Jedro

Zakonska obveznost preživljanja mladoletnih otrok ima prednost pred težavnostjo zaposlitve, ki naj bi toženca fizično izčrpavala. Najmanj dohodek iz samovoljno opuščene zaposlitve, ki ga je toženec prejemal v višini 700,00 EUR, je tako lahko izhodišče za določitev njegove pridobitne zmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačevati za preživljanje mladoletnih tožnikov mesečno preživnino, ki jo je za obdobje od vložitve tožbe 9.2.2012 do 17.5.2012 določilo v znesku po 90,00 EUR za vsakega, v obdobju od 18.5.2012 do 31.8.2012 v znesku po 40,00 EUR za vsakega in v obdobju od 1.9.2012 do 31.5.2013 v zneskih po 120,00 EUR za vsakega. Pri dosoji zneskov preživnine je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi zneske, ki jih je toženec v tem obdobju že plačal. Odločilo je še, da je toženec dolžan tudi za čas od 1.6.2013 dalje plačevati mesečno preživnino po 120,00 EUR za vsakega od tožnikov. Višji preživninski zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo preživnine v znesku 350,00 EUR mesečno za oba tožnika skupaj za čas od 3.3.2011 do 8.2.2012. 2. Toženec je zoper obsodilni del sodbe vložil pravočasno laično pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek za plačilo preživnine za čas do 31.5.2013, za čas od 1.6.2013 pa jima določi mesečno preživnino v višini 75,00 EUR za vsakega. Navaja, da je sodišče upoštevalo zakonsko določilo, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca, v manjši meri pa je sledilo določilu, da se preživnina določi glede na materialne pridobitne zmožnosti zavezanca. Glede na situacijo, v kateri se nahaja, preživninske obveznosti v višini, kakršni mu jo je naložilo sodišče, ni zmožen izpolniti. Sodišče bi moralo raziskati okoliščine, ki so pripeljale do dejstva, da so ga morale preživljati partnerice. Delovna pogodba za določen čas pri podjetju T., d.o.o., mu ni bila podaljšana zaradi zmanjšanega obsega dela. V nadaljevanju pritožbe opisuje razmerje z bivšo zakonsko partnerico in razmerje z zakonito zastopnico tožnikov. Če bi ga sodišče pozvalo, bi mu predložil dokaze o več sto prijavah na razpise. Prijavljal se je tudi na priložnostna dela, vendar ni bil nikoli izbran. Poskusil je s pridobitvijo zaposlitve tudi v državah članic EU, vendar je bil avtomatično izločen kot državljan države tretjega sveta. Navaja, da je biti brez dela dan za dnem utrujajoče in stresno. Drži, da je mlad človek z veliko energije in sposobnosti za delo, ki bi jo rad izkoristil. Meni, da ni človek, ki se ne bi trudil in iskal priložnosti za zaposlitev, sicer pa je na zavodu za zaposlovanje več kot 100.000 brezposelnih oseb. Kritika sodišča, da si je sam kriv za nastali položaj, je neupravičena. Sodišče prve stopnje ni razumelo pravega razloga prenehanja zaposlitve v H. V omenjenem podjetju je delal od ponedeljka do sobote, pa tudi veliko nedelj. Prost je bil morda deset nedelj, pa še zato, ker je delodajalcu rekel, da ne zmore več in da je utrujen. Mesečno je opravil 230 ur v pekarni – S., kjer je moral biti že ob 5.30 uri, vsako sredo pa ob 3.00 zjutraj. Velikokrat je moral na začetku v službo tudi zvečer. Bil je utrujen, pojavljati so se mu začele bolečine v križu, pogosto je bil prehlajen. V tem času si je urejal tudi dovoljenje za začasno in stalno bivanje, za kar moral plačati okoli 500,00 EUR. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je sledilo njegovima bivšima partnericama in materama njegovih otrok, da se ne potrudi dovolj za njihovo preživljanje. Drži, da je v obdobju, ko je bil zaposlen na T., d.o.o., zaslužil do 1.000,00 EUR na mesec. Ne drži pa, da je zaslužek porabil izključno za lastne namene. Zakonita zastopnica ni navedla, da ima otroka v varstvu, kadarkoli ga za to zaprosi. Ni mogoče, da bi prisojene obveznosti lahko poravnal. Zakonita zastopnica mu je rekla, da ga bo tožila zato, da bo prejela denar iz preživninskega sklada.

3. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo smiselno predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navedla sta, da je toženec v času izgube zaposlitve kupil tri vozila, ki ju je namenil za preprodajo v Gano in zato potrošil med 4.500,00 in 5.000,00 EUR. Hkrati je nameraval preprodajati tudi gume. Kupljena vozila so bila nekaj mesecev parkirana, kasneje pa naj bi bila ukradena. Toženec ima očitno vire dohodkov, ki jih sodišču ne želi razkriti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga odločitvi o višini preživninskega prispevka, ki ga morata preživninska zavezanca oziroma starša otrok prispevati za njihovo preživljanje, je v določbi 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04, uradno prečiščeno besedilo, ZZZDR). Iz navedenega določila izhaja, da mora biti preživnina določena tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca ter materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi preživninskih zavezancev. V obravnavani zadevi je nesporna dejanska ugotovitev, da znašajo stroški življenjskih potreb vsakega od tožnikov za čas do 1.9.2012 po 370,00 EUR mesečno, za čas od omenjenega dne dalje pa približno 470,00 EUR mesečno. Ker mati mladoletnih tožnikov prejema za preživljanje vsakega otroški dodatek po 62,50 EUR mesečno, znaša preživninsko breme, ki sta si ga dolžna razdeliti njuna starša 310,00 EUR za čas do 1.9.2012 in od tedaj dalje 410,00 EUR mesečno. Prav tako ni sporna materialna in pridobitna zmožnost matere tožnikov. Njen mesečni neto dohodek znaša približno 1.200,00 EUR, v preteklem letu pa je prejela tudi avtorski honorar v enkratnem znesku 270,00 EUR, vendar pa ga v tem letu ni imela. Nesporna je tudi dejanska ugotovitev, da je mesečni dohodek matere tožnikov omejen z več krediti, ki pa so namenjeni zadovoljitvi življenjskih potreb matere in obeh otrok oziroma kritju stroškov bivanja. V tem sodnem postopku (prvostopenjskem in pritožbenem) je bila sporna materialna in pridobitna zmožnost toženca.

6. Toženec je zatrjeval, da nima nikakršnega premoženja, zaradi brezposelnosti pa je tudi onemogočen v njegovem pridobivanju. Po drugi strani sta tožnika zatrjevala obstoj toženčeve pridobitne zmožnosti, ki pa je ne izkoristi, kljub svojim delovnim in drugim sposobnostim (glasbeno znanje). Sodišče prve stopnje je sledilo dejanskim trditvam tožnikov, in na podlagi zaslišanja toženčevih bivših partnerk zaključilo, da toženec ima zmožnost pridobiti sredstva za preživljanje svojih otrok. Toženec v pritožbi ne zanika dejanske ugotovitve o njegovem glasbenem znanju in sodelovanja na različnih glasbenih večerih, za kar naj bi potrditvah partnerk dobil plačilo. Nesporno je tudi, da je imel v času postopka pred sodiščem prve stopnje zaposlitev, na podlagi katere je mesečno prejemal okoli 700,00 EUR, ki jo je samovoljno opustil. Sodišče prve stopnje je v zvezi s takšnim toženčevim ravnanjem pravilno izpostavilo, da ima zakonska obveznost preživljanja mladoletnih otrok prednost pred težavnostjo zaposlitve, ki naj bi toženca fizično izčrpavala. Najmanj dohodek iz samovoljno opuščene zaposlitve, ki ga je toženec prejemal v višini 700,00 EUR, je tako lahko izhodišče za določitev njegove pridobitne zmožnosti. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik glede na tako ugotovljeno preživninsko zmožnost moral prispevati za vsakega od tožnikov za čas do 1.9.2012 po 90,00 EUR (približno 12 % od ugotovljenega dohodka za vsakega) oziroma za čas od 1.9.2012, ko so se preživninske potrebe obeh otrok zaradi vstopa v vrtec povišale, po 120,00 EUR (približno 17 % od ugotovljene preživninske zmožnosti). Hkrati so navedeni zneski, ki predstavljajo zgolj 30 % vseh ugotovljenih življenjskih potreb mladoletnih tožnikov v ravnovesju s preživninsko zmožnostjo njune matere, ki mora tako, poleg tega, da sta oba otroka v njeni vzgoji, varstvu in oskrbi, kriti 70 % vseh njunih življenjskih potreb.

7. Toženčeva pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).