Jedro

Sodišče prve stopnje v primeru, če pred potekom dveh let od vložitve obtožnice izreče obsodilno sodbo, ni dolžno odpraviti pripora po 5. odstavku 207. člena ZKP, ko ta rok poteče, čeprav sodba v tem roku še ni postala pravnomočna.

V primeru, ko sodišče druge stopnje v celoti razveljavi sodbo glede obtoženca, ki je bil v priporu po vložitvi obtožnice že več kot dve leti, pritožbeno sodišče, tudi če obstaja priporni razlog, pripora ne more podaljšati v skladu z določbo 7. odstavka 392. člena ZKP, temveč mora pripor po 5. odstavku 207. člena ZKP odpraviti, ker po razveljavitvi ni več obsodilne sodbe.

Če je v primeru steka kaznivih dejanj obsodilna sodba le delno razveljavljena, v nerazveljavljenem obsegu še vedno obstaja, čeprav je v tem primeru kazen samo določena, ne pa tudi izrečena. Zato v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 5. odstavka 207. člena ZKP in dejstvo, da je rok dveh let od vložitve obtožnice že potekel, ne more vplivati na odločitev o ponovni odreditvi pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 26.9.2003 po določbah 1. in 3. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor zoper obt. J.K. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 2.10.2003 pritožbi obt. J.K. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornik obt. J.K., odvetnik B.G. iz S., je dne 10.10.2003 priporočeno po pošti vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa razveljavi in skladno z določilom 5. odstavka 207. člena ZKP pripor odpravi in obtoženega izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevana kršitev 5. odstavka 207. člena ZKP, češ da obtoženemu J.K. še ni bila izrečena enotna obsodilna sodba ter da bi zaradi tega, ker je od vložitve obtožnice preteklo že več kot dve leti, moral biti zoper njega odpravljen pripor, ni podana. Obtoženi K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, spoznan za krivega treh kaznivih dejanj ugrabitve ter bil obsojen za vsako kaznivo dejanje na pet let zapora ter za sostorilstvo pri kaznivem dejanju umora D.M. ter bil za to kaznivo dejanje obsojen na petnajst let zapora. Obsojeni je na podlagi obtožnice, ki je bila vložena 19.9.2000, že bil spoznan za krivega petih kaznivih dejanj, zato ne drži trditev, da obtožencu v roku dveh let po vložitvi obtožbe ni bila izrečena obsodilna sodba. Dveletni rok iz 5. odstavka 207. člena ZKP je bil varovan z izrekom pravnomočne obsodilne sodbe za navedenih pet kaznivih dejanj. Zatrjevana kršitev 5. odstavka 207. člena ZKP ni podana, zato je neutemeljen tudi predlog zahteve za varstvo zakonitosti za odpravo pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče kršilo določbe 5. odstavka 207. člena ZKP in da je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Pri tem se sklicuje na sklep z dne 13.1.2003, opr. št. Kp 10/2002, s katerim je Vrhovno sodišče pritožbi obt. J.K. in njegovega zagovornika zavrglo kot nedovoljeni. Glede na stališče, ki je zavzeto v tem sklepu, zahteva meni, da obt. J.K. še ni bila izrečena enotna obsodilna sodba ter da bi tudi določene kazni morale biti razveljavljene. Zato je nastopila situacija iz 5. odstavka 207. člena ZKP, kar posledično pomeni, da bi sodišče obtoženca ob predhodni odpravi pripora moralo spustiti na prostost. Po določbi 5. odstavka 207. člena ZKP lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti. Razlago te določbe je Vrhovno sodišče dalo v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 (načelna pravna mnenja in pravna mnenja II/2000). V tem načelnem pravnem mnenju je zavzeto stališče, da po vložitvi obtožnice lahko traja pripor največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Če sodišče druge stopnje v celoti razveljavi obsodilno sodbo glede obtoženca, ki je po vložitvi obtožnice v priporu več kot dve leti, mora pripor odpraviti. V zaključku utemeljitve takšnega mnenja je Vrhovno sodišče poudarilo, da sodišče prve stopnje v primeru, če pred potekom dveh let od vložitve obtožnice izreče obsodilno sodbo, ni dolžno odpraviti pripora po 5. odstavku 207. člena ZKP, ko ta rok poteče, čeprav sodba v tem roku še ni postala pravnomočna. Opozorilo je tudi, da gre za drugačen položaj v primeru, ko sodišče druge stopnje v celoti razveljavi sodbo glede obtoženca, ki je bil v priporu po vložitvi obtožnice že več kot dve leti. V takem primeru pritožbeno sodišče, tudi če obstaja priporni razlog, pripora ne more podaljšati v skladu z določbo 7. odstavka 392. člena ZKP, temveč mora pripor po 5. odstavku 207. člena ZKP odpraviti, ker po razveljavitvi sodbe ni več obsodilne sodbe. Če je v primeru steka kaznivih dejanj obsodilna sodba le delno razveljavljena, pa v nerazveljavljenem obsegu še vedno obstaja, čeprav je v tem primeru kazen samo določena, ne pa tudi izrečena.

V obravnavani zadevi je bila zoper obt. J.K. vložena obtožnica dne 19.9.2000. Sodišče prve stopnje je izreklo obsodilno sodbo dne 24.12.2001, torej pred potekom roka, določenega v 5. odstavku 207. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je o pritožbah odločalo dne 22.8.2002 in sodbo sodišča prve stopnje glede enega kaznivega dejanja umora po 1. in 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 25. členom KZ razveljavilo, glede ostalih kaznivih dejanj pa jo potrdilo in obt. J.K. ob upoštevanju posameznih določenih kazni izreklo po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen dvajset let zapora, ki jo je obtoženec dne 3.2.2003 začel prestajati po nalogu za izvršitev kazni, izdanem po predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani. S sklepom z dne 3.9.2003 je sodišče prve stopnje glede na predlog obtoženčevega zagovornika odločilo, da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.12.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.8.2002 v obsodilnem delu, ki se nanaša na obt. J.K., izvršljiva. Ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 23.9.2003 razveljavilo. Dne 26.9.2003 je državna tožilka predlagala, da sodišče odredi na podlagi določb 3. in 1. odstavka 361. člena ZKP zoper obtoženca pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. V nastalem položaju glede na predstavljeno načelno pravno mnenje ni mogoče uporabiti določbe 5. odstavka 207. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje ni v celoti razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje, temveč obsodilna sodba v delu, v katerem ni bila razveljavljena, še vedno obstaja. Zato dejstvo, da je rok dveh let od vložitve obtožnice že potekel, ne more vplivati na odločitev, ki je sprejeta s pravnomočnim sklepom. Stališče, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sklepu, s katerim je zavrglo kot nedovoljeni pritožbi obt. J.K. in njegovega zagovornika, in sicer, da pritožbeno sodišče ne more izreči enotne kazni za kazniva dejanja, glede katerih je prvostopno sodbo potrdilo, po obrazloženem ne daje podlage za sklepanje, da je ob dejstvu, ko še ni bila izrečena enotna obsodilna sodba, nastopila situacija iz 5. odstavka 207. člena ZKP, ki bi narekovala odpravo pripora in izpustitev obtoženca. Zato sodišče ni kršilo določbe 5. odstavka 207. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da določbe 361. člena ZKP, ki jih je uporabilo sodišče pri odreditvi pripora, ne morejo biti podlaga za izdajo izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ker obt. J.K. še ni bila razglašena sodba. Obenem pa je bila obtožencu kršena pravica obrambe, ker njemu in zagovorniku v skladu z določbo 4. odstavka 361. člena ZKP ni bila dana možnost, da se izjavita o predlogu državne tožilke.

Glede na potek postopka v tej zadevi je v bistvu nastalo stanje, ki je enako položaju po vložitvi in pravnomočnosti obtožnice. Treba je namreč upoštevati, da je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer o priporu ni odločilo, kot je predpisano v 7. odstavku 392. člena ZKP. Slednje je bilo dolžno storiti, čeprav je izreklo enotno kazen, saj glede na njeno višino ob upoštevanju določbe 1. točke 1. odstavka 398. člena ZKP obsodilni del sodbe ni postal pravnomočen in izvršljiv. Ker je sodišče ob odločitvi na drugi stopnji dejansko štelo, da so podani pogoji za obtoženčevo prestajanje izrečene enotne kazni, je pripor prenehal. Zato je bilo treba ne glede na poznejše odločitve o priporu znova odločiti. Ob upoštevanju že nakazanega položaja, ki je nastal po delni razveljavitvi prvostopne sodbe, bi bilo treba kot pravno podlago za odločitev o predlogu državne tožilke za ponovno odreditev pripora zoper obtoženca uporabiti določbo 1. odstavka 207. člena ZKP. S to določbo je sicer načelno urejena situacija, v kateri sodišče o odreditvi ali odpravi pripora odloča brez predloga strank, vendar to ne pomeni, da katera od njih ne more tega storiti. Dejstvo, da je sodišče odločitev o predlogu državne tožilke za odreditev pripora oprlo na določbe 3. in 1. odstavka 361. člena ZKP, ne pomeni, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit. Pri odločanju po eni ali drugi zakonski podlagi ni vsebinske razlike, obramba pa glede na dopustnost pritožbe v obeh primerih in tudi dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti ni z ničemer omejena. Določbe 1. odstavka 207. člena ZKP pa v primerih, ko senat odredi ali odpravi pripor po lastni iniciativi, zahteva predhodno zaslišanje državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo, ne pa tudi zaslišanje obtoženca in njegovega zagovornika, kot je določeno v 4. odstavku 361. člena ZKP. Po obrazloženem s postopanjem sodišča pri odločitvi o odreditvi pripora zoper obtoženca niso bile storjene takšne kršitve obrambe, ki so vplivale na zakonitost napadenega pravnomočnega sklepa.

Zahteva očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da so v drugostopnem sklepu razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Sodišče druge stopnje je v svojem sklepu obrazložilo stališče, ki ga je zavzelo do vprašanj, povezanih z razlago določbe 5. odstavka 207. člena ZKP. V obrazložitvi ni nejasnosti in tudi nobenih vsebinskih nasprotij v zvezi z ugotovljenimi dejstvi in sprejetimi zaključki. Na povsem razumljiv način pa je obrazloženo, da obstaja obsodilna sodba v delu, v katerem pritožbeno sodišče ni razveljavilo prvostopne sodbe. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. J.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).