Jedro

Očitek, da bi ob popolnejši izvedbi dokazov prišlo do drugačne, obsojencu ugodnejše odločitve, pomeni izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek omiljene kazni je po določbah 2. odstavka 16. člena, 2. odstavka 22. člena in 2. točke 42. člena KZ fakultativen oziroma povedano drugače, kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP bi bila podana le tedaj, kolikor bi zakon predvideval obligatoren izrek omiljene kazni, pa tega sodišče ne bi storilo.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s členom 95/4 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obdolženca oprosti plačila stroškov, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kranju spoznalo obsojenega D.G. za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena in 22. členom Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je kazen pet let zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu. Na podlagi določila člena 66 KZ mu je izreklo še varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornice obtoženca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 03.05.2001 je priporočeno po pošti vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče milejšo kazen.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevo zagovornice obsojenega D.G. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj uveljavljane kršitve materialnega zakona in Zakona o kazenskem postopku niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornice naj bi sodišči v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi, s tem ko sta ugotovili, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kršili določbo 1. odstavka 16. člena KZ. Meni namreč, da mnenje izvedenke psihiatrične stroke ni korektno, saj ta ni posedovala celotne zdravniške dokumentacije v času, ko je izdelala izvedensko mnenje, sodišče pa tudi ni ugodilo dokaznim predlogom s strani obrambe po dopolnitvi izvedenskega mnenja zaradi naknadne obsojenčeve izpovedbe o delovanju metode reiki in A.K. na njegovo psiho, niti ni v zvezi s tem zaslišalo policista J. Tako še vedno obstaja dvom v obsojenčevo prištevnost oziroma neprištevnost, v dvomu pa je treba odločiti v korist obsojenca.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe vložnice, čeprav se uvodoma sklicuje na kršitev določb materialnega zakona, pomenijo le njeno nestrinjanje z zaključki in ugotovitvami nižjih sodišč glede kazenske odgovornosti storilca. Zakon je namreč prekršen takrat, kadar sodišče napačno ali zmotno uporabi kazenski zakon, kot tudi takrat, kadar ga sploh ne uporabi, česar pa zagovornica sodišču niti ne očita. Očitek, da bi ob popolnejši izvedbi dokazov prišlo do drugačne, obsojencu ugodnejše odločitve, pa pomeni izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Naslednjo kršitev določb materialnega zakona vidi zagovornica v tem, da sodišče pri izreku kazni obsojencu ni uporabilo omilitvenih določil, čeprav bi to glede na določbe 2. odstavka 16. člena, 2. odstavka 22. člena in 2. točke 42. člena KZ moralo storiti.

Tudi ta kršitev zakona ni podana. Tako 2. odstavek 16. člena kot tudi 2. odstavek 22. člena in 2. točka 42. člena KZ določajo, da se sme storilec (ki je storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, če je dejanje ostalo pri poskusu ali če sodišče ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni) mileje kaznovati. To se pravi, da se praviloma storilca kaznuje v mejah kazni, predpisane v zakonu za določeno kaznivo dejanje, kolikor pa sodišče presodi (glede na okoliščine določenega primera), da bi zadoščala že omiljena kazen, sme to storiti. V konkretni kazenski zadevi je sodišče presodilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, relevantne za odmero kazni in se odločilo za kazen, ki jo je izreklo ter navedlo razlage (predvsem pritožbeno sodišče), zakaj omiljena kazen pri obsojencu ni primerna.

Po določbi 5. točke 372. člena ZKP je prekršen kazenski zakon med drugim tedaj, če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. V tej kazenski zadevi je sodišče obsojencu izreklo kazen v mejah predpisane, potem ko je ocenilo vse okoliščine obravnavanega primera, zagovorničino zavzemanje za nižjo (omiljeno) kazen pa tako pomenijo le izpodbijanje dejanskega stanja v zvezi z oceno okoliščin, pomembnih za izrek kazenske sankcije. Izrek omiljene kazni je namreč po vseh določbah kazenskega zakona, ki naj bi jih sodišče po mnenju zagovornice kršilo, fakultativen, oziroma povedano drugače, bi bila kršitev podana le tedaj, kolikor bi zakon predvideval obligatoren izrek omiljene kazni.

Očitek zagovornice, da je višje sodišče spoznalo obsojenca za krivega dokončanega kaznivega dejanja umora, nima podlage v izpodbijani sodbi oziroma je protispisen.

Neutemeljen pa je tudi očitek zagovornice v zahtevi, da je sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom (22. člen Ustave - enako varstvo pravic) s tem, da je bila obsojencu izrečena glede na slovensko sodno prakso previsoka kazen. Za enaka kazniva dejanja je po mnenju zagovornice potrebno izreči približno enake kazni.

Ustavna pravica enakega varstva pred zakonom zagotavlja, da mora sodišče obravnavati enakopravno vsakogar, oziroma zavezuje sodišče, da v enakih pravnih položajih odloči enako in v različnih različno. V tej kazenski zadevi je sodišče, kot je bilo že povedano, izreklo obsojencu kazen v mejah predpisane, pri čemer se je imel obsojenec možnost izjasniti o vseh okoliščinah, ki so sodišče vodile k izreku sankcije. Različne dolžine kazni pri istovrstnih kaznivih dejanjih tako niso posledica različne uporabe prava ali arbitrarnega odločanja, temveč rezultat vrednotenja različnih okoliščin določenega primera, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (2. odstavek 41. člena KZ).

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, zahteva pa je podana tudi iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je bilo potrebno na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.