Jedro

Pravni položaj (varstvo) uporabnika v najpotrebnejših prostorih je bil odvisen le od njegovega statusa, ki ga je imel kot uporabnik najpotrebnejših prostorov in ne od kvalitete prostorov, ki so mu bili oddani. Namreč ZSR/74 je z določbama drugega in tretjega odstavka 7. člena določil le najnižjo stopnjo standarda stanovanj za take uporabnike, katerih status imetnika stanovanjske pravice je prenehal zaradi (praviloma) odpovedi stanovanjske pogodbe (razmerja). To pomeni, da so taki stanovalci izgubili svoj prejšnji status imetnika stanovanjske pravice in so postali zgolj uporabniki.

Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94, naprej SZ) je dal pravico do odkupa stanovanj po prvem odstavku 117. člena le tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki so ta položaj imeli po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih. To pomeni, da pravice do odkupa stanovanj niso dobili stanovalci z drugačnim statusom na primer uporabniki (razen, če jim pod določenimi pogoji te pravice ni odstopil imetnik stanovanjske pravice).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se zato sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se celoten tožbeni zahtevek (zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe za stanovanje v V. v C. za kupnino 548.307,00 SIT z ugotovitvenim delom vred) zavrne.

Tožnik je dolžan plačati toženki stroške postopka prve in druge stopnje 116.720,00 SIT in stroške revizijskega postopka 26.349,00 SIT, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnik imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ki je tudi primerno stanovanje po prvem odstavku 7. člena stanovanjskega zakona ter da mu ga je zato toženka dolžna prodati po določbah 117. člena stanovanjskega zakona za kupnino 548.307,00 SIT, pri čemer je v izreku sodbe povzelo tudi celotno vsebino kupoprodajne pogodbe za stanovanje.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji poudarja, da so bili tožniku dodeljeni najpotrebnejši prostori na podlagi pravnomočne odločbe Občinskega sodišča v C., opr. št. P 325/77 z dne 13.9.1977. Stanovanjska pogodba za to stanovanje ni bila sklenjena in je tožnik plačeval le vse obveznosti in uporabo stanovanja. Zgrešeno je stališče, da kvaliteta stanovanja, ki je dodeljeno kot najpotrebnejši prostor, vpliva na stanovanjski status njegovega uporabnika. Sporno stanovanje pa tudi ni primerno v smislu določb bivšega zakona o stanovanjskih razmerjih, saj se je tožnik iz odpovedanega trisobnega stanovanja preselil v sporno, ki je le dvosobno, kar pomeni poslabšanje njegovih stanovanjskih razmer in preselitev v najpotrebnejše prostore.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

O pravni podlagi spora: V letu 1977, ki je čas tožnikove vselitve v dodeljene najpotrebnejše prostore, je veljal zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 18/74 z dne 10.5.1974 in 10/76, naprej ZSR/74). Ta zakon je poznal dve kategoriji nadomestnih stanovanj (tako kot poznejši ZSR/82 - Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84): primerno stanovanje in najpotrebnejše prostore, ki ju je definiral v 7. členu z enako vsebino kot ZSR/82. Po določilu drugega odstavka citiranega člena so se šteli za najpotrebnejše prostore prostori, ki so varovali stanovalce pred vremenskimi neprilikami, njihovo pohištvo pa pred znatnejšo škodo. Po določilu tretjega odstavka navedenega člena pa na takih prostorih ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice, so pa uporabniki takih prostorov uživali varstvo, kot so ga imeli imetniki stanovanjske pravice. Čeprav gre glede na definicijo najpotrebnejših prostorov za pravni standard, pa je bil pravni položaj stanovalcev v takih prostorih pravno določen: bili so uporabniki, ki so uživali tako pravno varstvo kot imetniki stanovanjske pravice. Po sodni praksi so uporabniki pridobili v najpotrebnejših prostorih pravico trajne in neovirane uporabe prostorov, odločba o dodelitvi pa je predstavljala polnopraven temelj za uporabo prostora (za razliko v primerjavi uporabnikov stanovanj s statusom imetnika stanovanjske pravice, glede katerih je zakon predpisal točne pogoje za vselitev na podlagi stanovanjske pogodbe - 10. člen, predhodne sklenitve stanovanjske pogodbe - 44. člen, način vselitve - 53. člen in dr). Podlaga za zakonito vselitev uporabnika v najpotrebnejše prostore je bila tako le odločba.

Pravni položaj (varstvo) uporabnika v najpotrebnejših prostorih je bil odvisen le od njegovega statusa, ki ga je imel kot uporabnik najpotrebnejših prostorov in ne od kvalitete prostorov, ki so mu bili oddani. Namreč ZSR/74 je z določbama drugega in tretjega odstavka 7. člena določil le najnižjo stopnjo standarda stanovanj za take uporabnike, katerih status imetnika stanovanjske pravice je prenehal zaradi (praviloma) odpovedi stanovanjske pogodbe (razmerja). To pomeni, da so taki stanovalci izgubili svoj prejšnji status imetnika stanovanjske pravice in so postali zgolj uporabniki.

Zaradi pozneje sprejetega ZSR/82, ki je določbe o najpotrebnejših prostorih in uporabnikih v njih v bistvenem ohranil v enaki obliki kot jih je imel ZSR/74, se položaj uporabnikov najpotrebnejših prostorov ni spremenil. Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94, naprej SZ) je dal pravico do odkupa stanovanj po prvem odstavku 117. člena le tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki so ta položaj imeli po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih. To pomeni, da pravice do odkupa stanovanj niso dobili stanovalci z drugačnim statusom na primer uporabniki (razen, če jim pod določenimi pogoji te pravice ni odstopil imetnik stanovanjske pravice).

Ugotovitve in zaključki sodišč nižjih stopenj: V sporu med pravdnima strankama o tem ali ima tožnik pravico do odkupa dvosobnega stanovanja v C., U. (preje ...) po določbah 117. člena SZ, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili: da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na trosobnem stanovanju v U. v C.; da je Občinsko sodišče v C. s sodbo z dne 13.9.1977, opr. št. P 325/77 odločilo, da se tožniku odpove stanovanjska pogodba za navedeno stanovanje ter da se mora izseliti v 30 dneh, ko mu bo toženka priskrbela najpotrebnejše prostore; da je komisija za stanovanjska razmerja in družbeni standard toženke s sklepom 2.2.1977 dodelila tožniku sporno stanovanje, ki je dvosobno, na podlagi zgoraj navedene sodbe; da se je toženka z izjavo z dne 9.12.1977 zavezala, da bo tožniku dala najpotrebnejše prostore (kjer bodo imeli uporabniki varstvo kot ga imajo imetniki stanovanjske pravice); in da stanovanjska pogodba med strankama ni bila sklenjena.

Na podlagi takih ugotovitev sta zaradi naziranja, da je za status tožnika pomembno stanje dodeljenih stanovanjskih prostorov in ne odločitev o pravici do najpotrebnejših prostorov (sodišča) oziroma odločbe o dodelitvi najpotrebnejših prostorov toženke ter da je tožnik po dveh letih bivanja pridobil status imetnika stanovanjske pravice, ker se je vselil brez sklenjene stanovanjske pogodbe (ki naj bi jo po stališču sodišča druge stopnje izpolnjeval), saj toženka ni zahtevala njegove izselitve v dveh letih (zaradi nezakonite vselitve), zaključili, da ima tožnik položaj imetnika stanovanjske pravice in s tem pravico do odkupa spornega stanovanja po določbah 117. člena SZ, zaradi česar sta tožbenemu zahtevku (ki vsebuje tudi ugotovitveni del, ki sicer spada zaradi dajatvene narave tožbenega zahtevka v sodbene razloge) ugodili in naložili toženki, da sklene s tožnikom kupoprodajno pogodbo za sporno stanovanje.

O pravni presoji: Po določilu 117. člena SZ so bili lastniki preje družbenih stanovanj dolžni prodati stanovanja le imetniku stanovanjske pravice, ki je to pravico imel na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (19.10.1991). Mimo imetnika stanovanjske pravice je šla pravica do nakupa stanovanja le še ožjemu družinskemu članu imetnika stanovanjske pravice, če je ta v to pisno privolil. Ostali stanovalci, in med njimi uporabniki najpotrebnejših prostorov, pravice do odkupa stanovanj na podlagi 117. člena ali drugih določb stanovanjskega zakona niso imeli. Ker je tožnik dobil sporne prostore kot najpotrebnejše in je imel zaradi tega le položaj uporabnika teh prostorov, njegov zahtevek za prodajo stanovanja nima podlage v 117. členu SZ. Tudi ne v kakšni drugi določbi navedenega zakona.

Ugotovljeno dejansko stanje tako terja po pravilni uporabi materialnega prava (že navedenih določb stanovanjskega zakona) zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določb prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji toženke ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ker se je s spremenjeno sodbo spremenil uspeh pravdnih strank v sporu, saj je v pravdi uspela tožena stranka, je moralo revizijsko sodišče spremeniti tudi odločbo o stroških postopka na prvi in drugi stopnji. Toženi stranki gre tako za stroške postopka do 17.3.1994 390 točk (listovna št. 19), za prvo pritožbo 60 točk in prvo revizijo 200 točk ter nadaljnji postopek na prvi stopnji 230 točk ali skupaj 980 točk, kar da glede na vrednost točke 87,40 SIT 85.652,00 SIT, h čemur je prišteti še potne stroške in poštnino 13.438,00 SIT kar da skupaj 99.090,00 SIT. Poleg tega pa gre toženki povrnitev še pritožbenih stroškov (za drugo pritožbo) 200 točk, kar da 17.480,00 SIT ter z upoštevanjem 150,00 SIT poštnine, znašajo ti stroški 17.630,00 SIT. Za revizijo - 300 točk - pa gre toženki skupaj s poštnino 26.349,00 SIT. Stroškovna odločba temelji na drugem odstavku 166. in 154. člena ZPP.