Jedro

Odločitev o dovolitvi spremembe tožbe je v korist tožnika, zato za pritožbo zoper takšno odločitev nima pravnega interesa.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj vodenje izvršilnega postopka na podlagi pravnomočne sodbe ne predstavlja protipravnega ravnanja, niti tožena stranka na račun tožnika ni bila morebiti obogatena brez pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožniku plačati 4.426,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2013 do plačila in 312,61 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 43,76 EUR od 30. 8. 2008 do plačila, od zneska 86,12 EUR od 30. 8. 2008 do plačila, od zneska 91,07 EUR od 25. 9. 2008 do plačila, od zneska 36,82 EUR od 25. 10. 2008 do plačila, od zneska 19,12 EUR od 25. 11. 2008 do plačila, od zneska 19,12 EUR od 24. 12. 2008 do plačila in od zneska 19,12 EUR od 25. 9. 2008 do plačila in mu povrniti pravdne stroške.

2. Tožnik je zoper sklep in sodbo vložil težko razumljivo pritožbo. Pritožbeno sodišče zato lahko odgovarja le na tiste očitke, ki so razumljivi in v zvezi z zadevo. Pritožbo pa je preizkusilo še po uradni dolžnosti v okviru določbe drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve z ustavo zagotovljenih mu pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika. Navaja, da je sodnica prikrila pritožbo, ki jo je vložil zoper njo, zoper potek glavne obravnave in zoper zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 10. 3. 2016. Ne drži, da ni dovolil, da se ga zasliši in da ni želel stopiti pred pult. Stopil je pred pult, sodnica pa je gledala mimo njega in nato narekovala v zapisnik, da tega ni želel storiti. Kdo bi bil tako neumen, da po šestih letih borbe proti kriminalu in korupciji, ne bi pričal. Sodnica je toženi stranki sugerirala, naj se sklicuje na zastaranje, kar je ta nato storila. Sodnico je opozoril, da ni odvetnica tožene stranke. Sodnica se je tudi ves čas norčevala iz tožnika. V zapisnik je zapisala le 20 % njegovih navedb. Na glavni obravnavi dne 10. 3. 2016 je jasno povedala, da bo odločila enako kot je pred tem odločil sodnik K. Njeno postopanje je bilo ves čas pristransko in nezakonito, kakor tudi postopanje drugih sodnikov in strokovnih sodelavcev, ki so vodili njegove zadeve od leta 2010 dalje. Dokazi, ki jih je predložil, ki pa jih sodišče ni upoštevalo, dokazujejo, da ga je tožena stranka ogoljufala in s prevaro pokradla. Tožena stranka je v postopku predlagala, da tožnik umakne to tožbo, ona pa bo umaknila predlog za izvršbo. Vendar pa je sodnica prvega toženca (oziroma zakonitega zastopnika druge toženke) z očmi, rokami in govorico telesa opozarjala, da je ta nato utihnil, s čimer je sodnica preprečila dogovor med pravdnima strankama. Sodba je nezakonita, saj se sodišče do določenih navedb pravdnih strank ni opredelilo in ni podalo pravno relevantnih razlogov, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in s tem tudi ustavne pravice pritožnika. Sodišče svojega sklepa ni pojasnilo, čeprav je vedelo, da tožnik nima zastopnika in ni pravnik ter ne ve, kaj sklep pomeni. Izrek sodbe je nerazumljiv, sam ga je razumel tako, da je s tožbenim zahtevkom uspel, saj iz izreka izhaja tudi, da mu je tožena stranka dolžna vrniti stroške postopka. Razveselil se je, da je končno uspel. Ko pa je prebral celotno sodbo, pa je videl, da temu ni tako. V sodbi so laži, vse v korist tožene stranke. Sodišče se ves čas sklicuje na pravnomočno sodbo sodnika K. in prepisuje iz nje, tožniku pa je preprečevalo, da bi govoril o tej pravdi, češ, da je zadeva že pravnomočno zaključena. Dokazi tožene stranke so lažni in ponarejeni - zapisnik o primopredaji stanovanja, ki ga tožnik tudi ni podpisal, kakor tudi vsi računi, ki jih je tožena stranka predložila. To je izkazal, vendar je sodišče njegove dokaze zavrglo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sklep ni dovoljena, pritožba zoper sodbo je neutemeljena.

K pritožbi zoper sklep

6. Zahtevek za plačilo zneska 4.426,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2013 je tožnik razširil še za plačilo zneska 312,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (na podlagi sedmih računov, ki mu jih je izstavila tožena stranka). Po določilu 184. člena ZPP je sprememba tožbe med drugim tudi povečanje zahtevka. Tožena stranka razširitvi ni nasprotovala in se je spustila v obravnavanje zadeve (drugi odstavek 185. člena ZPP) in je sodišče prve stopnje že iz tega razloga s sklepom spremembo tožbe dovolilo, pa tudi samo je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Takšna odločitev je v korist tožnika, zato za pritožbo zoper takšno odločitev nima pravnega interesa. Pritožbo zoper sklep je zato pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP). Glede očitkov tožnika, da mu odločitev ni razumljiva, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da mu je bila dodeljena kvalificirana pooblaščenka v okviru brezplačne pravne pomoči, ki pa se ji je naknadno prostovoljno odrekel. K pritožbi zoper sodbo:

7. Izrek sodbe je jasen - sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek in zahtevek tožnika za povrnitev pravdnih stroškov, v celoti zavrnilo.

8. Po pregledu spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nadvse korektno in do tožnika popustljivo (primerjaj zapisnika narokov z dne 10. 3. 2016 in z dne 21. 4. 2016) vodilo pravdni postopek. Je pa sodnik tisti, ki vodi postopek, postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku pustilo postavljati trditve in vprašanja tudi izven navedenih okvirov (primerjaj oba zapisnika, predvsem naroka z dne 21. 4. 2016), prav v izogib očitkom tožnika o pristranskem vodenju postopka. Kljub trudu sodnice in obsežnem materialno procesnem vodstvu se tožnik ni zmogel jasno in določno izjaviti o zadevi. Imel je sicer kvalificirano pooblaščenko (postavljeno mu v okviru brezplačne pravne pomoči), ki pa ji je odpovedal pooblastilo. Očitki o pristranskem vodenju postopka so tako neutemeljeni.

9. Neizkazane so trditve tožnika, da je sodnica z „mimiko“ toženi stranki nakazala, naj se ne dogovarja v smeri poravnave. Kot je sodišče prve stopnje v sodbi pojasnilo in kar izhaja tudi iz zapisnika naroka z dne 10. 3. 2016 (ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa),(1) da je poravnavo ponudil tožnik, ki pa ji je tožena stranka nasprotovala.(2)

10. Tožena stranka se je že v vlogi z dne 8. 4. 2016 sklicevala na zastaranje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da jo je sodišče prve stopnje vzpodbudilo k podaji takšnega ugovora.

11. Večina tožnikovih navedb se je nanašala na pravnomočno končan postopek VII P 2346/2010, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani(3) in sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni dovolilo podajati trditev v zvezi z domnevno nepravilnim vodenjem postopka in očitkov o nezakonitosti te, že pravnomočne, sodbe.

12. Tožnik sodnice ni nikoli izločal v smislu določbe 72. člena ZPP. V vlogi z dne 22. 3. 2016 je zahteval, da sodišče narok za glavno obravnavo z dne 10. 3. 2016 ponovi, na njem pa naj sodnica „spoštuje in pravilno, profesionalno, strokovno in nepristransko obravnava tožbo“ in tožniku dovoli, da pokaže in dokaže resnico. Takšna zahteva pa ne predstavlja predloga za izločitev. Tudi če bi vlogo šteli za nerazumljivo ali nepopolno (v smislu predloga za izločitev), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno vloge pošiljati tožniku v popravo ali dopolnitev (peti odstavek 72. člena ZPP). Očitek, da je sodnica prikrila „pritožbo“ (zoper njo),(4) je zato neutemeljen.

13. Kot že povedano, je zapisnik glavne obravnave javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi dostavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena, česar pa pritožniku samo s pritožbenimi navedbami ni uspelo. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 21. 4. 2016 jasno izhaja, da kljub večkratnim pozivom sodnice, kljub njenemu trudu in potrpežljivosti, tožnik sodišču ni omogočil, da ga zasliši. Drugačne pritožbene navedbe so protispisne in z ničemer izkazane.

14. Tožba in ostale vloge tožnika so bile težko razumljive, s pomočjo skrbnega materialno procesnega vodstva pa je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da tožnik zahteva povračilo zneska 226,13 EUR, ker mu je v tej višini nastal minus na njegovem bančnem računu v izvršilnem postopku, ki ga je druga toženka vodila kot upnica na podlagi pravnomočne sodbe VII P 2346/2010. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj vodenje izvršilnega postopka na podlagi pravnomočne sodbe ne predstavlja protipravnega ravnanja, niti tožena stranka na račun tožnika ni bila morebiti obogatena brez pravne podlage; - da tožnik zahteva, da mu tožena stranka povrne 200,00 EUR iz naslova dane ji varščine. Sodišče prve stopnje je tudi ta del tožbenega zahtevka pravilno in zakonito zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bilo v postopku VII P 2346/2010 že ugotovljeno, da je tožena stranka plačano varščino upravičeno zadržala in kaj drugega tožnik tudi v tem postopku ni izkazal; - da tožnik zahteva plačilo vrednosti opreme (ki naj bi jo pustil v najetem stanovanju) v višini 200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek upravičeno zavrnilo, saj tožnik zatrjevanega dogovora (o prepustitvi opreme toženi stranki proti plačilu 200,00 EUR) ni z ničemer izkazal, upoštevaje, da je dogovor dokazoval le s svojim zaslišanjem, ki pa ga sodišču ni omogočil; - da tožnik zahteva plačilo 300,00 EUR iz naslova pavšalnih stroškov, ki jih je imel s pravdnimi in ostalimi postopki (na evropskem sodišču ipd). Ob ugotovitvi, da tožnik ni podal specificiranih navedb in ni predložil dokazov glede tega zneska, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo. Stranke morajo namreč navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Poleg tega je tudi pravilno pojasnilo, da je o stroških posameznega postopka mogoče odločati le znotraj njega, ne pa v posebnem postopku; - da tožnik zahteva plačilo zneska 2.000,00 EUR kot odškodnino za škodo zaradi neustreznega stanovanja (ki ga je najel od druge toženke) „ker je bilo ogroženo življenje njegovih štirih otrok in njega.“ Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, pravilno pa je tudi ugotovilo, da tožnik ni podal konkretnih navedb glede predpostavk odškodninske odgovornosti (niti svojih trditev ni z ničemer poskušal izkazati) in je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi iz razloga nesklepčnosti; - da tožnik zahteva 1.500,00 EUR iz naslova škode v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi postopkov in „škode zaradi blokiranega računa ter minusa na računu.“ Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vodenje izvršilnega postopka na podlagi pravnomočne sodbe ne predstavlja protipravnega ravnanja, zato je tudi ta tožbeni zahtevek upravičeno zavrnilo; - da tožnik zahteva plačilo 312,61 EUR zaradi neutemeljenega plačila računov za čas od avgusta 2008 do decembra 2008, s katerimi naj bi mu druga toženka obračunala tudi stroške, ki jih je dolžan nositi lastnik stanovanja (torej druga toženka), ne pa najemnik (torej tožnik). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, potem, ko je ugotovilo, da je tožnik sam povedal, da je vse račune redno plačeval, zadnjega konec decembra 2008, tožbo pa je iz tega naslova razširil šele 3. 7. 2015, torej prepozno (346. člen Obligacijskega zakonika).

15. Glede na povedano so pritožbeni očitki neutemeljeni. Sodišče je pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ostalih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Česar tožnik ne s pritožbo ne z vlogo z dne 22. 3. 2016 ne uspe izpodbiti.

Op. št. (2): Glede na to, da se je kot upnica v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi pravnomočne sodbe VII P 2346/2010 le delno poplačala in je ostal dolg tožnika v višini nad 1.400,00 EUR ter bi tožnik s sklenitvijo predlagane poravnave poleg polovice v tej pravdi vtoževanega zneska, dobil še za več kot 1.400,00 EUR koristi.

Op. št. (3): Na podlagi pravnomočne sodbe VII P 2346/2010 teče zoper tožnika kot dolžnika izvršilni postopek po predlogu tožene stranke kot upnice.

Op. št. (4): V smislu, da „pritožbe“ ni predložila v odločanje predsedniku sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP).