrvaška izročila izvorni državi, s čimer bo kršila načelo nevračanja, izpodbija pravilnost stališča tožene stranke, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Glede tega je sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je torej bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Ob upoštevanju navedenih izhodišč ni utemeljen tožbeni ugovor, da bo Republika Hrvaška s takojšnjo vrnitvijo tožnika v izvorno državo kršila načelo nevračanja. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment). Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

Glede na navedeno se bo v Republiki Hrvaški postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnik ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožnikova trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena. Na presojo sodišča ne vpliva članek z naslovom "Povzetek zaskrbljenosti organizacije Amnesty International glede vračanja čečenskih prosilcev za azil in beguncev v Rusijo, vključno s tveganjem vrnitve v nevarnost", saj iz njegove vsebine niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov (sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov), s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti postopka izdaje odločbe o vrnitvi in s tem povezanega sodnega varstva, ko ni zagotovil, da ne bo tožnika izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče ali nečloveško ravnanje. Članek se namreč nanaša na Francijo, poleg tega je iz leta 2023, zato ne odraža trenutnih razmer.

Na presojo upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti ne vpliva posplošen tožbeni govor, da tožnik na Hrvaškem ni imel zdravstvene oskrbe. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku je namreč jasno razvidno nasprotno, torej da mu je bila táka oskrba zagotovljena, dokler je imel status prosilca za mednarodno zaščito12, saj je obiskoval psihiatra in psihoterapevta ter mu je bilo po izgubi zavesti v azilnem domu omogočeno bolnišnično zdravljenje. Poleg tega je treba vzeti v obzir, da so pristojni organi Republike Hrvaške v odgovoru z dne 25. 5. 2026, s katerim so prevzeli odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, izrecno povprašali pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave. Ta dopis po presoji sodišča pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan tako, da ne bo podvržen trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Glede na navedeno na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati (1) poročilo švicarskega sveta za begunce iz decembra 2021 o oteženem dostopu do psihološke obravnave na Hrvaškem in (2) poročilo AIDA iz maja 2022, da oskrbe duševnega zdravja niso deležni zlasti prosilci, ki so vrnjeni na Hrvaško po Uredbi Dublin III. Poleg tega navedeni poročili zaradi zastarelosti ne odražata trenutnih razmer.

V okviru presoje upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti se je tožena stranka določno opredelila tudi do tožnikovih izjav v upravnem postopku glede ravnanja hrvaških varnostnikov in nepravilnosti v hrvaškem upravnem postopku (povzetek je razviden iz 6. in 7. točke obrazložitve te sodbe). Ker iz tožbenega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedeni presoji tožene stranke, saj tožnik le ponavlja svoje izjave iz upravnega postopka, sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. V takih okoliščinah tožnik z navedenimi izjavami ni izkazal sprejemljivih sistemskih pomanjkljivosti.

Glede na navedeno iz tožnikovih izjav v upravnem postopku tudi po presoji sodišča ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer,13 sta mu bili v azilnem domu omogočeni prehrana in zdravstvena oskrba, poleg tega je imel dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in s tem povezanega sodnega varstva. V okoliščinah, ko so bili tožniku zagotovljeni ustrezni osnovni bivalni pogoji in zdravstvena oskrba, pa se izkušnja njegovega bivanja v hrvaškem azilnem domu očitno ne približa standardu ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji14 in v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema15. Glede na navedeno torej ni izkazan obstoj upoštevne pomanjkljivosti tega sistema.

V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 23. 6. 2026. To pomeni, da je bila tožniku v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,16 kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

S tožbenimi navedbami tožnik trdi tudi, da njegove psihične težave preprečujejo predajo Republiki Hrvaški.

Glede tega je SEU v sodbi C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017 sprejelo stališče, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka te sodbe SEU).17, 18

Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenimi stališči v sodbi in sklepu I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 v 27. točki obrazložitve še pojasnilo, da v skladu z navedeno sodbo SEU (druga alineja 2. točke izreka ter 68. točka in 72. do 75. točka obrazložitve) in sodbo ESČP v tam citirani zadevi Paposhvili, v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine ni mogoče upoštevati vsake bolezni prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen". Pri tem mora biti posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja okoliščina, ki jo je treba upoštevati, je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C- 578/16 PPU). Tudi v zadevi Paposhvili je poudarjeno (183. točka obrazložitve), da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

Ob upoštevanju navedenega je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da tožnikovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna ali fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhajajo. Iz prepisa predloženega zdravniškega izvida psihiatra prof. dr. A. A. (v prilogi A8 spisa) je tako razvidno, da ima tožnik 30. 6. 2026 težave pri ohranjanju pozornosti, slabo spi, skrbi ga, da ga bodo vrnili in stalno razmišlja o vojni v Ukrajini. Po psihiatrovem mnenju je bil tožnik pogovorljiv, bistre zavesti, orientiran, povečane anksioznosti. Ni navajal PPS (produktivna psihopatološka simptomatika) in heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Podobno izhaja tudi iz izvida z dne 7. 7. 2026.

Že iz navedenega po presoji sodišča očitno ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude duševne bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Ob zadnjem psihiatričnem pregledu tožnik namreč ni imel PPS, heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli, tovrstni znaki pa niso razvidni niti iz njegove izpovedi na glavni obravnavi.19 Glede na navedeno tožnik ni predložil objektivnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče sklepati na obstoj upoštevne posebne resnosti njegovega zdravstvenega stanja, s tem pa tudi ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške, ki je v odgovoru z dne 26. 5. 2026 sicer že sporočila, da bo vzela v obzir morebitne tožnikove posebnosti in ranljivost.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Republiki Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. V takih okoliščinah ji torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.20

Sodišče še pojasnjuje, da je tožena stranka v sporni 3. točki izreka svojega sklepa poleg šestmesečnega roka za predajo navedla le možnosti podaljšanja tega roka na tri leta v primeru izdane začasne odredbe, tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma ali drugih upravičenih razlogov. Ker gre za položaje, ki utegnejo nastopiti po izdaji izpodbijanega sklepa, s tem povezano dejansko stanje že po naravi stvari ne more biti predmet tega upravnega postopka in terja ponovno opravo posebnega ugotovitvenega postopka ali navedbo razlogov za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka. Zato sodišče ni sprejelo stališča, ali so pravna podlaga za podaljšanje roka v obravnavani zadevi določbe Uredbe Dublin III ali Uredbe 2024/1351.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz sodne prakse SEU (sodba v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid), pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.

SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).

Tožnik je na vprašanje: "Kakšno je vaše zdravstveno stanje?", odgovoril: "Sem pod stresom, anksiozen in imam panične napade."

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).