Jedro

V obravnavani zadevi je kazensko sodišče odločilo, da je bila tožena stranka v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovorna, torej prištevna in kriva. Ugotovilo je sicer, da je bila pri toženi stranki zmožnost razumeti pomen svojega ravnanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi nevrotskih motenj in izzvanosti bistveno zmanjšana. Vendar to pomeni, da njena prištevnost v času storitve kaznivega dejanja ni bila izključena, temveč le bistveno zmanjšana. Iz navedenega razloga tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri uporabi 136. člena OZ, v skladu s katerim ni odgovoren za škodo tisti storilec, ki je deloval v stanju prehodne nerazsodnosti. Takšno stanje namreč pomeni, da je bila pri storilcu v času škodnega dogodka povsem izključena zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti svoje ravnanje v oblasti.

Grožnje so bile izrečene izključno drugi tožeči stranki, pri čemer je telefonski razgovor praviloma namenjen dialogu, zaradi česar je ob odsotnosti opozorila, da razgovor poslušajo tudi druge osebe, logična posledica in povsem utemeljeno pričakovanje, da je njegova vsebina zaznavna zgolj osebam, ki so v njem udeležene. Ravnanje druge tožeče stranke, ki je med poslušanjem groženj tožene stranke preklopila telefonski razgovor na zvočnik v prisotnosti svojega sina (pri čemer tekom postopka ni zatrjevala, da bi o tem predhodno obvestila toženo stranko), je zatorej tako nerazumno, da pomeni nov vzrok, zaradi katerega nematerialne škode, ki jo je pri tem utrpela prva tožeča stranka, ni sprejemljivo pripisati toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka v obrestnem delu spremeni tako, da se datum 12. 07. 2008 nadomesti z datumom 12. 06. 2008. II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke v celoti zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožeči stranki 1.100,00 EUR, drugi tožeči stranki pa 1.120,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 07. 2008 do plačila. V preostalem, tj. glede zneska 1.900,00 EUR, ki ga je zahtevala prva tožeča stranka in glede zneska 4.230,00 EUR, ki ga je zahtevala druga tožeča stranka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožečih strank v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka dolžna plačati prisojeni znesek odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 07. 2008 dalje, iz obrazložitve pa izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena s svojo obveznostjo glede plačila škode in je bila tudi pozvana k plačilu škode, ko je na glavni obravnavi pred naslovnim sodiščem II P 123/2010 (prej P 291/2007), v kateri je bila vložena nasprotna tožba, 12. 06. 2008 prejela nasprotno tožbo tožečih strank in je zato od tega dne dalje v zamudi. Ker iz sodbe oziroma njene obrazložitve ni jasno, od kdaj naprej je tožena stranka s plačilom v zamudi, je v skladu s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP podana absolutna bistvena kršitev postopka. V nadaljevanju tožeča stranka konkretizira očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni namreč, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo pomena prizadete dobrine tožečih strank, okoliščin, intenzivnosti in trajanja strahu, ki jima ga je povzročila tožena stranka, kakor tudi posledic, ki sta jih tožeči stranki utrpeli. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da znaša prispevek druge tožeče stranke k njej nastali škodi 30 odstotkov. Višina odškodnine pa je tudi bistveno prenizka glede na višine odškodnin, ki so bile v sodni praksi prisojene v podobnih primerih. Glede prve tožeče stranke sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je bila ob škodnem dogodku stara komaj 10 let. Grožnje tožene stranke, ki jih je slišala po telefonu in „v živo“ so jo iz navedenega razloga močno pretresle. Njen strah je bil toliko bolj intenziven, ker je že prej poznala toženo stranko kot nasilneža. Na intenzivnost strahu kaže nenazadnje tudi dejstvo, da je druga tožeča stranka kot desetletnik želela zapustiti znano, domače okolje samo zato, da bi se izognila toženi stranki. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je druga tožeča stranka prekinila vzročno zvezo med dejanjem tožene stranke in posledicami, ki jih je utrpela prva tožeča stranka, s tem ko je ob izrekanju groženj preko telefona vklopila zvočnik, zaradi česar jih je slišala tudi prva tožeča stranka. Druga tožeča stranka je namreč preklopila telefonski razgovor na zvočnik pred policisti, ki so med drugim tudi na ta način zaznali kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, za katerega je bila tožena stranka kasneje pravnomočno obsojena. Pri tem je bistveno zavedanje tožene stranke, da jo posluša policija, kar pomeni, da nikakor ni računala na zasebnost komunikacije z drugo tožečo stranko. Navedeno izhaja iz zapisnika zaslišanja druge tožeče stranke z dne 27. 01. 2009. Glede na pojasnjeno tožena stranka odgovarja za posledice izrečenih groženj tako v razmerju do druge kot do prve tožeče stranke. V zvezi s škodo, ki jo je utrpela druga tožeča stranka, izpostavlja, da je bila tudi slednja seznanjena z nasilno preteklostjo tožene stranke, zaradi česar je bil utrpljen strah toliko bolj intenziven. O navedenem priča tudi dejstvo, da si je druga tožeča stranka kupila elektrošoker in obrambni sprej. Razen odškodnine za strah pa je prenizko odmerjena tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je druga tožeča stranka rizična bolnica s številnimi zdravstvenimi težavami, zaradi katerih so bile nevšečnosti, ki jih je utrpela zaradi škodnega dogodka toliko dolgotrajnejše in intenzivnejše. Posebej izpostavlja tudi, da je sodišče v obravnavanem primeru premalo upoštevalo, da je prihajalo do konfliktov med pravdnima strankama tudi po 03. 11. 2005, da so se konflikti med njima celo intenzivirali, kar je strah tožeče stranke pred toženo stranko vnovič obudilo, oziroma je bil ta strah zaradi dogodkov z dne 03. 11. 2005 toliko intenzivnejši. Takšen strah je ravno tako v vzročni zvezi z dogodkom z dne 3. 11. 2005. Graja tudi ugotovitev sodišča, da je druga tožeča stranka 30-odstotno prispevala k nastanku škode s tem, da je bodočima kupcema stanovanja tožene stranke posredovala podatek o neurejenem lastništvu, zaradi česar sta le-ta odstopila od pogodbe s toženo stranko, slednja pa je tudi zaradi takšnega ravnanja druge tožeče stranke storila kaznivo dejanje ogrožanja varnosti. Tožeča stranka namreč vztraja, da si kupca nista premislila zaradi ravnanja druge tožeče stranke, kar jasno izhaja iz izpovedbe priče Š. z dne 10. 06. 2010, kjer je na izrecno vprašanje druge tožeče pojasnila, da navedeno ni bilo razlog za odstop od nakupa, temveč da je bil razlog vse skupaj, da se nista odločila za nakup, ker so se v hiši prepirali. V dokaz predlaga zapisnik o zaslišanju z dne 10. 06. 2010 v pravdni zadevi I P 123/2010. Ker je priča Š. navedeno izpovedala po zaključku dokaznega postopka v predmetni zadevi, tožeči stranki tega dokaza nista mogli predložiti prej. Ocena sodišča, da je druga tožeča stranka k nastanku škode prispevala 30-odstotno je ob upoštevanju navedenega dejstva pretirana. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in razveljavi prvi odstavek sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje ali pa sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni (pri tem ne navede kako), tožečima stranka pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Smiselno navaja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da bistveno zmanjšana prištevnost ne pomeni izključitve odškodninske odgovornosti storilca, zaradi česar ne izključuje odškodninske odgovornosti tožeče stranke, ni izvajalo dokazov tožene stranke, katerih dokazna tema je bila neprištevnost oziroma prehodna nerazsodnost tožene stranke v času škodnega dogodka. Zmotno je štelo kot nepomembno tudi dejstvo, da sodni izvedenec ni zaslišal tožene stranke. Sodišče je namreč štelo, da ni mogoče presojati okoliščin, ki bi vplivale na obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Zaradi takšnega zmotnega materialnopravnega stališča je ostalo dejansko stanje zadeve nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka meni, da je sodišče kljub vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo dolžno ugotavljati, na kakšen način je oškodovanec prispeval k nastanku škode, ter ugotavljati soodgovornost oškodovanca. Takšno je tudi stališče potrjene in enotne sodne prakse (sodba in sklep II Ips 298/2002), ki temelji na določbi 2. odstavka 136. člena OZ, v skladu s katero je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. Tožena stranka je pravočasno tekom postopka zatrdila okoliščine iz 136. člena OZ oziroma da je bila v času storitve kaznivega dejanja prehodno nerazsodna, da jo je tožeča stranka sprovocirala in da je potrebno v dokaznem postopku ugotoviti, do kakšne stopnje in na kakšen način je druga tožeča stranka soprispevala k obravnavanemu dogodku in nastali škodi. Tožena stranka je v ta namen predlagala dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ki naj kot bistveno okoliščino ugotovi, ali so bile pri tožeči stranki v času spornega dogodka prisotne duševne ali nevrotske motnje, ali je bil na dan škodnega dogodka, tj. 03. 11. 2005 v kakšni terapiji psihiatrične obravnave, v kakšni terapiji, ali je pri tem upošteval navodila lečečega zdravnika psihiatra v zvezi z zdravljenjem, vse z namenom dokazovanja trditev tožene stranke, da ni sam prišel v stanje nerazsodnosti in da ni opustil ukrepov zdravljenja. Opozarja tudi, da se je v pravdo pritegnjen izvedenec v celoti oprl na izvedensko mnenje dr. B., izdelano za potrebe kazenskega postopka, in ni pridobival nobene druge zdravstvene dokumentacije za toženo stranko, niti ni tožene stranke osebno pregledal. V obravnavani zadevi tako ni bilo razčiščeno vprašanje krivde tožeče stranke oziroma da je do njegove prehodne nerazsodnosti prišlo brez krivde tožene stranke. Sodišče je namreč zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi lahko odgovoril na to vprašanje. Zgolj ugotovitev, da je bila tožena stranka kritičnega dne v stanju prehodne nerazsodnosti namreč ni zadostna za odločitev o zahtevku tožeče stranke. Priglaša stroške s pritožbo.

5. Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

7. Prva in druga tožeča stranka sta v predmetni pravdi vtoževali odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki sta jo utrpeli zaradi groženj tožene stranke, s katerimi je le-ta pretila telesni integriteti prve tožeče in druge tožeče stranke in ki jih je dne 03. 11. 2005 v prisotnosti prve tožeče stranke (tj. sina druge tožeče stranke) izrekla proti drugi tožeči stranki osebno, kasneje pa tudi po telefonu.

8. Zaradi opisanega ravnanja na škodo prve tožeče stranke je bila tožena stranka pravnomočno spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. členu KZ v zvezi s 16. členom KZ, izrečena pa ji je bila pogojna kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let. Kazensko sodišče je v zvezi s škodnim dogodkom ugotovilo, da je tožena stranka 03. 11. 2005 med 17.00 in 20.00 uro v stanovanjski hiši ….., ko so bile njene sposobnosti razumevanja in obvladovanja bistveno zmanjšane zaradi sprovociranosti in več nevrotskih motenj, zagrozila tožeči stranki z resnimi grožnjami, da ne bo več dolgo živela, ne ona in ne njeni otroci, da ji bo ugrabila sina, se nad njimi spolno izživljala ter da ga bo zatem obglavila, nato pa ji je še po telefonu zagrozila, da jo bo posilila ter da jo bo ubila, zaradi tako izrečenih groženj pa se je tožeča stranka ustrašila in se počutila ogroženo.

9. Za predmetno pravdo je pojasnjeno pomembno, ker pravdno sodišče v okviru odločanja o identičnem dejanskem stanju ne sme ugotoviti drugače, kot je to storilo kazensko sodišče, tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstoji kaznivo dejanje in kazenska odgovornost (14. člen ZPP). V obravnavani zadevi je kazensko sodišče odločilo, da je bila tožena stranka v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovorna, torej prištevna in kriva. Ugotovilo je sicer, da je bila pri toženi stranki zmožnost razumeti pomen svojega ravnanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi nevrotskih motenj in izzvanosti bistveno zmanjšana. Vendar to pomeni, da njena prištevnost v času storitve kaznivega dejanja ni bila izključena, temveč le bistveno zmanjšana. Iz navedenega razloga tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri uporabi 136. člena OZ, v skladu s katerim ni odgovoren za škodo tisti storilec, ki je deloval v stanju prehodne nerazsodnosti. Takšno stanje namreč pomeni, da je bila pri storilcu v času škodnega dogodka povsem izključena zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti svoje ravnanje v oblasti. Dejanske ugotovitve, ki bi omogočale uporabo 136. člena OZ v obravnavani zadevi pa bi bile posledično v nasprotju s tistim, kar je glede istega historičnega dogodka ugotovilo kazensko sodišče. 10. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni imelo potrebe po izvedbi dokazov, s katerimi si je tožena stranka prizadevala dokazovati trditve o tem, da je bila njena zmožnost presoje in obvladovanja v trenutku škodnega dogodka povsem izključena. Glede ugotovitev o prištevnosti in posledično odgovornosti tožene stranke je bilo vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, posledično pa z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov, katerih dokazna tema je bila nerazsodnost tožene stranke v trenutku škodnega dogodka, kakor tudi z opustitvijo dopolnitve izvedenskega mnenja v smislu pregleda tožene stranke s strani izvedenca psihiatrične stroke, ni kršilo pravil pravdnega postopka.

11. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno poudarja, da vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo le-tega ne odvezuje ugotavljanja morebitnega prispevka oškodovanca, tj. tožeče stranke, k nastanku škode v smislu 171. člena ZPP. Vendar tožena stranka pri tem očitno spregledala, da je sodišče prve stopnje to tudi storilo, saj je drugi tožeči stranki prisodilo zgolj 70-odstotkov odškodnine, do katere bi bila sicer glede na ugotovljeno škodo upravičena, saj je ocenilo, da je druga tožeča stranka do 30 odstotkov sama prispevala k nastanku škode s tem, da je toženo stranko izzvala k izražanju groženj. Materialnopravno zmotno pa je toženčevo razumevanje prispevka tožeče stranke k nastanku škode kot možnosti razbremenitve odškodninske odgovornosti. Ker v obravnavanem primeru ni bilo mogoče ugotoviti nerazsodnosti tožene stranke v času škodnega dogodka, tudi ni obstajala potreba po ugotavljanju razlogov za takšno stanje tožene stranke v smislu 136. člena OZ.

12. Ker se tožena stranka v pritožbi zavzema zgolj za uporabo 136. člena OZ, pri čemer konkretizirano ne opozarja na nobeno okoliščino, ki bi utemeljevala odločitev o višjem prispevku druge tožeče stranke k nastanku vtoževane škode (o pravilnosti materialnopravne ocene prispevka glede na okoliščine primera v nadaljevanju), in ker se sodišče druge stopnje kot pravilnim pridružuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da prispevka k nastanku vtoževane škode ni mogoče ugotoviti za prvo tožečo stranko, saj je ostala v pritožbenem postopku neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da le-ta z nobenim svojim ravnanjem ni izzvala tožene stranke k storitvi škodnega dejanja, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

13. Tožeča stranka izpodbija zaključek sodišča o 30-odstotnem prispevku druge tožeče stranke k nastanku škode in v pritožbi podaja novo trditev, da se kupca stanovanja tožene stranke (Š. in K.) – v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje – nista premislila zaradi ravnanja druge tožeče stranke (pri čemer le-ta v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o vsebini njenega ravnanja), saj je Š. v drugem pravdnem postopku zaslišana pred sodiščem na izrecno vprašanje druge tožeče stranke, ali je bila ona ista, zaradi katere si je premislila o nakupu, „odgovorila, da ne, vse skupaj je bilo razlog, da se nista odločila za nakup, v hiši so se prepirali.“ Kot dokaz takšnih trditev tožeča stranka predlaga zapisnik o zaslišanju z dne 10. 06. 2010 v zadevi I P 123/2010, in navaja, da takšnega dokaza predhodno ni mogla predložiti, saj je Š. navedeno izpovedala šele po zaključku dokaznega postopka v obravnavani zadevi, posledično pa predlaga, da ga sodišče druge stopnje upošteva v pritožbenem postopku.

14. Vendar sodišče druge stopnje po vpogledu v obravnavani spis ugotavlja, da tožeča stranka pritožbi ni predložila zapisnika o zaslišanju, ki ga predlaga v dokaz svoje trditve, prav tako pa ne predlaga vpogleda sodišča v ustrezni pravdni spis. Glede na povezanost trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) zato njenih trditev, ki jih uveljavlja v okviru 2. odstavka 337. člena ZPP, ni mogoče upoštevati. Kljub temu sodišče druge stopnje dodaja, da tožeča stranka iz povzetka izpovedbe priče Š. v pravdni zadevi I P 123/2010, kot ga podaja v pritožbi, zmotno izvaja zaključek, da odstop Š. od nakupa stanovanja tožene stranke ni bil posledica ravnanja druge tožeče stranke.

15. Navedene trditve namreč izjava priče Š. v pravdni zadevi I P 123/2010, kot jo povzema tožena stranka v pritožbi, ne potrjuje. Iz besed Š. izhaja zgolj, da ravnanje druge tožeče stranke ni bil edini razlog za njen in K. odstop od nakupa (pravi: vse skupaj je bilo razlog, da se nista odločila za nakup), kar pa ne pomeni, da tudi ravnanje druge tožeče stranke ni prispevalo k njenemu zaključku, da se v hiši prepirajo, zaradi česar je odstopila od nakupa. Takšna izjava torej ne izpodbija ali celo izključuje grajanega zaključka sodišča prve stopnje, temveč ga kvečjemu potrjuje.

16. Razen tega sodišče druge stopnje opozarja, da je vprašanje, ali je bilo ravno ravnanje druge tožeče stranke tisto, zaradi katerega sta si kupca premislila, nepomembno za pravilno oceno obstoja prispevka druge tožeče stranke k nastanku škode. Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o ravnanju tožene stranke, ki je kritičnega dne ob zglasitvi kupcev na naslovu pravdnih strank le-te prestregla in jim navkljub vednosti, da je lastninska pravica na prodajanem stanovanju vpisana v njeno korist zgolj po pomoti (2) povedala kupcema, da je lastništvo na prodajanem stanovanju, neurejeno, je za odločitev o prispevku pomembno zgolj, ali je takšno ravnanje prispevalo k nastanku škodnega dogodka, tj. k izražanju groženj tožene stranke, in posledičnemu nastanku nepremoženjske škode v obliki strahu in telesnih bolečin tožeče stranke. Četudi si namreč kupca ne bi bila premislila zaradi obvestila druge tožeče stranke, da je lastništvo stanovanja neurejeno, navedeno ni pomembno, kolikor je takšno ravnanje druge tožene stranke navkljub temu pri toženi stranki povzročilo prepričanje ali stanje, zaradi katerega oziroma v katerem je le-ta storila kaznivo dejanje. Upoštevajoč, da je tožena stranka tekom postopka neprerekano trdila, da se je bala, da bo tožeča stranka prodala stanovanje, na katerem je bila pomotoma vknjižena lastninska pravica na njeno ime (sodišče druge stopnje je takšno dejstvo povzelo v dejstveni substrat svoje odločbe na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP), je po mnenju sodišča druge stopnje pravilen zaključek, da je druga tožeča stranka s svojim ravnanjem, kakor je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi (tožeča stranka pa ga v pritožbenem postopku ne izpodbija) in s katerim je smiselno posvarila Š. in K. kot kupca tožene stranke pred nepremišljenim nakupom, prispevala k temu, da se je tožena stranka prestrašila, da si bo želela druga tožeča stranka pridobiti premoženjsko korist s prodajo stanovanja (na katerem je bila pomotoma vknjižena lastninska pravica v njeno koristi) na lastno pest. Glede na takšne okoliščine primera pa sodišče druge stopnje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je opisano ravnanje druge tožeče stranke prispevalo k nastanku škode do 30 odstotkov.

17. Sodišče je v okviru temelja odškodninskega zahtevka prve tožeče stranke zoper toženo stranko preverilo tudi element vzročne zveze med grožnjami, ki so bile izrečene ob neposrednem srečanju pravdnih strank in grožnjami, ki so bile izrečene po telefonu, ter vtoževano škodo. V zvezi z grožnjami, izrečenimi po telefonu, je obstoj takšne vzročne zveze izključilo, saj je ugotovilo, da je prva tožeča stranka kot sin druge tožeče stranke, slišala grožnje, ki so bile izrečene po telefonu, zgolj zato, ker jih je druga tožeča stranka preklopila na zvočnik, s čimer je pretrgala vzročno zvezo. Sodišče druge stopnje razloge izpodbijane sodbe v tem delu popravlja le toliko, kolikor opozarja, da v opisanem primeru ni moglo priti do pretrganja vzročne zveze, ker adekvatna oziroma pravno zadostna vzročna zveza med grožnjami, ki so bile izrečene po telefonu drugi tožeči stranki, ter škodo zaradi strahu, ki je nastala prvi tožeči stranki, sploh ni bila podana. Kot že povedano, grožnje so bile izrečene izključno drugi tožeči stranki, pri čemer je telefonski razgovor praviloma namenjen dialogu, zaradi česar je ob odsotnosti opozorila, da razgovor poslušajo tudi druge osebe, logična posledica in povsem utemeljeno pričakovanje, da je njegova vsebina zaznavna zgolj osebam, ki so v njem udeležene. Ravnanje druge tožeče stranke, ki je med poslušanjem groženj tožene stranke preklopila telefonski razgovor na zvočnik v prisotnosti svojega sina (pri čemer tekom postopka ni zatrjevala, da bi o tem predhodno obvestila toženo stranko), je zatorej tako nerazumno, da pomeni nov vzrok, zaradi katerega nematerialne škode, ki jo je pri tem utrpela prva tožeča stranka, ni sprejemljivo pripisati toženi stranki.

18. Četudi bi sodišče druge stopnje ocenilo, da v konkretnem primeru naravna vzročnost med izrečenimi grožnjami po telefonu in nastalo nematerialno škodo pri prvi tožeči stranki zadošča kriteriju adekvatnosti vzročne zveze oziroma kriteriju njene objektivne predvidljivosti, pa ugotavlja, da za toženo stranko glede na zgoraj pojasnjene dejanske okoliščine konkretnega primera, glede protipravnega ravnanja, ki je bilo storjeno z grožnjami po telefonu, v razmerju do prve tožeče stranke ne bi bilo mogoče ugotoviti elementa odgovornosti oziroma natančneje krivde. Tudi v skladu z abstraktnim kriterijem ustrezne skrbnosti, ki je uveljavljeno v civilnem pravu glede obveznosti vzdržati se ravnanja, ki drugemu povzroča škodo (10. člen OZ), toženi stranki ne bi bilo mogoče očitati, da bi povprečno razumen človek pri svojem ravnanju računal z možnostjo, da bo mati pred sinom, ki je star zgolj 10 let, preklopila na zvočnik telefonski razgovor, katerega vsebina so grožnje.

19. Pritožbene trditve tožeče stranke, da tožena ni mogla računati z zasebnostjo komunikacije z drugo tožečo stranko, ker je bila seznanjena z dejstvom, da jo posluša tudi policija, pa predstavljajo pritožbeno novoto, v zvezi s katero tožeča stranka ne zatrjuje okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da trditev o takšnem dejstvu ni mogla podati pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde, zato jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

20. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki grajajo prisojeno višino odškodnine. Sodišče prve stopnje je prvi tožeči stranki za vtoževano škodo iz naslova strahu prisodilo 1.100,00 EUR, kar predstavlja približno 1,15-kratnik povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji v času sojenja. Ob upoštevanju okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na strani 8 izpodbijane sodbe (prisotnost primarnega strahu eno do dve uri po škodnem dogodku, prisotnost manj intenzivnega strahu še teden do 10 dni, ko sta se stranki umaknili v D. k A.A., nato pa prisotnost občasnega strahu še kakšen mesec do dva meseca, kolikor so trajali glavoboli druge tožeče stranke), pa takšna odškodnina tudi povsem ustrezno odraža razmerja med majhnimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Tožeča stranka v pritožbi sicer opozarja na nizko starost prve tožeče stranke ob škodnem dogodku (10 let), kar naj bi intenziviralo njen strah, vendar je vse okoliščine primera, vključno s starostjo tožeče stranke, izvedenec že upošteval ob pripravi svojega mnenja glede trajanja in intenzivnosti strahu tožeče stranke, glede na takšne ugotovitve o obsegu škode, v pravilnost katerih poleg sodišča prve stopnje nima dvoma niti sodišče druge stopnje, pa je odmera satisfakcije za pretrpljen strah primerna. Toliko bolj, ker je sodišče v okviru odločanja o višini zahtevka pravilno upoštevalo, da vzročna zveza med nepremoženjsko škodo, ki je nastala prvi tožeči stranki zato, ker je slišala grožnje tožene stranke, izrečene po telefonu, ni podana in zatorej vse pretrpljene škode ni mogoče pripisati ravnanju tožene stranke.

21. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine na strani 7 in 8 izpodbijane sodbe, tj. trajanje primarnega strahu eno do dve uri, manj intenzivnega strahu od sedem do 10 dni, ko sta se tožeči stranki umaknili v D., prisotnost občasnega strahu mesec ali dva, prisotnost glavobolov pri drugi tožeči stranki mesec ali dva, motnje spanja, uživanje zeliščnega preparata (P) za pomiritev ter uživanje blažjih zdravil za lajšanje bolečin (Lekadola in Aspirina), pa je sodišče prve stopnje drugi tožeči stranki pravilno odmerilo za pretrpljen strah odškodnino v višini 1.300,00 EUR (tj. približno 1,4-kratnik povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji v času sojenja), za pretrpljene telesne bolečine pa 300,00 EUR (tj. približno tretjino povprečne mesečne neto plače v RS v času sojenja). Ob upoštevanju njenega 30-odstotnega prispevka k nastanku škode je tako drugi tožeči stranki prisodilo 910,00 EUR za strah in 210,00 EUR za telesne bolečine, kar je skladno tudi z višinami odškodnin v podobnih primerih sodne prakse. Tožeča stranka sicer navaja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo njenega rizičnega zdravstvenega stanja, zaradi česar naj bi bile bolečine in nevšečnosti dolgotrajnejše in intenzivnejše. Vendar gre za trditve, ki jih je tožeča stranka prvič podala šele v pritožbi in ki jih posledično sodišče druge stopnje ob odsotnosti razlogov za njihovo navajanje po preteku roka iz 1. odstavka 286. člena ZPP brez krivde tožeče stranke, ne sme upoštevati (337. člena ZPP). Dejstvo, da si je druga tožeča stranka v posledici obravnavanega škodnega dogodka kupila elektrošoker in sprej pa je upošteval že izvedenec pri svojih ugotovitvah o intenzivnosti strahu druge tožeče stranke, katerim je sodišče prve stopnje sledilo in pravično odškodnino za tako ugotovljen strah zatorej odmerilo tudi ob upoštevanju navedene okoliščine.

22. Trditve tožeče stranke, v skladu s katerimi naj bi bil njen strah zaradi dogodkov 03. 11. 2005 toliko intenzivnejši zaradi predhodnih konfliktov med pravdnima strankama, pa ne opredeljujejo škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom. Tožeča stranka je v tej pravdi namreč vtoževala zgolj škodo, ki je bila posledica groženj, izrečenih dne 03. 11. 2005. S takšno trditveno podlago pa je zamejila dejstveni substrat zadeve, ki (v fazi do pravnomočnosti) določa identiteto zahtevka. Trditev o strahu, ki ga je tožeča stranka trpela ob konfliktih, ki so sledili obravnavanemu škodnemu dogodku in ki naj bi bil na račun obravnavanih groženj intenzivnejši, pa tožeča stranka ni podala pravočasno tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, pri čemer v pritožbi ne podaja razlogov, zaradi katerih bi jih sodišče kljub temu lahko upoštevalo v pritožbenem postopku (337. člen ZPP).

23. Tožeča stranka pa v pritožbi vendarle pravilno opozarja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine. V izreku izpodbijane sodbe je namreč začetek teka obresti določen od 12. 07. 2008, v obrazložitvi pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 12. 06. 2008, tj. od vložitve tožbe v predmetni zadevi, s katero je tožeča stranka prvič seznanila toženo stranko z višino njene obveznosti oziroma prvič naslovila nanjo ustrezni zahtevek za povračilo nepremoženjske škode. Sodišče je v razlogih še zapisalo, da je bila tožba vložena 12. 06. 2008 in sicer na glavni obravnavi v pravdni zadevi III P 123/2010, prej P 291/2007, ko se je s takšno (nasprotno) tožbo tožena stranka tudi seznanila.

24. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da lahko pojasnjeno nasprotje, zaradi katerega je izpodbijana sodba v obrestnem delu obremenjena s kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, odpravi sámo z vpogledom v sodni spis in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava v okviru pooblastil iz 355. člena ZPP in 5. alineje 358. člena ZPP. Iz nasprotne tožbe na list. št. 1 sodnega spisa obravnavane zadeve namreč izhaja, da je bila navedena vloga tožeče stranke sestavljena 12. 06. 2008, iz obrazložitve sklepa o izločitvi nasprotne tožbe iz zadeve I P 291/2007 v ločeno obravnavanje pod novo opravilno številko (na list. št. 5 sodnega spisa) pa izhaja, da sta toženi stranki (tj. tožeči v obravnavani zadevi) hkrati s pripravljalno vlogo z dne 12. 06. 2008 vložili v zadevi II P 291/2007 dne 12. 06. 2008 tudi nasprotno tožbo zoper tožnika (tj. toženo stranko v obravnavani zadevi). Ker iz listin v sodnem spisu torej izhaja, da je bila tožba v konkretni zadevi vložena 12. 06. 2008, in ne 12. 07. 2008, gredo tožeči stranki v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od 12. 06. 2008 dalje do prenehanja obveznosti. Sodišče druge stopnje je posledično pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in skladno s pojasnjenim spremenilo odločitev sodišča prve stopnje iz prvega odstavka izreka (355. člen ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP).

25. Ker pri preizkusu izpodbijane odločitve o glavni stvari ni našlo kršitev, na katere opozarjata pritožbi, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa je pritožbo tožeče stranke v tem delu ter pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Upoštevajoč, da je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo zgolj glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo stransko terjatev v postopku, v odločitev o stroških iz 3. odstavka izreka izpodbijane sodbe ni poseglo. Takšna sprememba namreč ne vpliva na končni uspeh strank v postopku (39. člen ZPP), le-tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

27. Ker tožena stranka v postopku s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je izpodbijala sobo sodišča prve stopnje v celoti, pri čemer je uspela – kot že pojasnjeno – zgolj v malenkostnem delu glede stranske terjatve (39. člen ZPP), sta pravdni stranki dolžni sami kriti svoje stroške s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) V skladu z neizpodbijanimi ugotovitvami sodišča prve stopnje je druga tožeča stranka kot zakonita zastopnica prve tožeče stranke kupila od tožene stranke eno izmed stanovanj v večstanovanjski hiši, v kateri je imela tožena stranka več lastniških stanovanj. Zaradi očitne pomote pri sklepanju pogodbe je bila lastninska pravica na ime tožeče stranke vpisana ne zgolj na kupljenem stanovanju, temveč tudi na stanovanju, ki ga je tožena stranka v času škodnega dogodka nameravala prodati Š. in K.