Jedro

Posebna ureditev in vrednotenje razpoložljivosti za mobilne delavce je izključeno za linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, za katere se uporablja v 10. točki prvega odstavka 2. člena ZDCOMPD določena opredelitev delovnega časa, ki je skladna z opredelitvijo efektivnega delovnega časa v ZDR (drugi odstavek 141. člena). Toženka se neutemeljeno zavzema za razširitev izjeme (posebne ureditve) za mobilne delavce v večji meri za tožnika. Izjeme od splošnega pravila se po razlagalnih pravilih tolmači ozko. Sodišče prve stopnje je pravilno tožnika le za tiste dni, ko ni opravil nobenega linijskega prevoza potnikov, krajšega od 50 kilometrov, štelo za mobilnega delavca, za katerega velja posebna ureditev delovnega časa.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni, tako da se v točki I izreka glasi: "I. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati za delo preko polnega delovnega časa za obdobja: - od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 znesek 515,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 znesek 402,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 znesek 718,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila." Kar je iz naslova plačila za nadurno delo zahtevanega več (218,58 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012, 147,37 EUR za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012, in 203,81 EUR za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012; vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila), se zavrne.

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna tožniku plačati stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 184,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo za delo preko polnega delovnega časa za obdobja: - od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 v bruto znesku 31,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 v bruto znesku 167,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 v bruto znesku 137,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 v bruto znesku 283,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila. Kar je iz naslova plačila nadurnega dela tožnik zahteval več (razlika do vtoževanega zneska 465,43 EUR za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011, razlika do vtoževanega zneska 751,84 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012, razlika do vtoževanega zneska 693,06 EUR za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 in razlika do vtoževanega zneska 922,01 EUR za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012), je zavrnilo (točka I izreka). V delu, v katerem se nanaša na odvod davkov in prispevkov, je tožbo zavrglo (točka II izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v znesku 1.495,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sklepa, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških (drugi odstavek točke I izreka, točka III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo zmotnemu obračunavanju delovnega časa s strani toženke. Ni upoštevalo, da je tožnik v pretežni meri opravljal linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov. Zato zanj sploh ne veljajo določbe ZDCOPMD. V delovni čas se šteje ves čas od začetka do konca dela, torej čas, ko je opravljal delo oziroma bil na razpolago delodajalcu. Čas razpoložljivosti, vrednoten v višini 40 %, je delovni čas in se šteje v mesečni fond ur oziroma upošteva pri nadurah. Toženka ni imela podlage, da tožniku odredi razpoložljivost. Tožnik je, enako kot ostali vozniki avtobusov, v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi delavci. Iz navedenega razloga je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-265/07 ugotovilo neustavnost določb ZDCOPMD. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo pripombe toženke in pridobilo dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodni izvedenec ni pojasnil, zakaj je njegova dopolnitev izvedenskega mnenja drugačna, kot je bilo prvotno izvedensko mnenje. V izvedenskem mnenju je opravil poračun, za kar ni podlage. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških (prvi odstavek točke I izreka, točka III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek oziroma je tožniku prisodilo nekaj več in nekaj drugega, kot je zahteval. Zahteval je dodatek, ne plačila za nadurno delo. Zmotno je zavrnilo ugovor zastaranja toženke. Zmotno je oblikovalo izrek sodbe in sklepa. Tožnik je na delovnem mestu voznik avtobusa opravljal različne prevoze. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se za delovni čas tožnika uporabljajo določbe ZDR, če je opravil le en linijski prevoz potnikov, krajši od 50 kilometrov. Določbe ZDCOPMD se ne uporabljajo le za voznike, ki opravljajo izključno takšne prevoze, ne pa za tožnika. To potrjuje jezikovna razlaga drugega odstavka 2.b člena ZDCOPMD. Namen ureditve je, da je delovni čas voznikov, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, drugače urejen. Ni podlage za enako obravnavanje voznikov, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, z vozniki, ki takšen prevoz opravijo le občasno. Pri presoji, kako je urejen delovni čas voznika, je bistveno, kot je poudarila toženka že pred sodiščem prve stopnje, s kakšno dejavnostjo se ukvarja delodajalec. Toženka ima kot glavno dejavnost registrirano dejavnost 49.391 Medkrajevni in drug cestni potniški promet. Vozniki, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, so zaposleni pri delodajalcih z dejavnostjo 49.310 Mestni in primestni kopenski potniški promet. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo razpoložljivost. V tem času se od tožnika ni zahtevalo, da je na delovnem mestu. Bil je prost. Tožnik je bil s prostim časom seznanjen vnaprej. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke prereka njene pritožbene navedbe. Sklicuje se na svoje dotedanje navedbe in navedbe iz pritožbe. Izpostavlja, da je za presojo, katere določbe urejajo njegov delovni čas, bistveno, kakšno delo je opravljal po vsebini. Delovni čas je opredeljen kot efektivni delovni čas v skladu z ZDR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Toženka podaja odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove navedbe in se sklicuje na svoje navedbe iz pritožbe. Opozarja na določbe Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 192/2021). Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbeno sodišče je o pritožbah že odločilo s sodbo in sklepom Pdp 688/2021 z dne 6. 1. 2022, in sicer je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremenilo, tako da mu je prisodilo višje zneske za delo preko polnega delovnega časa (za obdobja: - od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 znesek 455,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 znesek 734,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 znesek 549,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 znesek 922,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila) in da je spremenilo odločitev o pravdnih stroških (točka I izreka). V ostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (točka II izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna plačati stroške v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

7. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom VIII Ips 29/2022 z dne 29. 11. 2022 reviziji toženke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v prvem odstavku I. točke izreka delno spremenilo, tako da je pritožbi toženke ugodilo in zahtevek za plačilo dela preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 v znesku 455,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 zavrnilo, v preostalem pa je prvi odstavek I. točke izreka, del II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o pritožbi toženke, in III. točko izreka sodbe druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo.

8. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Delno zmotno je uporabilo materialno pravo.

10. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prekoračilo zahtevek, da je tožniku prisodilo nekaj več, kot je zahteval. Tožnik je v tožbi spor opredelil kot zaradi neizplačanega dodatka za delo preko polnega delovnega časa in tako navedel v zahtevku, dejansko pa je vtoževal plačilo za nadurno delo (osnovo in dodatek za delo preko polnega delovnega časa). V tem okviru mu je sodišče prve stopnje delno ugodilo (podlaga zahtevka niti ne sodi v izrek sodbe), pri čemer zneskovno zahtevka ni prekoračilo.

11. Tožnik je opravljal delo voznika avtobusa, in sicer tako linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, kot druge prevoze. Za linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, je delovni čas opredeljen kot čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu ali opravlja svoje naloge ter dejavnosti, kar je drugače, kot je sicer za mobilne delavce določeno v Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOMPD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.; 10. točka prvega odstavka 2. člena ZDCOMPD). Takšna opredelitev delovnega časa pomeni, da se v delovni čas šteje čas, ki ga toženka opredeljuje tudi kot prosti čas med delovnim časom oziroma razpoložljivost, torej čas, ko voznik linijskega prevoza potnikov, krajšega od 50 kilometrov, med posameznimi vožnjami ne vozi.

12. Posebna ureditev in vrednotenje razpoložljivosti za mobilne delavce je izključeno za linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, za katere se uporablja v 10. točki prvega odstavka 2. člena ZDCOMPD določena opredelitev delovnega časa, ki je skladna z opredelitvijo efektivnega delovnega časa v Zakonu o delovnih razmerjih (drugi odstavek 141. člena ZDR). Toženka se neutemeljeno zavzema za razširitev izjeme (posebne ureditve) za mobilne delavce v večji meri za tožnika. Izjeme od splošnega pravila se po razlagalnih pravilih tolmači ozko. Sodišče prve stopnje je pravilno tožnika le za tiste dni, ko ni opravil nobenega linijskega prevoza potnikov, krajšega od 50 kilometrov, štelo za mobilnega delavca, za katerega velja posebna ureditev delovnega časa (to so dnevi: 3., 10. in 25. 9. 2011, 1., 15. in 22. 10. 2011, 24. 3. 2012, 23. 6. 2012, 22. 9. 2012 in 5. 1. 2013). Ni pa tudi nobene podlage, da bi tudi za te dneve zanj veljalo, kot da je opravljal linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, za kar si prizadeva tožnik v pritožbi, saj jih ni. Toženka pa si v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi bilo za presojo, kako je definiran (in vrednoten) tožnikov delovni čas, bistveno, ne kakšno delo je opravljal, ampak kakšna je njena dejavnost. 13. Za ostale dni, razen navedenih v prejšnjem odstavku, ko je tožnik opravljal (tudi) linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, je delovni čas opredeljen kot čas od začetka do zaključka dela, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo obseg dela (nadur), ki jih je opravil v spornem obdobju. Zavzetemu stališču je pritrdilo Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke A. A. v delu ugotovitve števila nadur; teh je bilo skupno 446,08 (izvedensko mnenje z dne 12. 4. 2021 (dopolnitev) in z dne 24. 5. 2021 (dopolnitev); sodni izvedenec je pojasnil, zakaj se število nadur razlikuje od tistega iz izvedenskega mnenja z dne 12. 2. 2019; razlika je posledica zaokroževanja), in sicer v referenčnem obdobju od januarja do aprila 2012 118,62, od maja do avgusta 2012 88,27 in od septembra do decembra 2012 164,22. Pri vrednotenju teh ur pa je zmotno upoštevalo, kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, razpoložljivost v višini 40 % osnove.

15. Podjetniška kolektivna pogodba v prvem odstavku 22. člena določa vrednotenje razpoložljivosti (40 % osnove), ki, ker se pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov, ves čas od začetka do konca dela šteje v delovni čas, ni relevanten institut. Upoštevanje in nižje vrednotenje razpoložljivosti je v nasprotju z opredelitvijo delovnega časa kot časa, v katerem delavec dela, torej je na razpolago delodajalcu. Tudi temu stališču je pritrdilo Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu.

16. V posledici zmotnega materialnopravnega stališča je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun v izvedenskem mnenju z dne 24. 5. 2021 (dopolnitev) in ugotovilo skupno prikrajšanje tožnika v višini 620,46 EUR (tabela 2a, stolpec 65). Ob upoštevanju pravilnega vrednotenja delovnega časa do polnega delovnega časa znaša prikrajšanje tožnika skupno 1.899,54 EUR (sodni izvedenec je namesto v višini 40 % razpoložljivost vrednotil v višini 100 %), kot izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 12. 4. 2021 (dopolnitev; tabela 2, stolpec 49); in sicer po posameznih obdobjih (za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 je zahtevek zaradi zastaranja pravnomočno zavrnjen): od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 v višini 515,68 EUR, od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 v višini 402,02 EUR in od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 718,20 EUR; v presežku zahtevek ni utemeljen (gre za zneske 218,58 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012, 147,37 EUR za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012, in 203,81 EUR za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; višji zneski so že pravnomočno zavrnjeni).

17. Odločitev o utemeljenosti zahtevka po višini temelji samo na pisnem izvedenskem mnenju (z dopolnitvami), v zvezi s katerim sta imeli stranki možnost obravnavanja. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne materialnopravne presoje upoštevalo napačen izračun. Pritožbeno sodišče je po delni ugoditvi pritožbi tožnika izpodbijani del sodbe delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka, na podlagi 3. točke 358. člena ZPP (pritožbeno sodišče ni navedlo, da gre za bruto zneske, saj ta opredelitev ob pravnomočnem zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na davke in prispevke, ne sodi v izrek sodbe; v odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ni poseglo, saj je ta že pravnomočna).

18. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke v celoti in pritožbo tožnika delno zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku, ki je s pritožbo uspel v deležu 74 % (izpodbijani del sodbe 2.211,89 EUR, po spremembi prisojeno 1.635,90 EUR), po 155. členu ZPP in Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2005 in nadalj.) priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR; toženki (uspeh 26 %) je priznalo stroške odgovora na pritožbo, in sicer 375 točk in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR. Toženki, ki s svojo pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela, za sestavo te pritožbe ni priznalo stroškov niti jih ni tožniku, saj kratek odgovor na pritožbo ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Za revizijski postopek, v katerem je toženka uspela v deležu 38,5 % (izpodbijani del sodbe 2.661,54 EUR, po spremembi zavrnjeno 1.025,64 EUR), je priznalo 450 točk za revizijo, 187,50 točk za predlog za dopustitev revizije in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 476,98 EUR, s sodno takso (156,00 EUR) pa 632,98 EUR. Tožniku (uspeh 61,5 %) je priznalo 450 točk za odgovor na revizijo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 476,98 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo stroškov za vlogo z dne 4. 1. 2023, s katero se opredeljuje do stališč predvsem Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu, saj ta ni upoštevna. Upoštevaje vse navedeno znašajo stroški, ki jih je tožniku dolžna plačati toženka, 184,03 EUR.