Jedro

Ker je C.C. umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, denacionalizirano premoženje kot zapuščina nanjo ni prešlo. C.C. torej ni mogla dedovati premoženja, vrnjenega v postopku denacionalizacije in z njim tudi ne razpolagati, zato dedujejo po vstopni pravici njeni zakoniti dediči, to pa je v obravnavanem primeru tožnik. Zato je tožnik kot dedič tudi naveden v sklepu o dedovanju, ki je podlaga za odmero davka v obravnavanem primeru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi sovje stroške postopka

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 4223-29/2013-0021-04-170-06 z dne 24. 1. 2013 tožniku od davčne osnove 685.465,24 EUR odmeril davek na dediščine in darila v višini 218.931,44 EUR in odločil, da mora odmerjen davek plačati v 30 dneh po vročitvi te odločbe, sicer se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane določbe, je tožnik dne 3. 1. 2013 na podlagi pravnomočnih sklepov o dedovanju D 188/2012, D 353/2006 in D 33/2003 z dne 19. 11. 2012 prejel premoženje po zapustnici A.A. in zapustniku B.B., s katerim ni bil v sorodstvu. Obseg premoženja je tudi naveden. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD), po katerem je zavezanec za plačilo davka fizična ali pravna oseba zasebnega prava, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja (3. člen). Sklicuje se še na 5. in 6. člen ZDDD in poudari, da je osnova za davek vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek in da se kot vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja šteje 80 % posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin. Nato pojasni izračun davčne osnove, ki znaša 685.465,24 EUR in izračun davka glede nato, da tožnik ni bil v sorodu z zapustniki (8. člen ZDDD).

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-11-18/2013-2 z dne 2. 8. 2013 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na relevanten določbe ZDDD in ugotavlja, da tožnik smiselno ugovarja ugotovitvi, da je dedoval kot oseba, ki ni v sorodu z zapustnikom, saj je premoženje podedoval po pokojni C.C., ki je bila njegova zunajzakonska partnerica.

Drugostopenjski organ ugotavlja, da se glede na 14. člen ZDDD odmera davka na dediščine in darila izvrši na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju. Davčna obveznost nastane z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju (6. člen ZDDD). Sladno z navedenimi določbami ZDDD je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah prvostopenjskemu organu poslalo sklep o dedovanju, izdanem v zapuščinski zadevi po pok. A.A., B.B. in C.C. V sklepu je naveden obseg zapuščine in pravni prehod zapuščine med pokojnimi dediči ter dejansko stanje, ugotovljeno v predhodnih sodnih odločbah. Sodišče v sklepu ugotavlja, da čista zapuščina znaša 599.267,30 EUR, razglaša, da je dedič po pokojni A.A., ki je tožnik in odreja vknjižbo lastninske pravice na nepremičnem premoženju iz zapuščine v korist tožnika oziroma razpolaganje s premičnim premoženjem. Z dodatnim sklepom o dedovanju po pokojnem B.B. sodišče odreja vknjižbo lastninske pravice na nepremičnem premoženju iz zapuščine v korist tožnika ter odreja tudi razpolaganje s premičnim premoženjem.

Davčni organ odmeri davek na dediščine in darila na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in v davčnem postopku ne more spreminjati pravnomočnih odločitev sodišča. Tožnik je podedoval sorazmerni delež nepremičnega in premičnega premoženja po zapustnikih A.A. in B.B., po katerih se je vodil zapuščinski postopek in je zato, glede na določbe ZDDD, zavezanec za plačilo davka na dediščine in darila. Sicer je res, da je tožnik v pravno razmerje z navedenima zapustnikoma vstopil kot oporočni dedič C.C., ki je bila hči zapustnikov, vendar je sklepanje, da je podedoval premoženje po C.C. napačno. Iz sklepa o dedovanju namreč jasno izhaja, da je tožnik premoženje podedoval po A.A. in B.B. Za presojo dejstva, ali je bil pravilno obdavčen z davčno stopnjo iz 8. člena ZDDD, ki velja za vse druge osebe, pa je pomembno razmerje tožnika do zapustnikov. Glede pritožbene navedbe, da pri obdavčitvi ni bilo upoštevano, da je bil tožnik izvenzakonski partner pokojne C.C., se sklicuje na 9. člen ZDDD. Ta v prvem in drugem odstavku določa, da je davka oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda, s katerimi so izenačeni tudi zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti. Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožnika mogoče opredeliti kot zeta zapustnikov A.A. in B.B. Svaštvo je vez med možem in ženinimi sorodniki oziroma med ženo in moževimi sorodniki in je vezano le na obstoj zakonske zveze in traja od sklenitve zakonske zveze do prenehanja zakonske zveze. Ker svaštvo v izvenzakonski skupnosti ni možno, tudi v primeru, če bi bilo mogoče z zadostno verjetnostjo utemeljiti obstoj izvenzakonske skupnosti med tožnikom in C.C., tožniku ni mogoče priznati svaštva z njenimi pokojnimi starši. Posledično tudi ni mogoče utemeljiti oprostitve plačila davka v smislu 9. člena ZDDD, zato je obdavčitev s stopnjo, ki velja za vse druge osebe, pravilna in na zakonu utemeljena..

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. V njej najprej povzame potek dosedanjega postopka in meni, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno v tem, ko tožena stranka zatrjuje, da je. tožnik podedoval premoženje po A.A. in B.B., ne pa po C.C. Nato navaja, da je s pravnomočnim sklepom o dedovanju in dodatnim sklepom o dedovanju opr. št. D 188/2012, D 353/2006, D33/2003 z dne 19. 11. 2012 sodišče razglasilo tožnika kot dediča premoženja A.A. in se pri tem sklicevalo na svoj predhodni sklep opr. št. D 353/2006, D 33/2003, z dne 21. 3. 2007 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 833/2007, z dne 23. 1. 2008, in sklepom Vrhovnega sodišča Slovenije, opr. št. II Ips 951/2008, z dne 24. 3. 2011. Iz tega izhaja, da je treba pri ugotavljanju, kako je postal tožnik dedič po A.A., izhajati iz vseh navedenih sodnih odločb. To je razvidno tudi iz obrazložitve tega sklepa (zadnji odstavek na 5. strani sklepa) kjer je ugotovljeno, da je A.A. napravila oporoko, s katero je zapustila vse svoje premoženje hčeri C.C., za katero pa je dedoval tožnik in je tako dedič premoženja A.A. Nato podrobno pojasnjuje in opisuje potek postopkov glede dedovanja in meni, da je v teh zapuščinskih postopkih nedvoumno dokazano, da je tožnik dedič zapuščine po C.C. Iz navedenih sodnih odločb izhaja, da je po pok. B.B. in po pok. A.A. celotno zapuščino dedovala C.C., po njej pa tožnik. Tožnik je postal dedič premoženja C.C. šele po tem, ko bila slednja dedinja istega premoženja po pok. materi A.A. in po pok. očimu B.B. Tožnik sploh ne bi postal dedič, če ne bi predhodno dedovala C.C. Ker tožnik ni neposredni dedič zapuščine A.A. in B.B., ampak je neposredno dedoval po svoji pok. izvenzakonski partnerici C.C., ne more biti zavezanec za davek za podedovano premoženje, ker je tega davka oproščen, kot izvenzakonski partner pok. C.C. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči v zadevi. Podrejeno pa predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožniku z odločbo št. DT 4223-29/2013-0021-04-170-06 z dne 24. 1. 2013 od davčne osnove 685.465,24 EUR odmerjen davek na dediščine in darila v višini 218.931,44 EUR. Sporno med strankama je, kdo je dedič premoženja, ki v tem primeru predstavlja podlago za določitev davčne osnove in ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno A.A. in B.B. Premoženje, ki je predmet dedovanja, je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno A.A. in B.B. leta 2005. Kot izhaja iz upravnih spisov, sta oba navedena denacionalizacijska upravičenca z oporoko razpolagala z vsem svojim premoženjem v korist C.C. še preden je bilo premoženje v denacionalizacijskem postopku vrnjeno, da je A.A. umrla leta 1946, B.B. pa leta 1958 in da je bila njuna edina dedinja C.C. Slednja je z oporoko za dediča določila tožnika. C.C. je umrla leta 1990, torej prav tako pred tem, ko je bilo premoženje v denacionalizacijskem postopku vrnjeno in tako tudi pred pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji.

Sodišče ugotavlja, da zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v prvem odstavku 78. člena določa, da se dedovanje glede denacionaliziranega premoženja v novem zapuščinskem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po drugem odstavku istega člena pa preide zapustnikova zapuščina na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. V skladu z Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je za določitev kroga dedičev pomemben trenutek uvedbe dedovanja. Pri dedovanju denacionaliziranega premoženja je to trenutek pravnomočnosti odločbe o dedovanju, tj. sklepa o dedovanju, izdanega v zapuščinskem postopku glede premoženja, ki ga je denacionalizirani upravičenec imel ob svoji smrti. Ker je C.C. umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, denacionalizirano premoženje kot zapuščina nanjo ni prešlo (drugi odstavek 78. člena ZDen). Do pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji zapuščina glede tega premoženja sploh še ni obstajala, obstoj predmeta dedovanja (zapuščine) pa je pogoj, da dedovanje nastopi. C.C. po A.A. in B.B. ni mogla dedovati, saj takrat s premoženjem, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije (še) ni bilo mogoče razpolagati. Oporočitelj namreč lahko razpolaga le s svojim premoženjem (8. člen ZD). V okviru premoženja C.C. pa niti v času, ko je sestavila oporoko niti tedaj ko je umrla, ni bilo premoženja, vrnjenega A.A. in B.B. v denacionalizacijskem postopku. Ker po navedenem C.C. ni mogla dedovati premoženja, vrnjenega v postopku denacionalizacije in z njim tudi ne razpolagati, dedujejo po vstopni pravici njeni zakoniti dediči, to pa je v obravnavanem primeru tožnik. Zato je tožnik kot dedič tudi naveden v sklepu o dedovanju, ki je podlaga za odmero davka v obravnavanem primeru. Čim je pa tako je pravilna odločitev, da je tožnik kot dedič po pok. A.A. in B.B. glede na določbe ZDDD tudi zavezanec za davek na dediščine in darila.

V ostalem pa se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je argumentirano obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ. Kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, se sodišče nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.