Jedro

O pogojnem odpustu odloča Komisija za pogojni odpust v svojstvu kolektivnega upravnega organa, ki je na predpisan način sestavljena iz treh članov.

V konkretnem primeru ne gre za kazenski, temveč za upravni postopek, v katerem pristojni upravni organ odloča o prošnji tožnika za pogojni odpust na podlagi diskrecijskega pooblastila zakonodajalca za odločanje po prostem preudarku, torej ne gre za odločanje o (civilni) pravici tožnika, niti za kazenski postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 8., 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) ter 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Uradni list RS, št. 55/08 in nadaljnji) zavrnila kot neutemeljeno prošnjo tožnika za pogojni odpust. Iz obrazložitve sledi, da je bila tožniku s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani izrečena kazen 7 let zapora, ki je bila v postopku za izredno omilitev s sklepom Vrhovnega sodišča RS IX Ips 95/2001 z dne 17. 1. 2002 znižana na 6 let in 6 mesecev zapora. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik na dan 1. 7. 2011 skupaj z vštetim časom, prestanim v priporu, prestal več kot polovico izrečene kazni, ki jo je nastopil 9. 12. 1996. Ugotovila je tudi, da je tožnik že od 24. 6. 1998 na prekinitvi prestajanja kazni iz zdravstvenih razlogov.

V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 2. stavka 5. odstavka 88. člena KZ-1 pri presoji, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri tem je upoštevala, da v času trajanja prekinitve kazni tožnik ni bil obsojen za nobeno novo kaznivo dejanje, da ni povratnik, da nima odprtih kazenskih postopkov, ki bi tekli zoper njega za kazniva dejanja, storjena bodisi pred nastopom kazni zapora bodisi v času trajanja prekinitve prestajanja kazni. Ugotavljala pa je tudi, kakšno je vedenje prosilca med prekinitvijo prestajanja kazni zapora ter v kolikšni meri so izpolnjeni pogoji za vključitev prosilca v življenje na prostosti. V zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem, ki ga je tožnik izpostavil tako v svoji prošnji za pogojni odpust, kot tudi za prekinitev prestajanja zaporne kazni že od leta 1998 dalje, pa je upoštevala tudi mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, iz katerega med drugim izhaja, da je njegova sposobnost prestajanja kazni omejena. Glede na ugotovitev, da tožnik ni izkazal takšnega vedenja in izpolnjevanja takšnih pogojev za vključitev v življenje na prostosti, da bi bilo utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, pri čemer zgolj samo dejstvo, da med prestajanjem kazni, vključno s prekinitvijo, ni storil kaznivega dejanja, samo po sebi ne zadostuje za utemeljeno pričakovanje, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, tožena stranka ocenjuje, da tožnik z ničemer ni izkazal, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da bi mu objektivno preprečevalo ponovitev kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Zato tožena stranka pri odločitvi o pogojnemu odpustu njegovim navedbam o omejeni sposobnosti prestajanja kazni kot razlogu za ugoditev prošnji tožnika za pogojni odpust ni mogla slediti. Dodatno tožena stranka poudarja, da je pri ugotavljanju pogojev za vključitev v življenje na prostosti upoštevala, da je tožnik na začasni prekinitvi prestajanja kazni zapora, vendar to ne pomeni, da že živi na prostosti, oziroma, da iz zgolj tega dejstva izhaja izpolnjenost navedenih pogojev, čeprav se ne nahaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora. Tožnik mora namreč biti, razen ko je to potrebno iz zdravstvenih razlogov, stalno v domačem okolju. Na ta način pa je njegova svoboda gibanja omejena, saj bi organ, ki je odločal o prekinitvi kazni zapora, v primeru, če bi izvedel za dejstvo, da se zaradi razlogov, ki niso povezani z zdravstveno oskrbo ne zadržuje v domačem okolju, to štel kot razlog za to, da ga pokliče na prestajanje kazni, oziroma za zavrnitev njegove prošnje za prekinitev prestajanja kazni. Do tega pa pri morebitnem pogojnem odpustu ne bi moglo priti. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da pri tožniku ni okoliščin, ki bi utemeljevale pričakovanje, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, in posledično niso podani pogoji za ugoditev njegovi prošnji za pogojni odpust. Tožnik v tožbi uveljavlja kršitev 88. člena KZ-1, pa tudi kršitev 2. in 14. člena Ustave RS ter kršitev 6. člena EKČP. V zvezi z oceno tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik ni izkazal takšnega vedenja in izpolnjevanja takšnih pogojev za vključitev v življenje na prostosti, da bi bilo utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, ob stališču, da dosedanja neproblematičnost tožnika sama po sebi ne zadostuje za utemeljeno pričakovanje, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, tožnik meni, da takšna obrazložitev onemogoča tožniku uveljavljanje pogojev za pogojni odpust, ker od tožnika zahteva dokazovanje negativnih dejstev. To označuje kot nedopustno. Sprašuje se kako naj izpolnjevanje navedenega pogoja sploh dokazuje, „če pa ga ves ta čas, odkar je na pogojnem odpustu in še pred tem (razen za tistega, za kar je bil obsojen) ni storil“. Izpostavlja, da je od storitve kaznivega dejanja v letu 1990 in 1991 minilo že 20 let, tožnik pa je že 13 let na „prekinitvi prestajanja zaporne kazni zaradi zdravstvenih razlogov“. Vendar pa tožena stranka, čeprav bi bilo po mnenju tožnika utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, tako ne ocenjuje. Tožnik meni, da izpodbijana odločba od njega zahteva pogoje, ki jih ni moč izpolniti, oziroma meni, da je določba 2. stavka 5. odstavka 88. člena takšne narave, ki omogoča različno razlago in interpretacijo in s tem tožnika postavlja v neenakopravni položaj s tistimi, ki so na prestajanju kazni, saj imajo osebe, ki so na prestajanju kazni osebni načrt, katerega za tožnika ni moč pridobiti zaradi dolgoletne prekinitve prestajanja kazni zapora. Tožnik meni, da je izkazal tudi takšno vedenje, na podlagi katerega bi mu tožena stranka lahko ugodila oziroma morala ugoditi, saj je, na primer, redno vsakomesečno izpolnjeval vse obveznosti iz naslova redne mesečne predložitve zdravstvene dokumentacije o zdravstvenem stanju. Te okoliščine kažejo na takšno vedenje tožnika, da bi bilo utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Glede pogojev za vključitev v življenje na prostosti ob dejstvu, da tožnik nima prostosti, pač pa je samo na prekinitvi prestajanja kazni, pa je po mnenju tožnika pomembna navedba v prošnji za pogojni odpust, da je dosegljiv oziroma da bo bival na naslovu A., kjer živi s svojo ženo in sinom. Navedeno kaže na okoliščine iz 5. odstavka 88. člena KZ-1. Na to kaže tudi tožbi priloženo potrdilo o premoženjskem stanju, iz katerega izhaja, da tožnik nima premoženja. Po drugi strani pa je glede na začasno prekinitev prestajanja kazni zapora v stanju, ko tožnik ne sme in ne more ničesar, samo čaka na absolutno zastaranje izvršitve kazni zapora. Tožnik poudarja, da je prvič vložil prošnjo za pogojni odpust že v letu 2000 in da je bilo o tem pravnomočno odločeno šele v letu 2010, zato je v tej zvezi vložil ustavno pritožbo pod opr. št. Up-1258/2010, o kateri še ni odločeno. Tožnik v zvezi s trditvijo v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnik ni z ničemer izkazal, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da bi mu objektivno preprečevalo ponovitev kaznivega dejanja, meni, da gre za zahtevo po dokazovanju nemogočega oziroma neobstoječega negativnega dejstva. V zvezi z elementi iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 bi po mnenju tožnika morala tožena stranka upoštevati, da tožnik v času med trajanjem prekinitve ni bil obsojen niti nima odprtih kazenskih postopkov ter da bi glede njegovega vedenja med prestajanjem kazni morala pridobiti uradne evidence o tožnikovem prestajanju kazni v času, ko je kazen prestajal. Glede kriterija uspeha pri zdravljenju odvisnosti in pogojih za vključitev v življenje na prostosti pa tožnik meni, da sta ta dva pogoja kumulativna celota, ker naj bi se nanašala na morebitnega zasvojenca z nameravano vključitvijo v življenje na prostosti, medtem ko tožnik to ni, pač pa je urejena osebnost z urejenim družinskim življenjem in ne bi imel nobenih težav z vključevanjem v življenje na prostosti. Pri tem izpostavlja, da že 13 let živi na svojem domu skupaj z družino. Po njegovem mnenju določba 5. odstavka 88. člena KZ-1 ne daje podlage, da bi tožena stranka ugotavljala pogoje za tožnikovo vključitev v življenje na prostosti. Ker je tožena stranka po mnenju tožnika v nasprotju z določbo 2. stavka 5. odstavka 88. člena KZ-1 ugotavljala neobstoj negativnih dejstev, ki jih ni moč dokazovati, je po mnenju tožnika njena odločba nezakonita. Iz prošnji priloženega izvedeniškega mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani med drugim izhaja, da tožnik ni sposoben običajnega prestajanja kazni zapora, pa tudi, da se njegovo zdravstveno stanje slabša, kar logično pomeni, da se mu ne bo izboljšalo in da ne bo nikoli več sposoben prestajati kazni zapora. Zato se tožnik sprašuje, čemu je namenjen institut pogojnega odpusta, če je iz predložene dokumentacije vnaprej vidno, da tožnik ne bo zmožen prestajati kazni vse do formalnega absolutnega zastaranja izvršitve kazni zapora. Tožnik poudarja, da je uveljavljal pravico do pogojnega odpusta iz naslova zdravstvenega stanja, ki je bilo po uradni dolžnosti preverjeno tudi v postopku s strani Zavoda ZPKZ Dob pri Mirni. Do absolutnega zastaranja izvršitve kazni bo prišlo čez 5 let, do tedaj pa se tožniku zdravstveno stanje zagotovo ne bo izboljšalo, temveč poslabšalo. V tem je tudi vsebina njegove prošnje za pogojni odpust – kot ugodnost na podlagi slabega zdravstvenega stanja.

Tožnik uveljavlja kršitev 6. člena EKČP, ker je v Komisiji za pogojni odpust sodeloval vrhovni sodnik B.B., ki je predhodno že večkrat odločal v postopkih zoper tožnika, nazadnje v postopku zaradi izredne omilitve kazni opr. št. I X Ips 59598/2010, v katerem je Vrhovno sodišče RS s sklepom z dne 6. 1. 2011 tožnikovo zahtevo za izredno omilitev kazni zavrnilo. V tej zvezi je vložena ustavna pritožba pod opr. št. Up-347/2011. Imenovani pa je odločal tudi pred Višjim sodiščem v Ljubljani, ko je odločal v postopkih zoper tožnika, pa tudi v pritožbah zoper njegovo podjetje C. d.o.o., zato gre po mnenju tožnika za člana Komisije za pogojni odpust z že vnaprej izoblikovanim (negativnim) stališčem za tožnika. Zato meni, da ni izpolnjen pogoj po 6. členu EKČP, ki opredeljuje pravico do poštenega sojenja. Ker tožena stranka po mnenju tožnika odloča o pravicah in obveznostih posameznika v smislu 6. člena EKČP in ker je podan dvom o nepristranskosti omenjenega člana Komisije za pogojni odpust, je po mnenju tožnika kršena pravica do poštenega sojenja v smislu 6. člena EKČP. Sodišču predlaga, da samo odloči o prošnji tožnika za pogojni odpust, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Dodatno prosi za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja v zvezi z določilom 5. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), da izpodbijane odločbe ni izdalo Ministrstvo za pravosodje, temveč Komisija za pogojne odpuste. Ta ni organ Ministrstva za pravosodje, temveč organ, katerega predsednika, njegovega namestnika in člane na podlagi 105. člena ZIKS-1 imenuje minister, pristojen za pravosodje izmed vrhovnih ali višjih sodnikov, vrhovnih ali višjih državnih tožilcev in delavcev ministrstva, pristojnega za pravosodje. Taka sestava komisije kaže, da nikakor ne gre za ministrstvo, saj v tričlanski komisiji vedno sodelujeta po 1 sodnik in 1 državni tožilec, ki ne moreta šteti kot „Ministrstvo za pravosodje“, saj sta v komisijo imenovana prav kot sodnik oziroma državni tožilec. Komisija za pogojne odpuste je samostojen organ, ki ni vezan na nobena navodila ne Ministrstva za pravosodje, ne ministra, ne Vrhovnega sodišča RS in tudi ne Vrhovnega državnega tožilstva RS, temveč odloča povsem neodvisno. Ministrstvo, pristojno za pravosodje na podlagi 105. člena ZIKS-1 za komisijo opravlja le strokovno delo. Glede na tožbeni predlog, v katerem tožnik sodišču predlaga, naj samo odloči o prošnji za pogojni odpust je po mnenju tožene stranke tak predlog v nasprotju z določilom citiranega 105. člena ZIKS-1, ki izrecno določa, da o pogojnem odpustu obsojenca odloča Komisija za pogojni odpust. Zato je po mnenju tožene stranke potrebno tožbo glede na navedeni zahtevek zavreči. Sicer pa meni, da so navedbe tožnika tudi po vsebini neutemeljene in v celoti vztraja pri odločitvi ter se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Kot brezpredmetna označuje vsa navajanja v tožbi, da tožnik ni storil novega kaznivega dejanja. Izpostavlja dejstvo, da tožnik izrečene kazni še ni prestal, pač pa je trenutno iz zdravstvenih razlogov na prekinitvi izvrševanja te kazni, pri čemer ocenjevanje zdravstvenih razlogov ni v pristojnosti komisije, ki jih ni in jih tudi ne sme ocenjevati. Iz tega razloga kot brezpredmetna označuje vsa navajanja v zvezi z izvedeniškim mnenjem o nesposobnosti prestajanja kazni, saj tožena stranka o (ne)sposobnosti prestajanja kazni zapora ne odloča. Izpostavlja, da pogojni odpust s prestajanja kazni ni zapora, pač pa mora zaprta oseba s svojim ravnanjem izkazati, da ji je moč zaupati, da ne bo ponovila storitve kaznivega dejanja. Tožnik pa ni izkazal kakršnegakoli ravnanja, ki bi komisiji dajalo podlago za ugoditev prošnji za pogojni odpust. Redno mesečno izkazovanje zdravstvene dokumentacije o izpolnjevanju pogojev za podaljšanje prekinitve prestajanja zaporne kazni predstavlja le izpolnjevanje zakonskega pogoja za podaljševanje prekinitve kazni. Tudi sicer obstoječe zdravstveno stanje tožnika ni takšno, da bi mu objektivno preprečevalo ponovitev kaznivega dejanja. Zato tožena stranka pri odločitvi o pogojnem odpustu navedbam tožnika o omejeni sposobnosti prestajanja kazni kot razlogu za ugoditev prošnji za pogojni odpust, ni mogla slediti. Kot brezpredmetne označuje tudi tožbene očitke o kršitvi EKČP, saj tožena stranka ni sodišče, temveč upravni organ, na katerega se citirani 6. člen EKČP ne nanaša, saj pri odločanju tožene stranke o tem, ali se obsojenec pogojno odpusti, ne gre za sojenje, temveč za upravni postopek, v katerem se uporablja skrajšani postopek brez zaslišanja strank. V zvezi s tožbeno navedbo, da je član komisije za pogojni odpust vrhovni sodnik B.B. že večkrat odločal v postopku zoper tožnika ter da ima vnaprej izoblikovano negativno stališče do njega, kar tožnik utemeljuje z omembo sklepa Vrhovnega sodišča I X Ips 59598/2010 z dne 6. 1. 2011, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za izredno omilitev kazni, tožnik svojo trditev glede domnevne pristranskosti enega izmed članov komisije ne utemeljuje na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, saj po mnenju tožene stranke zgolj nestrinjanje tožnika z odločitvami v navedenih postopkih ne more predstavljati izločitvenega razloga in tudi ne podlage za tožnikovo trditev o dvomu v nepristranskost omenjenega člana Komisije za pogojni odpust. Tožnik zgolj s pavšalnimi očitki o dvomih v nepristranskost poimensko navedenega člana Komisije za pogojni odpust, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, po mnenju tožene stranke ne more uspeti. Sodišču predlaga, da zavrže tožbeni zahtevek, oziroma podrejeno, da ga kot neutemeljenega zavrne.

Tožnik je z vlogo z dne 3. 10. 2011 sodišče obvestil v zvezi s svojim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks, da je dolgovano sodno takso naknadno plačal v celoti in priložil dokazilo o plačilu. V pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2011 pa v zvezi z odgovorom tožene stranke na tožbo pa dodatno še navaja, da vsebinsko ne more biti dvoma o tem, da je bila tožba vložena zoper Komisijo za pogojni odpust in da je v tožbi pravilno opredeljena tožena stranka – Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za pravosodje, Komisija za pogojni odpust. Vsebinsko o tem ne more biti dvoma, saj je vložena tožba zoper odločitev Komisije za pogojni odpust, ki je v okviru Ministrstva za pravosodje. V nasprotnem primeru bi po mnenju tožnika na tožbo odgovarjalo Državno pravobranilstvo in ne tožena stranka, kot je opredeljena tudi v odgovoru na tožbo. Tožnik še navaja, da je res, da ocenjevanje zdravstvenih razlogov ni v pristojnosti tožene stranke, niti o (ne)sposobnosti prestajanja kazni, so pa to okoliščine, ki lahko vplivajo na podlago oziroma vplivajo na odločitev tožene stranke v zvezi s prošnjo za pogojni odpust ob upoštevanju 21-letnega obdobja od storitve očitanih kaznivih dejanj, ki so bila storjena v letu 1990 ter da je od pravnomočnosti sodbe v letu 1995 minilo 16 let ter da tožnik v 21 letih ni storil drugega kaznivega dejanja. Tožnik je prepričan, da je s svojim ravnanjem, kot je navedeno, izkazal, da mu je zaupati, da ne bo ponovil storitve kaznivega dejanja. Po njegovem mnenju je podano tudi nesorazmerje s trajnim bolezenskim stanjem v razmerju do 21 let trajajočega obdobja brez kaznivega dejanja ter še treh let neprestane kazni zapora. Meni, da je smotrno, glede na potek časa in njegovo zdravstveno stanje, da se mu odpusti preostanek kazni, zlasti ker objektivno nihče ne more nikomur preprečevati ponovitve kaznivega dejanja. Tožena stranka s svojo argumentacijo po mnenju tožnika blokira uveljavljanje ugodnosti na podlagi 21-letnega obdobja brez kaznivega dejanja, zaradi česar tožnik meni, da je diskriminiran v razmerju do drugih, na primer do oseb, ki jim je bila prošnja za pogojni odpust odobrena. V zvezi z očitki o kršitvi 6. člena EKČP tožnik izpostavlja svoje stališče, da se 6. člen EKČP ne nanaša izključno na sodišče, temveč tudi na vsak organ v okviru državne uprave, ki odloča o pravicah državljanov. V zvezi s trditvijo tožene stranke, da v konkretnem primeru uveljavljanja pogojnega odpusta ne gre za pravico, temveč za ugodnost, se tožnik strinja, da je zakonsko opredeljeno kot možnost uveljavljati pogojni odpust, vendar je to po mnenju tožnika pravica, o kateri odloča pristojni organ. Torej ugodnost, ki jo uveljavlja tožnik, izhaja iz zakonske pravice, zato kot napačno označuje stališče tožene stranke v tej smeri. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na stališče v sodbi Upravnega sodišča III U 287/2010 tožnik navaja, da je sicer res pogojni odpust ugodnost, vendar je istočasno tudi pravica obsojenca, da uveljavlja navedeno ugodnost. Zato meni, da je kljub sklicevanju tožene stranke na citirano sodbo Upravnega sodišča njena argumentacija napačna, tožniku pa te pravice ni moč vzeti, zato izpodbijano odločbo označuje kot nezakonito. Svoje sklicevanje na določbo 6. člena EKČP označuje kot utemeljeno, ker Komisija za pogojni odpust, čeprav deluje v upravnem postopku, je po prepričanju tožnika organ oziroma „sodišče“ v smislu EKČP. Tožnik izrecno vztraja, kar se tiče vrhovnega sodnika B.B., da zaradi okoliščin, ki jih navaja v tožbi in dodatno v predmetni pripravljalni vlogi, ne more nepristransko in objektivno odločati glede na njegovo predhodno angažiranost. V tej zvezi tožnik primeroma dostavlja sklep Višjega sodišča Cpg 834/92 z dne 19. 6. 1992, kjer je imenovani sodeloval v registrski zadevi, dodatno pa še sklep Vrhovnega sodišča I X Ips 59598/2010 z dne 6. 1. 2011, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Kp 130/96 z dne 29. 5. 1996 – prvo stran ter odločbo Ustavnega sodišča Up 203/97 z dne 16. 3. 2000. Dodatno navaja, da je tožnik edini, ki lahko še skrbi za svojo ostarelo, hudo dementno bolno mamo, Č.Č., rojeno ... 5. 1925, za kar bo dokazila v tej zvezi priložil naknadno. Tožnik je na podlagi navedenega prepričan, da mu je moč zaupati, da ne bo v prihodnosti storil novega kaznivega dejanja. Predlaga zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ter vztraja pri tožbenem predlogu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka na podlagi 8., 105. in 107. člena ZIKS-1 ter 88. člena KZ-1 zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni, pri čemer med strankama ni sporno, da je (bilo) tožniku prestajanje zaporne kazni začasno prekinjeno že od 24. 6. 1998 dalje iz zdravstvenih razlogov.

Na podlagi 1. odstavka 105. člena ZIKS-1 o pogojnem odpustu iz 88. člena KZ-1 odloča Komisija za pogojni odpust v sestavi treh članov (4. odstavek 105. člena ZIKS-1), ki jih imenuje minister, pristojen za pravosodje izmed vrhovnih ali višjih sodnikov, vrhovnih ali višjih državnih tožilcev in delavcev ministrstva, pristojnega za pravosodje (3. odstavek 105. člena ZIKS-1). V skladu s 5. odstavkom 105. člena ZIKS-1 Komisijo skliče predsednik oziroma njegov namestnik, ki mora paziti, da so v Komisiji zastopani predstavniki vseh organov iz 3. odstavka 105. člena ZIKS-1. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZIKS-1 Komisija odloča na seji z večino glasov. Komisija izda o odločitvi pisno odločbo. V skladu z 2. odstavkom 107. člena ZIKS-1 mora biti odločba, s katero je bila zavrnjena vloga ali predlog za pogojni odpust, obrazložena. Na podlagi 3. odstavka 108. člena ZIKS-1 organi, pristojni za odločanje organov, pristojnih za odločanje o zadevah po določbah 1. odstavka 8. člena ZIKS-1, med drugim za Komisijo iz 107. člena ZIKS-1, velja, da odloča v skrajšanem upravnem postopku brez zaslišanja strank.

Institut pogojnega odpusta prestajanja zaporne kazni je zakonodajalec uredil z določili 88. člena KZ-1. Po določilih 1. in 5. odstavka navedenega člena sta določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta, in sicer je prvi pogoj predvsem določena minimalna doba prestane kazni zapora, na drugem mestu pa je zakonodajalec določil kot pogoj utemeljeno pričakovanje, da obsojenec v času, za katerega mu je bila izrečena zaporna kazen ne bo storil novega kaznivega dejanja, kar z drugimi besedami pomeni, da kazen še vedno teče z vsemi pravnimi posledicami obsodbe, vendar se ne izvršuje več v zaporu, temveč na prostosti in se šteje za prestano, ko se izteče čas pogojnega odpusta. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se po določbi 5. odstavka 88. člena KZ-1 upoštevajo predvsem: povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

Iz citiranih določil izhaja, da tožnik nima podlage za trditev v zvezi s poslednjima dvema meriloma iz citiranega določila 5. odstavka 88. člena KZ-1, in sicer „uspehi pri zdravljenju odvisnosti“ in „pogoji za vključitev v življenje na prostosti“, češ da gre za „dva kumulativna pogoja oziroma ena celota, saj se nanaša na morebitnega zasvojenca z nameravano vključitvijo v življenje na prostosti“, saj te trditve ne podpira ne gramatikalna razlaga citirane določbe (5. odstavka 88. člena KZ-1), niti katerakoli izmed drugih v pravni teoriji uveljavljenih metod razlage pravnih norm. Tudi kolikor tožnik „uveljavlja pravico do pogojnega odpusta iz naslova zdravstvenega stanja“ nima opore za to v veljavnih predpisih, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi in ponovno v odgovoru na tožbo. Pogojni odpust, kot je opredeljen z določili 88. člena KZ-1 namreč ni (civilna) pravica, kot zmotno meni tožnik, pač pa gre za diskrecijsko odločanje pristojnega upravnega organa na podlagi prostega preudarka po diskrecijskem pooblastilu, ki mu ga je zakonodajalec podelil z določili 5. odstavka v povezavi s 1. odstavkom 88. člena KZ-1, po katerem obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Ta pogoj pa ni, kot zmotno meni tožnik, nemogoč pogoj, temveč nakazuje, da ne gre za pravico obsojenca, pač pa za pooblastilo za diskrecijsko odločanje pristojnega organa (iz 107. člena ZIKS-1), ki je podrobneje opredeljeno z določilom 5. odstavka 88. člena KZ-1, po katerem je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri odločanju pristojnega kolektivnega (upravnega) organa v zvezi s prošnjo ali predlogom za pogojni odpust gre torej za dejansko presojo utemeljenosti tovrstne prošnje oziroma predloga, s katero pristojna Komisija za pogojni odpust na podlagi diskrecijskega pooblastila in zbranih informacij izrazi (ne)zaupanje glede obsojenčeve kriminalne prognoze, da (ne) bo ponovil kaznivo dejanje. Po določbi prvega odstavka 86. člena KZ-1 namreč obsojenci prestajajo kazen zapora v zavodih za prestajanje kazni zapora, ki jih določa zakon, pravne posledice obsodbe pa učinkujejo vse od dne pravnomočnosti obsodbe (1. odstavek 80. člena KZ-1), pri čemer za obsodbo velja pravnomočna odločba kakor tudi spremembe te odločbe z amnestijo ali pomilostitvijo (2. odstavek 82. člena KZ-1).

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da je na podlagi podatkov v spisu pravilno ocenila, da ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bi ponovil. Po mnenju sodišča je tožena stranka zato pravilno uporabila citirane določbe ZIKS-1 in KZ-1, na katere je oprla svojo odločitev v konkretnem primeru. Pravilno je uporabila tudi prosti preudarek. Sodišče meni, da meje prostega preudarka niso bile prekoračene, prosti preudarek pa tožena stranka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1). O pogojnem odpustu torej ne odloča sodišče, ki je izreklo kazen, temveč Komisija za pogojni odpust v svojstvu kolektivnega upravnega organa, ki je na predpisan način sestavljena iz treh članov, ki jih imenuje minister, pristojen za pravosodje, izmed vrhovnih ali višjih sodnikov, vrhovnih ali višjih državnih tožilcev in delavcev ministrstva, pristojnega za pravosodje (tretji odstavek 105. člena ZIKS-1). V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZIKS-1 je v konkretnem primeru Komisija tudi odločila s predpisano večino glasov in o sprejeti odločitvi izdala izpodbijano odločbo, ki je obrazložena v skladu z določilom drugega odstavka 107. člena ZIKS-1. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela s predpisanim zadostnim številom glasov vseh članov Komisije za pogojni odpust po predhodni proučitvi spisa, v katerem so navedena vsa odločilna dejstva in okoliščine. Tožnik pa, četudi je v tožbi v upravnem sporu izrazil dvom o nepristranskosti enega izmed treh članov Komisije za pogojni odpust in posledično kršitve 6. člena EKČP, ker naj bi imenovani član Komisije za pogojni odpust vrhovni sodnik B.B. predhodno večkrat odločal v kazenskih postopkih zoper tožnika, nazadnje v postopku za izredno omilitev kazni, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom IX Ips 59598/2010 z dne 6. 1. 2011 zavrnilo. Vendar v konkretnem primeru ne gre za kazenski, temveč za upravni postopek, v katerem pristojni upravni organ na podlagi 105. in 107. člena v povezavi z 8. členom ZIKS-1 odloča o prošnji tožnika za pogojni odpust na podlagi diskrecijskega pooblastila zakonodajalca za odločanje po prostem preudarku, torej ne gre za odločanje o (civilni) pravici tožnika, niti za kazenski postopek, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor glede kršitve 6. člena EKČP v obravnavanem primeru, tudi ob upoštevanju kriterijev, ki so se v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice uveljavili zlasti na podlagi njegove odločitve v zadevi Benham v United Kingdom in pred tem že v zadevi Ravnsborg v Sweeden. Pri tem sodišče ne more prezreti, da tožnik svojega dvoma o nepristranskosti imenovanega člana Komisije ni uveljavljal (pravočasno) kot izločitveni razlog v smislu 35. člena ZUP med upravnim postopkom oziroma v svoji po pooblaščenem odvetniku vloženi prošnji za pogojni odpust, niti ga izrecno in določno ne uveljavlja v tem smislu niti v tožbi, saj tudi ne uveljavlja, da te možnosti v upravnem postopku ni imel (3. odstavek 20. člena v povezavi z 52. členom ZUS-1). Ker je tožnik v tožbi zatrjeval tudi, da je bilo z izdano odločbo tožene stranke poseženo v njegovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej navedbi, ker je neobrazložena, saj tožnik v tem delu tožbe svoje posplošene trditve tudi ni z ničemer konkretiziral, temveč je takšno trditev samo pavšalno zatrjeval, zato po presoji sodišča, glede na zgoraj navedeno, očitna kršitev ni podana.

Glede na navedeno, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Čeprav je tožnik v tožbi (smiselno) predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev, sprejeto na podlagi pooblastila zakonodajalca za diskrecijsko odločanje, tudi ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je v tožbi navedel tožnik, bistvene okoliščine ugotovljenega dejanskega stanja niti niso sporne.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kot je obravnavani, ko sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.