Jedro

Tožnika sta z odločitvijo, da sta toženki imetnici bančnih računov v Avstriji, toženkama omogočili, da dvigneta denar takrat, ko bodo zapadli posamezni obroki kupnine. Šlo je torej za darilno pogodbo in tako dejansko izročitev, ki je bila glede na bančna pravila najbolj neposredna.

Pomanjkanje pisne oblike ne pomeni neveljavnosti darilne obljube, temveč le njeno neiztožljivost. Obljubljeno se torej lahko veljavno izpolni.

Opisane posebne okoliščine v tej zadevi izkazujejo najtesnejšo povezavo razmerja s slovenskim pravom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata v 15 dneh povrniti toženkama 1.156,68 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala prva toženka vrniti tožnikoma 77.268,98 EUR in 80.874,20 EUR, druga toženka pa 36.058,85 EUR, vse z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od posameznikov zneskov od različnih datumov zapadlosti. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta zaključili, da je bil sporni denar dan toženkama kot darilo za nakup hiše, da je torej obstajala podlaga za prehod premoženja, zaradi česar ne gre za neupravičeno pridobitev.

2. Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in procesne kršitve. Predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali tako spremembo obeh sodb, da se tožbenemu zahtevku v okviru obsega revizijskega izpodbijana ugodi. Tožnika z revizijo izpodbijata le prisojo tistih zneskov, ki so bili dvignjeni z bančnih računov v Avstriji v dneh 29. 12. 1994, 31. 3. 1995 in 21. 4. 1995 v skupnem znesku sedaj 110.825 EUR, ne pa tudi odločitve o osebno izročenem denarju toženkama. Prepričana sta, da če je že šlo za darilno pogodbo, prenos ni bil izveden takoj, zato bi morala biti darilna pogodba oziroma darilna obljuba sklenjena v pisni obliki. Pri tem opozarjata na ustrezna pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ) in mimogrede navržeta, da puščata ob strani eventuelno vprašanje mednarodnega elementa. Tožnika sodiščema očitata zmotno uporabo oziroma neuporabo materialnega prava, saj nista navedli, na katerih materialnopravnih določbah temelji zaključek o darilu, zaradi česar sodb ni mogoče preizkusiti. Tožnika pogrešata ustrezne odgovore na izrecne pritožbene navedbe glede materialnopravnih določb. Ne strinjata se z razlogi pritožbenega sodišča, da nista nasprotovala materialnopravnemu izhodišču prvostopenjske sodbe in opozarjata na razloge o eventuelni obliki darilne pogodbe za primer smrti ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tožnika nista priznavala, da gre za darila. Zavedata se, da to vprašanje posredno posega v dejansko stanje, vendar pa v zvezi s tem uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava. Vprašanje neupravičene pridobitve je namreč drugotnega pomena, odločilno je, ali je sporne zneske šteti za darilo. Če je že kloniti zaključku, da je darilo tisto, kar je bilo dejansko izročeno, pa tisto, kar je bilo vzeto z računov, ni in ne more biti priznano kot darilo, ker prenos ni bil opravljen takoj, kar zahteva pisno obliko darilne pogodbe oziroma obljube.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkama, ki v odgovoru predlagata njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožnika v reviziji prvič nakazujeta na vprašanje, katero pravo je treba v tej zadevi uporabiti glede na mednarodni element. Podrobneje tega ne utemeljita, temveč tako kot obe sodišči tudi sama izhajata iz slovenskega prava. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče pojasnjuje, da je treba v tej zadevi uporabiti slovensko pravo. Iz trditev pravdnih strank in razlogov sodišč izhaja, da sta tožnika francoska državljana s stalnim prebivališčem v Franciji, toženki pa sta slovenski državljanki s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Tožnika sta svoj denar in denar svojega očeta (strica toženk) izročila toženkama ali osebno v roke v Sloveniji in Franciji, del njihovega denarja pa sta toženki dvignili delno v Sloveniji ter pretežno z računov v Avstriji. Kaj bo s tem denarjem, so se dogovarjali v Sloveniji in Franciji. Toženki sta ga porabili za nakup hiše v Sloveniji, ali je bil tudi dogovor tak, pa je bilo med njimi sporno. Tožnika sta svoj tožbeni zahtevek temeljila na trditvah, da naj bi toženki zlorabili njuno zaupanje in denar dvignili in porabili brez njunega soglasja, zaradi česar sta neupravičeno obogateni. V primeru neupravičene obogatitve pravilo iz prvega odstavka 29. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) nakazuje na uporabo prava, po katerem se presoja pravno razmerje, ki je nastalo ali je bilo pričakovano ali domnevano in je na podlagi njega prišlo do pridobitve. Napotuje torej na uporabo 19. in 20. člena istega zakona. Ker izbranega prava v tej zadevi ni, je treba uporabiti tisto, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Prej opisane posebne okoliščine (denar je bil izročen tudi v Sloveniji, tu je bil eden od računov, za sporni denar je bila kupljena hiša v Sloveniji, toženki imata tu stalno prebivališče, tudi tožnika sta kljub francoskemu državljanstvu slovenskega izvora, saj gre za otroke dveh bratov Slovencev...) izkazujejo najtesnejšo povezavo razmerja prav s slovenskim pravom.

6. Obe sodišči sta na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov zaključili, da sta toženki denar osebno prevzeli in dvignili z računov ter nato porabili za nakup hiše v skladu z dogovorom s tožnikoma in njunim očetom. Podlaga za prehod denarja je torej bila prav v darilu denarja, zaradi česar ne gre za neupravičeno pridobitev. Navedli sta tudi tej ugotovitvi ustrezno materialnopravno podlago iz 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) ter tudi iz 211. člena ZOR, zakaj se v takem primeru ni mogoče premisliti.

7. Neutemeljena je revizijska trditev o procesni kršitvi, ker naj bi zaradi nenavedbe materialnopravne podlage sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišči sta navedli trditvam tožnikov ustrezno pravno podlago, le tožnika nista dokazala zatrjevanega prehoda premoženja brez podlage, ker sta toženki dokazali, da je šlo za darilo. Glede na trditve tožnikov podrobnejše materialnopravno utemeljevanje odločitev ni bilo potrebno. Vprašanje obstoja darilne pogodbe je namreč vprašanje dejanske narave, v katerega tožnika zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v sedanji fazi postopka ne moreta več posegati. Tega se glede na svoje revizijske navedbe tudi zavedata, zato to vprašanje načenjata v preobliki revizijskega razloga pravilne uporabe materialnega prava, vendar je tudi to nedovoljeno.

8. Revizijsko sodišče torej mora upoštevati dejansko ugotovitev, da je bil tudi denar z računov v Avstriji, kar je še revizijsko sporno, dan z darilnim namenom za nakup hiše, torej dvignjen z vednostjo in soglasjem tožnikov. To sta toženki lahko izvedli tudi zato, ker sta bili v določenem obdobju obe imetnici računov in sta lahko z vidika bančnih pravil prosto dvigovali denar, čeprav ni bil njun. Tožnika sta torej na tak način omogočila toženkama, da dvigneta denar takrat, ko bodo zapadli posamezni obroki kupnine za hišo. Revizijski ugovor, da ni šlo za takojšen prenos, je zato neutemeljen. Po pravnih pravilih paragrafov 938 in 943 ODZ je bila darilna pogodba realen kontrakt, zato je bilo treba predmet darila tudi dejansko izročiti. Pri premičninah pisna oblika pogodbe ni bila zahtevana. Če pa pri ustno sklenjeni pogodbi ni prišlo do dejanske izročitve, je šlo za takoimenovano darilno obljubo. Ta je morala biti sklenjena v pisni obliki, vendar izostanek zahtevane oblike ni imel za posledico neveljavnosti take zaveze, pač pa le neiztožljivost. Obveznost se je torej lahko kasneje veljavno izpolnila kot se lahko veljavno izpolni tudi npr. zastarana obveznost. Taka ureditev je v našem prostoru veljala tudi po drugi svetovni vojni. Razvoj sodne prakse pa je prinesel še določene omilitve, ki so se nato odrazile v ZOR, npr. v 73. členu pravilo o konvalidaciji ali ozdravitvi napake v zahtevani pisni obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili pogodbene obveznosti (več o razvoju sodne prakse glede pisne oblike darilne obljube v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, 3. knjiga, strani 479-481, GV Založba, Ljubljana 2003). Pravkar pojasnjeno za obravnavano zadevo pomeni, da bi tudi v primeru opredelitve dogovora o dvigu denarja z računov kot ustne darilne obljube realizacija tega dogovora ozdravila napako v zahtevani obliki.

9. Tožnika v reviziji ne povesta jasno, na katere izrecne pritožbene trditve nista dobila ustreznega odgovora pritožbenega sodišča. Če je poudarek na ustreznosti odgovora, ta očitek pomeni le nezadovoljstvo z uporabo materialnega prava, ne pa procesnega očitka. Če pa je očitek povezan z izpeljavami v naslednjem odstavku o „eventualni obliki darilne pogodbe za primer smrti ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju“, odgovora niti nista mogla dobiti, ker takih trditev v pritožbi ni (so pa v tej smeri podane izpeljave v odgovoru na pritožbo). Še več, v pritožbi tudi ni navedenih in obrazloženih nobenih materialnopravnih stališč. Zato je neutemeljena revizijska graja razloga pritožbenega sodišča, da tožnika v pritožbi nista nasprotovala materialnopravnemu izhodišču prvostopenjskega sodišča. 10. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo tožnikov zavrnilo skupaj z njunimi priglašenimi revizijskimi stroški in jima na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb Odvetniške tarife naložilo, da morata toženkama povrniti njune odmerjene stroške revizijskega odgovora.