Jedro

Tožnik je sodeloval v verigi preprodaje tovornega vozila in polpriklopnika in zahteval vračilo vstopnega DDV. Organ prve stopnje je ugotovil, da gre za račune s ponarejeno vsebino in da gre za navidezne račune, ki prikrivajo resnične posle v verigi preprodaje vozil, pridobljenih v EU, zato tožniku ni mogoče priznati odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje maj 2007 delno ugodil tožnikovi zahtevi za vračilo presežka DDV in tožniku vrnil 1.545,16 EUR skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 114,31 EUR, v preostalem delu je zahtevo za vračilo DDV zavrnil. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) na podlagi 135. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 v nadaljevanju ZDavP-2) ter sestavljen zapisnik z dne 19. 5. 2008, na katerega tožnik ni podal pripomb. Pri tožniku so bile ugotovljene nepravilnosti, ki so imele za posledico neupravičen zahtevek za vračilo odbitka DDV za davčno obdobje maj 2007 po prejetih računih za nabavo tovornega vozila in polpriklopnika kot osnovnih sredstev. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik v knjigo prejetih računov za navedeno davčno obdobje evidentiral prejeta računa A. d.o.o. z dne 24. 5. 2007 za nakup tovornega vozila Mercedes Benz v višini 71.095,58 EUR (DDV je bil obračunan od osnove 59.246,40 EUR po 20 % stopnji v višini 11.849,28 EUR) in polprikolice Schmitz v vrednosti 31.743,88 EUR (DDV je bil obračunan od osnove 26.453,23 EUR). Iz podatkov registracijskega organa B. d.o.o. je razvidno, da je obe vozili v Nemčiji nabavilo podjetje C. d.o.o, ki je vozili prodalo podjetju D. d.o.o., le to pa A. d.o.o., od katerega je vozili nabavil tožnik (preglednica na strani 2 izpodbijane odločbe). Iz uradnih podatkov davčnega organa je razvidno, da je podjetje C. d.o.o. missing trader (MT družba), kar pomeni, da gre za nedelujoče podjetje, ki obstaja samo na papirju. Za družbo D. d.o.o. je ugotovil, da je v spornem obdobju njen obdavčljiv promet enak obdavčljivi nabavi ter da je obe vozili prodala A. d.o.o. po skoraj enaki ceni, kot ju je nabavila od družbe C. d.o.o.. Davčni organ v nadaljevanju podaja izjavo direktorja tožnika v zvezi z nakupom obeh vozil (strani 4, 5, 6 izpodbijane odločbe). Glede polpriklopnika Schmitz je nemški davčni organ posredoval dokumente, da je bil prevzet 9. 5. 2007 s strani E.E., ki je s podpisom potrdil, da bo vozilo odpeljal v Slovenijo, kjer bo opravljena obdavčitev pridobitve. Davčnemu organu ni uspelo preveriti pri direktorju C. d.o.o. E.E. ali je resnično sodeloval pri nakupu, saj je bil na prijavljenem naslovu nedosegljiv oz. se na naslovu ni nahajal, po podatkih PP Celje pa je to oseba, ki je večinoma pod vplivom mamil in ki se ne ukvarja z nobeno dejavnostjo in se tudi ničesar ne spominja. Davčni organ je pridobil dokumentacijo s strani pristojnih organov za homologacijo in za registracijo vozil (podatki so razvidni na strani 8. obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz podatkov nemških davčnih organov je razvidno, da se identificiral pri nakupu kot prevzemnik F.F., ki je izjavil, da je na njegov dom prišel G.G., s katerim sta se odpeljala v Nurenberg, kjer ju je čakal H.H. (direktor tožnika), ki ga je prosil za potni list na podlagi katerega bo lahko dvignil registrske tablice. Obe vozili je odpeljal iz Nemčije in ju pustil v Dravogradu na avstrijski strani, na slovensko stran je po njega prišel H.H., kateremu je predal ključe in pripadajočo dokumentacijo. Davčni organ ugotavlja nasprotujoče izjave direktorja tožnika H.H. (da je videl obe vozili v Ljubljani, ne spomni se naziva in naslova podjetja niti s katerimi osebami je sodeloval, si ju ogledal na poti nekje proti Trzinu in Črnučam, kjer ju je tudi prevzel, oseb, ki sta vozili pripeljali ni poznal, nemški prometni dovoljenji in račun je dobil od D. d.o.o.) in šoferja F.F. (da je bil direktor tožnika prisoten pri nakupu tovornega vozila s prikolico v Nemčiji). Nasprotujoča je tudi izjava direktorja tožnika, da se ni spomnil ali je sam urejal homologacijo za obe vozili, saj je iz dokumentacije razvidno, da je bila opravljena na ime tožnika dne 22. 5. 2007, istega dne je bila prevzeta tudi dokumentacija, vloga na ime tožnika pa je bila dana že 21. 5. 2007, ko sta bili vozili še last podjetja D. d.o.o. Sklepno davčni organ ugotavlja, da je tožnik obe tovorni vozili nabavil neposredno od dobaviteljev v Nemčiji in da računa, izdana s strani C. d.o.o. družbi D. d.o.o. in naprej A. d.o.o. izkazujeta navidezne (fiktivne posle) ter da sta bila izdana za namen utaje DDV. Davčni organ ugotavlja, da je bil tožnik prisoten pri nakupu obeh vozil in da je s tem vedel, da sodelujejo pri davčni utaji. Davčni organ navaja SRS 21 in Kodeks računovodskih načel ter 3. odstavek 74. člena ZDavP-2. Navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje, dejanske posle je speljal sam, preko odgovorne osebe direktorja tožnika, ki je bil prisoten pri nabavi obeh vozil v tujini, čeprav je to sam zanikal, ter da so bile pridobitve obeh vozil iz države EU fiktivno prikazane kot nakup preko papirnatih družb. Tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Ko je speljal prodajo vozil preko podjetij C. d.o.o., D. d.o.o. in A. d.o.o. je želel biti le bolj prepričljiv pred davčnim organom glede izvedbe posla. Davčni organ se sklicuje na sodbi SES (zadeva C-487/01 in C-7/02, združeni zadevi in C-110/94). Upoštevajoč vse navedeno davčni organ tožniku ni priznal vstopnega DDV po računih od A. d.o.o., ker je ugotovil, da je bilo preko slednjega speljana samo finančna transakcija, saj bi morala neposredna prodaja oz. nabava vozil resnično potekati med dobaviteljema v Nemčiji in tožnikom.

Pritožbeni organ se z razlogi prvostopenjskega organa strinja. Sklicuje se na ugotovitve prvostopenjskega organa (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) in 1. odstavek 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1) ter sodno prakso SES v zadevah Halifax Plc. (C-255/02) in Genius Holding (C-342/87). Gre za navidezne posle, pravni učinki iz njih ne izhajajo (sodba in sklep VS RS II Ips 633/2005, sodba VSRS X Ips 918/2005). Dejstva, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ kažejo na to, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri sumljivih poslih.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu. Toženi stranki očita nepravilno uporabo materialnega prava. Neposredna uporaba sodb SES v konkretnem primeru ni uporabljiva, ker tudi direktiva ni neposredno uporabljiva, zato se tudi sodna praksa SES ne more neposredno uporabljati, saj je SES pristojno za razlago pravnih aktov EU. Institut solidarne odgovornosti za ostale subjekte je po 1. odstavku 67.b člena ZDDV-1 uveljavljen v naš pravni red šele 1. 1. 2010, ki je uveden pod pogojem, da jim je dokazano, da so sodelovali v davčnem vrtiljaku šele od leta 2010 naprej, zato ni pravne podlage za solidarno odgovornost v trenutku davčnega inšpekcijskega nadzora niti v času izdaje odločbe v letu 2008 ter gre za retroaktivno uporabo zakona. Državam članicam je dana le opcija, da lahko v določenih primerih določijo, da je poleg osebe, ki je dolžna plačati davek, še druga oseba solidarno odgovorna za plačilo, zato se ne more neposredno uporabljati v Republiki Sloveniji. Po mnenju tožeče stranke davčni organ vse do začetka leta 2010 ni imel materialne pravne podlage za ugotavljanje solidarne odgovornosti.

Opravljen nakup blaga je bil resničen in je izvedena transakcija, blago je dejansko zamenjalo roke in plačilo je bilo izvršeno. Navedbe, da je bil direktor tožeče stranke bil prisoten pri nabavi obeh vozil, so pavšalne in z ničemer dokazane, ni razvidno iz česa davčni organ sklepa, da naj bi tožnik sam urejal nabavo vozil v Nemčiji, niti da so računi od C. d.o.o. in D. navidezni, in da naj bi prikrivali resnične posle. Gre za sklepanja, ni obrazloženo ali je tožnik sam pripeljal tovorno vozilo in priklopnik v Slovenijo ali pa je po vozilo s prikolico odšel šofer, ki ga je tožnik poznal. Očitek tožniku, da je sam pripeljal tovorno vozilo v Slovenijo ni obrazložen. Davčnemu organu očita, da ni ugotovil, da transakcija ne bi bila opravljena. Glede objektivnih elementov navaja, da se glede njih davčni organ ni opredelil in ni jasno katere objektivne elemente je davčni organ upošteval in na kakšen način jih je ugotovil ter gre za pavšalne, neutemeljene in nedokazane ugotovitve. Očita kršitev načela materialne resnice, načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči. Glede poslovanja z neplačujočimi gospodarskimi subjekti se davčni organ sklicuje na mnenje iz DURS iz decembra 2007, ki pomeni spremembo prakse davčnega organa. Sklicuje se na sodbo SES v združenih zadevah C-439/04 in 440/04, kjer iz točke 42. izhaja, da je sodišče že v zadevi BLP Grosup (C-4/94) odločilo, da bi bila obveznost davčne uprave, da izvede preiskavo za določitev namena davčnega zavezanca, v nasprotju s ciljem skupnega sistema DDV, zagotavljanje pravne varnosti in olajšanje uporabe DDV, tako da se razen v izjemnih primerih upošteva objektivnost zadevne transakcije. Davčnemu organu očita, da ga ni seznanil s podatki, ki se nanašajo na poslovanje družb C. d.o.o. in D. d.o.o. Toženi stranki očita, da ni obrazložila zakaj ni upoštevala računov, izdanih s strani A. d.o.o. Odločba je v tem delu neobrazložena ter da davčni organ v ničemer ne pojasni sklepanja da ekonomska transakcija oz. pravni posel ni bil resničen. Posel je bil opravljen, račun izdan, posledica pa pridobitev vozila in polpriklopnika. Toženi stranki in davčnemu organu očita nepravilno uporabo določb SRS 21. Glede navideznih pravnih poslov navaja, da ni dovolj jasno obrazloženo, v čem je pravni posel navidezen in da sta sporni vozili s pravnim poslom prešli v posest tožnika ter da za presojanje pogodbenih razmerij med pogodbenimi strankami davčni organ ni pristojen. Urejanje pogodbenih razmerij je dispozitivne narave in so sklenjene pogodbe veljavne. Pomembno vprašanje je ugotovitev ali so bili pravni posli sklenjeni navidezno ali ne in brez te rešitve ni mogoče rešiti zadeve same. Gre za predhodno vprašanje, ki sodi v pristojnost sodišča. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja kateri konkretni pravni posel naj bi bil navidezen ter je v tem delu izpodbijana odločba pomanjkljiva, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (3. točka 237. člena ZUP). Iz vseh okoliščin, ki jih je ugotovil davčni organ ne izhaja, da bi bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je odgovorna oseba tožeče stranke vedela oz. bi morala vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Sodišču predlaga, da prvostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe iz tožbe, vztraja na pravilnosti in zakonitosti odločbe prvostopenjskega organa in na stališču, da gre v konkretnem primeru glede na dejstva, ki jih je ugotovil in podrobno opisal prvostopni organ za navidezne posle. V primeru, če bi tožnik sam pridobil tovorno vozilo in polpriklopnik iz Nemčije in bi za nabavo vozil prejel račune, na katerih prodajalec DDV ne bi obračunal, bi moral posledično od pridobitve teh vozil obračunati (izstopni) DDV glede na 32. člen in 34. člen ZDDV-1 in bi posledično imel tudi pravico do odbitka vstopnega DDV (od istih vozil), kar ne bi imelo za posledico plačilo davka davčnemu organu. V konkretnem primeru, ko gre za navidezne posle, pa temu ni bilo tako, missing trader družbe nimajo namena plačati DDV v državni proračun, tožnik pa uveljavlja pravico do odbitka DDV (od istih vozil). V tem je njegova korist oz. to je vsebina navideznega posla. Sodišču tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

V prvi pripravljalni vlogi tožnik očita toženi stranki, da prihaja sama s seboj v nasprotje. Tožeča stranka se strinja s pravno razlago določb 32. člena in 34. člena ZDDV-1, vendar pa gre zgolj za hipotetično situacijo, ki v konkretnem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje ne pride v poštev. Davčni organ mora v skladu s 5. členom ZDavP-2 odpraviti vsakršen dvom v svojo odločitev, tega pa davčni organ z izpodbijano odločbo ni storil. Davčnemu organu ponovno očita, da ni imel materialnopravne podlage za ugotavljanje solidarne odgovornosti tožeče stranke ter gre vsebinsko za retroaktivno uporabo zakona.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da gre za račune s ponarejeno vsebino in da gre za navidezne račune, ki prikrivajo resnične posle v verigi preprodaje vozil, pridobljenih v EU, tožniku pa se očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso SEU (primer Gemeente Leusden and Holin Groep BV C-487/01 in C-7/02, združeni zadevi, primer Inzo C-110/94, primer Axsel-Kittel, C-439/04 in C-440/04, združeni zadevi).

Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je tožnik sodeloval v verigi preprodaj tovornega vozila in polpriklopnika in zahteval vračilo vstopnega DDV po računu, ki mu ga je izstavila družba A. d.o.o. V verigi preprodaj so sodelovale družbe C. d.o.o, D. d.o.o., in A. d.o.o. Preko slednje je bila izvedena zgolj finančna transakcija, družba C. d.o.o., je v verigi nastopala kot nedelujoči gospodarski subjekt oz. kot missing tarder (MT družba) v smislu Uredbe Komisije ES št. 1295/2004 z dne 29. 10. 2004, ki je bila v verigi prodaje vozil postavljena z namenom izvedbe davčne utaje DDV, saj poslov ni resnično izvajala niti ni bila nosilec gospodarskih aktivnosti, je obstojala samo na papirju (brez zaposlenih, ni predlagala davčnih obračunov in ni obračunavala in plačevala DDV ter ji je bila kasneje tudi odvzeta ID številka za DDV). V obravnavanem primeru nastopa navedena MT družba kot kupec navedenih vozil od tujih dobaviteljev (družbi I. in J., obe iz Nurnbega, Nemčija).

Davčni organ je v postopku DIN ugotovil, da je tožnik v resnici sam urejal nabavo vozil v Nemčiji ter da so predloženi računi od družb C. d.o.o. in D. d.o.o. navidezni in da prikrivajo resnične posle. Iz ugotovitev davčnega organa namreč izhaja, da vozili ni pridobilo podjetje C. d.o.o. niti D. d.o.o., temveč sta bili ti dve podjetji le eno v verigi MT, v kateri je družba D. d.o.o. delovala kot buffer, to je vez med MT družbo-C. d.o.o. in drugim bufferjem ali brokerjem (A. d.o.o.) in je njegova naloga onemogočiti davčnemu organu odkritje neposredne povezave med MT družbo in udeležencem, ki je zahteval vračilo DDV.

Iz ugotovitev davčnega organa in zbranih dokazil s strani nemških davčnih organov je davčni organ ugotovil, da je obe vozili v resnici pridobil tožnik sam. Iz podatkov glede identifikacije oseb, ki so sodelovale pri nakupu oz. oseb, ki so tovorni vozili plačale in odpeljale v Slovenijo ter iz podatkov, pridobljenih s strani organov za homologacijo in registracijo ter izjav tožnika in vpletenih oseb izhaja, da je dejansko tožnik sam nabavil obe tovorni vozili neposredno od dobaviteljev v Nemčiji ter da računi, izdani s strani C. d.o.o. družbi D. d.o.o. in naprej A. d.o.o. izkazujejo navidezne oz. fiktivne posle in da gre za navidezne račune za nabavo blaga, ki ga MT družba ni opravila ter gre za neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21. Sodišče sledi ugotovitvi davčnega organa, da je posel tekel preko papirnih družb, in sicer najprej preko MT družbe C. d.o.o. in nato preko D. d.o.o. ter da je bil opravljen nazadnje nakup preko A. d.o.o. zgolj kot finančna transakcija, čeprav iz ugotovitev dejanskega izhaja, da je obe vozili pridobil v EU tožnik sam. Sodišče sledi ugotovitvam dejanskega stanja, ki je po mnenju sodišče pravilno in popolno ugotovljeno, saj sloni na dokazih, ki se nanašajo na dokumentacijo, ki jo je davčni organ pridobil tudi s strani nemških davčnih organov, izhaja pa tudi iz izjav udeleženih oseb. Voznik F.F. je izjavil, da je prepeljal obe vozili iz Nemčije in da je predal ključe obeh vozil in pripadajočo dokumentacijo direktorju tožnika, ki je sam urejal homologacijo za obe vozili (22. 5. 2007) in je bila homologacija opravljena na ime tožnika še preden sta bila izdana računa za nakup obeh vozil in pogodba od A. d.o.o. (24. 5. 2007), istega dne je bil izdan tudi račun od D. d.o.o. kupcu A. d.o.o. ter izdano pooblastilo tožniku za urejanje homologacije s strani A. d.o.o. Davčni organ je natančno opisal nasprotujoče si izjave direktorja tožnika in nepravilnosti oz. nekonsistentnosti pri navajanju oseb, ki so sodelovale pri nakupu obeh vozil kot tudi ugotovljene napake pri sestavljanju dokumentacije pri prevzemu vozil iz Nemčije (isto ime prodajalca iz različnih družb, ki naj bi bil prisoten istočasno na dveh lokacijah, številka potnega lista E.E., čeprav je bila npr. za prevzem tovornega vozila priložena ftk. potnega lista F.F.) .

Neposredna nabava spornih dveh vozil je tudi po mnenju sodišča potekala med dobaviteljema v Nemčiji in tožnikom, tožnik pa v postopku na prvi stopnji niti v tožbi ni predložil nobenih dokazil, ki bi izkazovali drugačne okoliščine od navedenih. V obravnavanem primeru tudi ne izhajajo nobeni dokazi glede povpraševanja vozil od ponudbe vozil do nakupa. Tožnik zgolj pavšalno izpodbija ugotovitve, ki se nanašajo na dokumentacijo glede prevzema vozil, čemur pa sodišče ne sledi. Tožnik ni pojasnil niti ovrgel razlogov za očitane neskladnosti dokumentacije, ki jih je davčni organ natančno opisal, tako npr. glede napačne številke potnega lista, ki je naveden na obeh dokumentih za dvig tovornih vozil, glede iste osebe prodajalca, glede osebe, ki je pripeljala vozili ipd.

Zato tudi po mnenju sodišča tožniku iz naslova odbitka DDV po računih za nakup vozil s strani A. d.o.o. ni mogoče priznati odbitka vstopnega DDV glede na ugotovljene okoliščine obravnavanega primera, saj tudi po mnenju sodišča kažejo, da tožnik ni bil dobroveren oz. kažejo na subjektivni element na strani tožnika, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje DDV. Sodišče se z navedenimi ugotovitvami strinja, kljub temu, da tožnik trdi, da nimajo dokazne podlage. Ta trditev po mnenju sodišča ne drži. Po povedanem tudi po presoji sodišča niso podani pogoji za vračilo presežka DDV v obravnavanem primeru, ker niso podani pogoji za priznanje odbitka vstopnega DDV na podlagi a) točke 1. odstavka 63. člena ZDDV-1. Navedeno je skladno tudi z stališčem SEU, npr. v zadevi Halifax Plc. (C-255/02), po katerem je Šesto direktivo treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo ter se v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče sklicevati na pravo Skupnosti z namenom goljufije ali zlorab. Načelo prepovedi zlorabe se po navedenem uporablja tudi na področju DDV. Za ugotovitev obstoja zlorabe se zahteva, da je rezultat spornih transakcij pridobitev davčne ugodnosti, katere dodelitev bi nasprotovala cilju, ki mu sledijo določbe Šeste direktive, čeprav so bili pogoji formalno izpolnjeni. Iz sodbe SEU v zadevi Genius Holding BV (C-342/87) pa izhaja, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden, temveč mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji oz. če promet blaga in storitev ni bil opravljen ali je bil npr. opravljen iz računa s strani druge osebe, zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Nedvomno je odbitek vstopnega DDV kot uresničitev načela nevtralnosti DDV pravica, ki jo je davčnemu zavezancu treba priznati, vendar le ob izpolnjevanju določenih pogojev, ki pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti pa je na strani zavezanca za davek (1. odstavek 76. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-2).

Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je družba C. d.o.o. neplačujoč gospodarski subjekt in da je dejanske posle nabave speljal tožnik (direktor tožnika), ki je osebno sodeloval pri nakupu spornih vozil v Nemčiji, kar pomeni, da s strani navedene MT družbe ni bila (in tudi ni mogla biti) opravljena resnična transakcija nabava vozil v Nemčiji ter da družba D. d.o.o. v verigi preprodaj nastopa kot vmesna družba (t. i. buffer), ki je vozili (navidezno) kupila od MT družbe in jih prodala A. d.o.o. (t.i. broker) istega dne, kot jih je slednja, preko katere je bila opravljena finančna transakcija, prodala tožniku. Tudi po mnenju sodišča je dejanski kupec spornih vozil tožnik, ki je preko svojega šoferja vozili prepeljal v Slovenijo. V zadevi DDV od pridobitve blaga ni bil plačan, kar je predpogoj za odbitek vstopnega DDV tožniku, zato tožniku ni mogoče priznati odbitek vstopnega DDV iz tega naslova.

Sodišče zato tožnikove očitke kot neutemeljene zavrača. Davčni organ je pojasnil kako je ugotovil vse relevantne okoliščine, iz katerih je razvidno kako so posli v resnici potekali. Razviden je potek fakturiranja in registracije vozil, tožeča stranka pa niti ne trdi, da so te ugotovitve napačne. Sodišče ocenjuje, da je dovolj jasno obrazloženo v čem je pravni posel navidezen. Tožnik iz tega posla uveljavlja odbitek vstopnega DDV. V zadevi pa ni sporno, da je vozilo prešlo v posest tožnika in davčni organ ne presoja pogodbenih razmerij med tožnikom in drugo pogodbeno stranko, kot zmotno navaja tožnik. V obravnavanem primeru gre za pristojnost davčnega organa, da z davčnega vidika opredeli pogodbena razmerja strank, za kar ima pooblastila v zakonu, kar pa na samo pridobitev lastninske pravice ne vpliva.

V obravnavanem primeru tudi ne gre za predhodno vprašanje, ki naj bi po mnenju tožnika sodilo v pristojnost sodišča. Sodišče tudi ne vidi kršitev pravil postopka, natančno pa so pojasnjene tudi okoliščine, na podlagi katerih tudi sodišče ocenjuje, da je direktor tožeče stranke vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Obrazložitev prvostopenjskega organa vsebuje razloge, ki se jih da preizkusiti in iz katerih je razvidno, zakaj tožniku ni priznan presežek DDV oz. odbitek vstopnega DDV od spornih računov. Tudi niso utemeljeni očitki tožnika, da ni bil seznanjen s podatki davčnega inšpekcijskega nadzora in da le ti niso pravilni in utemeljeni, saj je bil izdan zapisnik, s katerim je bil tožnik seznanjen, ki vsebuje vse ugotovitve, ki se nanašajo na tožnika in sporni vozili in v tej zvezi tudi glede poslovanja družb C. d.o.o. in D. d.o.o. V obravnavanem primeru izpodbijana odločba tudi ne temelji na „navodilu“ davčne uprave, kot meni tožnik, ki naj bi ga tožena stranka izdala šele v letu 2008 in ki se nanaša na nepriznavanje DDV v zvezi z neplačujočimi gospodarskimi subjekti, temveč sloni na predpisih, ki so veljali v spornem obdobju. Davčni organ se glede obsega pravice do odbitka vstopnega DDV sklicuje na določbe ZDDV-1. Po 67. členu ZDDV-1 je za uveljavljene pravice do odbitka treba izpolnjevati pogoje, ki so v tem členu navedeni. Po 63. členu ZDDV-1 ima davčni zavezanec pravico da od DDV odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavi blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitev uporabil oz. jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij ob izpolnjevanju pogojev, ki so tam določeni. Po 62. členu ZDDV-1 pa pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. V obravnavanem primeru tudi ne gre za retroaktivno uporabo 1. odstavka 76. b člena ZDDV-1 in uporabo instituta solidarne odgovornosti, temveč gre za neizpolnjevanje pogojev za priznavanje odbitka vstopnega DDV po določbah 62. člena, 63. člena in 67. člena ZDDV-1 v skladu s prakso SEU. Tudi nima prav tožnik, da neposredna uporaba sodb SEU ni uporabljiva. Sodišče Evropske Unije razlaga pravo Evropske Unije in so njegove sodbe obvezujoče za vse države članice, saj pomenijo razlago prava EU.

Obrazložitev davčnega organa temelji na postopku, ki ga je izvedel v davčnem inšpekcijskem nadzoru in ki ga je natančno obrazložil, zato je po mnenju sodišča očitek tožnika, da gre za sklepanja in da ni obrazloženo, na kakšen način in kdo je pripeljal vozili v Slovenijo, neutemeljen. Iz dejanskega stanja, ki mu sodišče sledi, je razvidno kdo in na kakšen način je pripeljal vozila v Slovenijo, to pa izhaja tudi iz izjav, ki jih je tožnik dal v postopku in ki so povzete tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik pa ne razpolaga z nobenimi dokazili, iz katerih bi bilo npr. razvidno na kakšen način je opravil postopek nabave v zvezi s povpraševanji ipd. Kot rečeno je dokazno breme na strani tožnika, ki v postopku drugačnih okoliščin ni izkazal, zato sodišče njegove pavšalne ugovore zavrača. Tudi ne drži, da se davčni organ ni opredelil glede objektivnih elementov, saj je iz izpodbijane odločbe razvidno, katere okoliščine je davčni organ upošteval pri ugotovitvah, da je podan subjektivni element na tožnikovi strani, zato sodišče tožnikove ugovore zavrača. V zadevi tudi ni bilo kršeno načelo materialne resnice. Očitek tožnika, da je bila transakcija nabave opravljena, na drugačno odločitev ne vpliva.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine v obravnavni zadevi niso sporne.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.