Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je podan vzrok za domnevo (da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov družbe do nepoštenosti, hujših kršitev zakona ali statuta) oprlo (tudi) na določbo 38a. člena ZGD-1, ki je naslovljen kot „odprava nasprotja interesov“. Nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da se 318. člen ZGD-1 (pogoji za imenovanje posebnega revizorja) v ničemer ne sklicuje na določbo 38a. člena ZGD-1, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj se 318. člen ZGD-1 sklicuje na hujšo kršitev zakona - ta pa lahko predstavlja kršitev katerekoli zakonske določbe, tudi 38a. člena ZGD-1. Glede na besedilo 318. člena ZGD-1 (nepoštenost, hujša kršitev zakona ali statuta) torej ni nobene potrebe po izrecnem sklicevanju na 38a. člena ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I., III. in V. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da posebni revizor dodatno preveri še naslednje posle: v. vse posle X, d.d. in njenih hčerinskih družb z družbo T., d. o. o., matična številka ... in družbami, ki so z njo povezane, od 1.4.2015 dalje, in sicer zlasti z vidika ustreznosti postopkov za sklenitev teh poslov (38a.člen ZGD-1), ustreznosti dogovorjenih cen, ustreznostjo izvedbe poslov, smotrnostjo poslov glede na potrebe družbe X d.d. vi. vse posle X, d.d. in njenih hčerinskih družb z družbo TK d. o. o., matična številka ... in družbami, ki so z njo povezane, od 1.4.2015 dalje, in sicer zlasti z vidika ustreznosti postopkov za sklenitev teh poslov (38a.člen ZGD-1), ustreznosti dogovorjenih cen, ustreznostjo izvedbe poslov, smotrnostjo poslov glede na potrebe družbe X d.d. vii. vse posle X, d.d. in njenih hčerinskih družb z družbo U. d. o. o., matična številka ... in družbami, ki so z njo povezane, od 1.4.2015 dalje, in sicer zlasti z vidika ustreznosti postopkov za sklenitev teh poslov (38a.člen ZGD-1), ustreznosti dogovorjenih cen, ustreznostjo izvedbe poslov, smotrnostjo poslov glede na potrebe družbe X d.d. viii. vse posle X, d.d. in njenih hčerinskih družb z družbo IL, svetovanje in investiranje d.d., matična številka ... in družbami, ki so z njo povezane, od 1.4.2015 dalje, in sicer zlasti z vidika ustreznosti postopkov za sklenitev teh poslov (38a.člen ZGD-1), ustreznosti dogovorjenih cen, ustreznostjo izvedbe poslov, smotrnostjo poslov glede na potrebe družbe X d.d. x. vse posle X, d.d. in njenih hčerinskih družb z družbo BC d. o. o., matična številka ... in družbami, ki so z njo povezane, od 1.4.2015 dalje, in sicer zlasti z vidika ustreznosti postopkov za sklenitev teh poslov (38a.člen ZGD-1), ustreznosti dogovorjenih cen, ustreznostjo izvedbe poslov, smotrnostjo poslov glede na potrebe družbe X d.d.; v preostalem delu se pritožba predlagatelja zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom družbo R. d. o. o., imenovalo za posebnega revizorja za preveritev vodenja poslov nasprotne udeleženke in z njo povezanih družb, sklenjenih med seboj in s tretjimi osebami v obdobju zadnjih petih let, ki so podrobneje navedeni v izreku izpodbijanega sklepa (I. točka izreka sklepa); kar pa je predlagatelj zahteval drugače ali več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka sklepa). Revizorju je naložilo, da skladno s 320. členom ZGD-1 pripravi pisno poročilo o ugotovitvah posebne revizije, v katerem naj se opredeli do vseh poslov, navedenih v izreku sklepa (III. točka izreka sklepa), ter da naj ga pripravi v roku treh mesecev od dne izdaje sklepa in ga predloži sodišču skupaj s stroškovnikom (IV. točka izreka sklepa). Nasprotni udeleženki je naložilo, da v roku 15 dni založi predujem za kritje stroškov posebne revizije v višini 15.000,00 EUR, sicer bo sodišče ta znesek izterjalo po uradni dolžnosti (V. točka izreka sklepa).

2. Predlagatelj je vložil pravočasno pritožbo zoper II. in delno zoper V. točko izreka sklepa, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in zavrnilni del izpodbijanega sklepa spremeni tako, da predlogu v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sklepa. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Nasprotna udeleženka je vložila pravočasno pritožbo zoper I., III. in V. točko izreka sklepa, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da predlog zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo nasprotne udeleženke in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sklepa. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba predlagatelja je delno utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa ni utemeljena.

O pritožbi nasprotne udeleženke:

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP. Za to kršitev gre (poleg primerov, ko sklep vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek, in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve in protislovij v obrazložitvi. Sklep sodišča prve stopnje je, na določenih delih resda skromno, a vendarle obrazložen do te mere, da ga je višje sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je zadostno opredelilo tudi do vseh odločilnih dejstev, pomembnih za odločitev. V izpodbijanem sklepu tudi ni nejasnosti, nerazumljivosti ali protislovij. Višje sodišče je lahko razbralo, kako je sodišče iz procesnega gradiva, ki ga je imelo na voljo, prišlo do odločitve o predlagateljevem predlogu.

8. Nasprotna udeleženka glede 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa (ki po vsebini predstavlja dokazni sklep) navaja, da je podano nasprotje v obrazložitvi, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da je vpogledalo v listine v spisu (A1 do A30 ter B1 do B76), po drugi strani pa je vse predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je glede na vsebino dokaznega sklepa in glede na vsebino obrazložitve mogoče sklepati, da je prišlo do pravopisne napake in je izostala besedica „ostale“ (torej, da je sodišče prve stopnje vpogledalo listine v spisu, ter zavrnilo vse ostale predlagane dokaze kot nepotrebne).

9. Če skupščina zavrne predlog za imenovanje posebnega revizorja, ga lahko na predlog delničarjev, katerih skupni deleži znašajo najmanj desetino osnovnega kapitala, imenuje sodišče, če obstaja vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta (drugi odstavek 318. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Namen posebne revizije je v odkrivanju nepravilnosti pri vodenju družbe oziroma sklepanju posameznih poslov, ki so povzročili škodo družbi (in delničarju kot predlagatelju). Za ugoditev predlogu za (sodno) imenovanje posebnega revizorja zadostuje že zatrjevani in izkazani dvom kot zadnja stopnja materialne resnice, pri katerem so razlogi, ki govorijo za obstoj določenega dejstva, v ravnovesju z razlogi, ki govorijo proti njegovemu obstoju. Predlagatelj mora torej izkazati zgolj sum, da je prišlo pri poslovodenju delniške družbe do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta (prim. sklep VSK Cpg 243/2010 z dne 10. 2. 2011).

10. Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je podan vzrok za domnevo (da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov družbe do nepoštenosti, hujših kršitev zakona ali statuta) oprlo (tudi) na določbo 38a. člena ZGD-1, ki je naslovljen kot „odprava nasprotja interesov“. Nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da se 318. člen ZGD-1 (pogoji za imenovanje posebnega revizorja) v ničemer ne sklicuje na določbo 38a. člena ZGD-1, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj se 318. člen ZGD-1 sklicuje na hujšo kršitev zakona - ta pa lahko predstavlja kršitev katerekoli zakonske določbe, tudi 38a. člena ZGD-1. Glede na besedilo 318. člena ZGD-1 (nepoštenost, hujša kršitev zakona ali statuta) torej ni nobene potrebe po izrecnem sklicevanju na 38a. člena ZGD-1, za kar se v pritožbi zavzema nasprotna udeleženka.

11. Nasprotna udeleženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da predlagatelj ni upravičen predlagati revizije poslov, saj naj bi pri njih sam sodeloval (predlagatelj je bil namreč vse do 23. 4. 2016, ko je bil razrešen s funkcije prokurista, član nadzornih oziroma upravljalskih organov nasprotne udeleženke). Četudi bi se namreč to izkazalo za resnično, to ne predstavlja ovire za dovolitev revizije, ker je le-ta praviloma v korist nasprotne udeleženke in v korist (drugim) delničarjem, ki se jim na ta način zagotavlja informacijska podlaga, ki jo potrebujejo pri izvrševanju svojih korporacijskih upravičenj. Poleg tega lahko revizijsko poročilo predstavlja podlago za uvedbo kazenskih in drugih postopkov, v kolikor bi ugotovitve posebnega revizorja nakazovale na takšne nepravilnosti. Vsekakor torej obstaja interes, da se morebitne nepravilnosti pri poslovanju družbe ugotovijo, četudi je predlagatelj revizije oseba, ki naj bi bila udeležena v pravnih poslih, v zvezi s katerimi je zahtevana revizija, kar velja predvsem za pravni posel „O.“. V zvezi s pogodbo o opravljanju pravnih storitev družbe T. d. o. o. z dne 11. 10. 2012, ki naj bi jo podpisal predlagatelj, pa višje sodišče pripominja, da je sicer cena na uro lahko fiksno določena, vendar je obseg opravljenih storitev odvisen od vsakokratnega naročila (potreb) nasprotne udeleženke, pri katerem pa predlagatelj - četudi je v imenu nasprotne udeleženke podpisal pogodbo - ni sodeloval. 12. Res je, kar navaja nasprotna udeleženka, da pravica do imenovanja posebnega revizorja ni absolutna in da mora predlagatelj izkazati vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta, ter da se sodišče prve stopnje ne more zadovoljiti s pavšalnimi navedbami predlagateljev. Vendar zmotno navaja, da predlagatelj tega ni izkazal. Četudi golo dejstvo, da nasprotna udeleženka posluje z družbami, ki so v lasti oz. upravljanju sinov večinskega delničarja in predsednika uprave, samo po sebi ni vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta, pa ni mogoče prezreti „dvojnosti položaja“ sinov večinskega delničarja oz. predsednika uprave nasprotne udeleženke, ki sta po eni strani COO (chief operating officer) pri nasprotni udeleženki oz. člana „kolegija“ uprave (za kar glede na trditve strank prejemata plačilo), po drugi strani pa imajo njune družbe sklenjene svetovalne pogodbe z nasprotno udeleženko. Po prepričanju višjega sodišča je v takšnih položajih in v pogodbenih razmerjih, ki so obremenjena s tako tesnimi družinskimi povezavami, kot v konkretnem primeru, vsekakor iskati vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov najmanj do nepoštenosti (ali hujših kršitev zakona ali statuta). Domnevo za vzrok, da je prišlo pri poslovanju do nepoštenosti, krepi tudi dejstvo, da predlagatelj s strani poslovodstva (oziroma kolegija uprave) ne prejme konkretiziranega odgovora na vprašanje, (zneskovno) kolikšen je obseg poslovanja z družbami, ki so v lasti oz. upravljanja sinov predsednika uprave in večinskega delničarja. Poslovodstvo (in nasprotna udeleženka) namreč odgovarja le, da ne držijo navedbe predlagatelja, da se je obseg poslov s povezanimi osebami v letu 2015 bistveno povečal in da se pogodba o opravljanju storitev svetovanja ni v bistvenem spremenila, temveč sta se k njej sklenila le dva aneksa, ter da je obseg poslovanja s povezanimi osebami nižji od prejemkov predlagatelja. Po prepričanju višjega sodišča bi nasprotna udeleženka lahko zneskovno ovrednotila, kolikšen je bil obseg poslovanja z družbami v lasti oz. upravljanju sinov predsednika uprave. Izogibanje konkretnemu odgovoru je namreč razlog, ki podpira domnevo za vzrok, da je prišlo do nepoštenosti pri vodenju poslov, in ne ta, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, da nasprotna udeleženka (sklicujoč se na tajnost in zaupnost podatkov) ni predložila dokumentov in konto kartic, v katerih so specificirani računi T., za katere nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da bi jih predložila, v kolikor bi to zahtevalo sodišče. 13. Glede na vse predhodno navedene okoliščine torej obstaja vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Ali je do nepravilnost dejansko res prišlo, pa bo preveril imenovani posebni revizor. Zato nasprotna udeleženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi si prizadeva dokazati, da do nepravilnosti ni prišlo, in sicer, da je bil 38a. člen ZGD-1 v celoti spoštovan, da iz revizijskega poročila K. poslovno svetovanje d. o. o. izhaja, da pri poslovanju nasprotne udeleženke ni najti nobenih kršitev, da je s predloženimi dokazi izkazala, da so bila pri spornih pravnih poslih pridobljena vsa potrebna soglasja nadzornega sveta, ter da sta bili Pogodba o opravljanju storitev pravnega svetovanja z dne 29. 8. 2012 in Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi L. d. o. o. (pravni posel O. d. o. o.) potrjeni na seji nadzornega sveta.

14. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami nasprotne udeleženke v zvezi s tem, da so podani razlogi za izločitev posebnega revizorja, višje sodišče pojasnjuje, da je o tem odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom z dne 18. 4. 2016 (red. št. 27 spisa), zaradi česar se višje sodišče do tega ni posebej opredeljevalo.

15. Glede na navedeno pritožbene navedbe nasprotne udeleženke niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I., III. in V. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

16. Ker nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in 35. člen ZNP). Predlagatelj sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben strošek, ker ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

O pritožbi predlagatelja:

17. Predlagatelj ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje pavšalno navedlo, da 15.000,00 EUR zadostuje za začetek z delom, ker ne bo potrebno pregledati vseh poslov, ki so navedeni v predlogu za revizijo. Sodišče prve stopnje je namreč nasprotni udeleženki naložilo, da založi predujem, ne predlagatelju. Pa tudi sicer določitev višine predujma pomeni oceno sodišča, za katero se ne zahteva posebna obraložitev. Gre le za predujem stroškov. V kolikor bodo dejansko nastali stroški revizije višji, bo nasprotna udeleženka izvedla doplačilo predujma, v kolikor pa bodo stroški nižji, pa ji bo predujem delno vrnjen.

18. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja v delu, s katerim je zahteval revizijo izpolnjevanja obveznosti iz posojilnih pogodb od leta 2014 dalje. Ocenilo je, da predlagatelj že razpolaga z vsemi potrebnimi podatki, zaradi česar revizija ni potrebna, s čimer soglaša tudi višje sodišče. Predlagatelj v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je institut posebne revizije namenjen temu, da manjšinski delničarji preko neodvisnega strokovnjaka (pooblaščenega revizorja) ugotavljajo obstoj domnevanih nepravilnosti pri vodenju poslov družbe, in da ima pooblaščeni revizor posebna znanja, ki jih delničarji morebiti nimajo (npr ocena postavk v bilancah, branje kontov ipd. ...). Vendar pa - kar se predčasnega vračila kredita tiče - ta znanja niti niso potrebna, zaradi česar bi bila revizija teh poslov glede na siceršnjo informiranost predlagatelja nepotrebna. Ta namreč v predlogu sam navaja (in razpolaga tudi z e-mail sporočilom G.K.), da je zaradi nepravočasne najave predčasnega vračila kredita nasprotni udeleženki nastala škoda v višini 20.000,00 EUR. Tega poslovodstvo niti ne zanika, temveč navaja, da so prišli v situacijo, ko kredite odplačujejo hitreje in zato plačujejo kazen oz. dodatni „fee“. Revizija teh poslov torej ni potrebna, ker ima predlagatelj vse potrebne informacije za vložitev tožbe.

19. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za imenovanje posebnega revizorja tudi za posle, ki so povezani z ustanovitvijo podjetja v Indiji leta 2014. Tudi za te posle je sodišče prve stopnje presodilo, da ima predlagatelj dovolj informacij, da vloži odškodninsko tožbo. Predlagatelj v pritožbi navaja, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna, saj obstajajo razlogi za domnevo, da so bile odločitve o izvedbi teh poslov sprejete v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (263. člen ZGD-1), vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Višje sodišče namreč ugotavlja, da predlagatelj ni navedel dovolj trditvene podlage v zvezi z vzrokom za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Predlagatelj je namreč v zvezi s temi posli navajal le, da niso bile opravljene nobene tržne analize oz. elaborati o konkurenčnosti izdelkov in da družba v Indiji posluje negativno oziroma bistveno slabše, kot prikazuje poslovodstvo, iz česar po prepričanju predlagatelja izhaja, da projekt ni bil pripravljen s predpisano skrbnostjo (list. št. 7 in 8 spisa). Po prepričanju višjega sodišča namreč negativno poslovanje podjetja, ki je začelo poslovati na tujem, samo po sebi ne more predstavljati domneve, da je prišlo do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Pravica predlagati revizorja ni absolutna v tem pomenu, da bi lahko manjšinski delničarji zahtevali imenovanje posebnega revizorja kar počez, brez utemeljenega razloga, na primer samo zaradi ambicije dodatnega pregledovanja poslovanja(1). Zato predlagatelj ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da poslovodstvo ni dokazalo, da se hčerinska družba financira iz lastnih virov in da nasprotna udeleženka ni razkrila podatkov o doseženi stopnji donosnosti, o obsegu prodaje ter o tekočih stroških financiranja in poslovanja ter da se hčerinsko podjetje ukvarja z drugimi posli, kot je bilo sprva načrtovano.

20. Utemeljeno pa predlagatelj v pritožbi opozarja, da je tekom postopka dokazal, da imajo družinski člani predsednika uprave nasprotne udeleženke poslovne deleže v družbah BC d. o. o., T. d. o. o., TK d. o. o., U. d. o. o. in IL, d.d. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za imenovanje revizorja glede teh poslov z utemeljitvijo, da predlagatelj ni konkretizirano prerekal trditev nasprotne udeleženke, da s temi pravnimi osebami ne posluje. Vendar je ta presoja sodišča prve stopnje glede na predlagateljev procesni položaj zmotna. Predlagatelj namreč nima informacij, na podlagi katerih bi lahko postavil konkretizirane trditve, s katerimi bi nasprotoval trditvam nasprotne udeleženke, kakor tudi nima dokazov, s katerimi bi lahko te trditve podkrepil. To je tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih se imenuje posebni revizor. Glede na to, da je predlagatelj sedaj „le“ delničar, je njegova zaznavna sposobnost o poslovanju družbe omejena. Ob povedanem se kot zmotna izkaže presoja sodišča prve stopnje, da bi moral predlagatelj konkretizirano prerekati trditev nasprotne udeleženke, da s prej omenjenimi družbami ne posluje. Po prepričanju višjega sodišča je tudi za morebitne posle, sklenjene s temi družbami, podan vzrok za domnevo (ki je sicer obravnavan v 12. točki obrazložitve tega sklepa), da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Tudi ti posli so namreč sklenjeni med nasprotno udeleženko in pravnimi osebami, v katerih imajo družinski člani predsednika uprave položaj družbenikov oz. poslovodij.

21. Zato je višje sodišče pritožbi predlagatelja v tem delu delno ugodilo in izpodbijano II. točko izreka izpodbijanega sklepa delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, v ostalem delu pa pritožbene navedbe niso utemeljene, in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

22. Glede na to, da je predlagatelj s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu, in zaradi tega niso nastali nobeni posebni stroški, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

23. Višje sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb predlagatelja, za katere je ocenilo, da niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega dela sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). To velja za pritožbene navedbe v zvezi s tem, da predlagatelj od poslovodstva nasprotne udeleženke prejema različne informacije o tem, koliko aneksov je bilo sklenjenih k pogodbi o opravljanju storitev pravnega svetovanja, in kolikšen je obseg poslovanja s T. (v tem delu je bila revizija dovoljena). Enako velja za pritožbene navedbe, da bi bil predlagatelj upravičen predlagati revizijo, četudi bi nasprotna udeleženka predložila vse zahtevane listine in podatke.

24. Višje sodišče pojasnjuje, da bo sodišče prve stopnje o priglašenih stroških predlagatelja odločilo s posebnim sklepom, ravno tako bo s posebnim sklepom odpravilo pisno pomoto v zadnjem odstavku točke I. izreka sklepa (IX. točka namesto V. točka).

Op. št. (1): Prelič S: „Položaj revizorja za preveritev ustanovitvenih postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe“, GV Založba, Podjetje in delo - 2014, št. 1, str. 186-194.