Jedro

Ravnanja toženke, ki je urejevala grob, v katerem je pokopana tudi njena mati, tako da je dosadila rože trajnice, nasula za grob primerno črno prst, okolico groba pa posula z belim peskom, ni mogoče šteti za take vrste motenja posesti, kateremu bi bilo mogoče dati sodno varstvo, čeprav je formalno najemnik groba tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženka motila tožnika v posesti na grobu tožnika na pokopališču na Kraju izbrisanega imena tako, da je 10.8.1997 odstranila z groba pesek, prst in 30 kom rož trajnic, grenik bele barve. Zavrnilo je nadaljnji zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje, tako da namesti pesek, prst in 30 kom rož trajnic grenik bele barve, sicer bo to storila tožeča stranka na njene stroške. Prav tako je bil zavrnjen zahtevek, da se toženki prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v tožnikov grob, kot tudi zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 67.376,00 SIT. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka oziroma tožnik osebno, ki v laični pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi njegovi tožbi, v pritožbi pa še navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodbe Višjega sodišča Cp 1470/83, ki je bila predložena kot dokaz za njegovo lastništvo. Ponovno v pritožbi zahteva, da toženka v družinskem grobu, katerega lastnik je on, vzpostavi stanje, kot je bilo pred 28.10.1998. Tožnik pri tem postavlja še nove zahteve, ki niso bile vsebovane v tožbi oziroma tožbenem zahtevku, da mora biti pesek, ki ga mora toženka namestiti na grob, dimenzije 10 m/m in ne manjše dimenzije, prst pa naj bo presejana in prenešena iz tožnikovega vrta. Ker toženka ne razloči, kaj je njegova lastnina in kaj njena, tožnik še predlaga, da sodišče določi dneve v mesecu, kdaj bo toženka lahko obiskovala grob, zato da bo lahko takoj preveril stanje na grobu. Predlaga, da sodišče prizna njegove stroške, ki jih je prijavil dne 8.4.1999. V obrazložitvi te pritožbe nadalje tožnik še navaja, da so toženkini šopki, ki jih je prinašala na grob, po treh ali štirih dneh oveneli, začeli gniti in trohneti na grobu. Toženka, ko je naslednjič prišla na grob, to je čez 14 ali čez 20 dni, se je čudila, kako je grob neestetski, neugleden in do skrajnosti zanemarjen, kajti od njenega šopka je po tolikem času ostalo samo še nekaj gnoja. Podobno se je in se še dogaja s svečami, ki jih je prinesla na grob. Tudi sveče gorijo samo par dni. Ostali čas, ko toženke ni bilo na grob, so pregoreti ostanki njenih sveč in gnijoči oveneli šopki po njenih navedbah kazali, da naj bi bil grob neugleden in zanemarjen. Tožnik nadalje v pritožbi ocenjuje, da izpodbijani sklep pomeni "balkanski način odvzema njegove lastnine". Odklanja vsakršno soposestvovanje na grobu M-evih. Še enkrat ponavlja, da se sklicuje in priznava le sodbo višjega sodišča Cp 1470/83 z dne 12.1.1984. Utemeljeno sumi, da so odvetnik V. N. ter sodnica M. V. in tožena stranka skovali satansko zaroto, temelječo na lažeh in prevari, da bi ta grob njegove rodbine prišel v drugo posest. Od pritožbenega sodišča pričakuje, da bo poskrbelo, da bodo pokojni, ki so pokopani v tem grobu, sedaj imeli mir. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povsem jasno navedlo, kaj sploh lahko pravdno sodišče počne v pravdi zaradi motenja posesti. Po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) je pri tem precej omejeno. Nobene potrebe ni, da bi pritožbeno sodišče te zakonske določbe in njihovo vsebino ponavljajo, saj je to povsem jasno in zadostno storilo prvostopenjsko sodišče. Tožnik očitno tega ne razume ali pa noče razumeti in vstraja pri svojem, čeprav za njegove trditve in predloge ni nikakršne pravne osnove. V pravni državi si ne more vsakdo krojiti prava po svojih predstavah, temveč mora vsak državljan spoštovati tiste pravne norme, ki pač veljajo v državi, katere državljan je, oziroma v kateri živi. S tem se bo pač moral tudi tožnik prej ali slej sprijazniti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča, da je bila toženka soposestnica groba, saj je končno v tem grobu pokopana tako mati kot tudi stara mati toženke. Res je sicer, da je tožnik kot formalni najemnik groba tisti, ki naj bi v prvi vrsti skrbel za grob, vendar to drugim sorodnikom, ki imajo v tem grobu pokopane svoje najbližje sorodnike, ne more preprečevati, da bi na način, ki je v naši družbi uveljavljen in povsem normalen, izkazovali spoštovanje do umrlih na ta način, da na grob občasno nosijo cvetje ali prižigajo sveče. Takšno ravnanje toženke je tožnik tudi sicer dopuščal. Samo to pa seveda ne more zadostovati za zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka soposestnica groba. Za soposest je potrebno nekaj več, kot je prinašanje cvetja in prižiganje sveč na grobu. Zaključek sodišča prve stopnje, da pa je toženka dejansko bila soposestnica groba, pa sprejema pritožbeno sodišče zato, ker je toženka pred dejanjem, ki ga tožnik šteje za motitvenega, občasno na tem grobu sadila tudi rože in opravljala druga dejanja, ki so za vzdrževanje groba običajna ali celo nujno potrebna. Fotografije, ki se nahajajo v spisu in ki prikazujejo stanje po dejanju toženke, ki ga tožnik šteje za motitveno, kažejo, da je toženka s svojimi dejanji poskrbela nedvomno za lepši izgled groba, kot je bil prej, nikakor pa vsaj ni skazila izgleda groba, kakršnega je pred tem vzdrževal tožnik. Nasipanje novega belega peska ob grobu ter lepe za grob primerne črne prsti na grob ter nasajanje rož, ki sicer tudi običajno sodijo na grob, nikakor ne more predstavljati protipravnega ravnanja toženke, prej nasprotno, saj je ob tožnikovi skrbi za grob, ki je sicer tudi nedvomno izkazana, tudi toženka po svojih močeh skrbela za to, da bi bil izgled groba čim lepši. Torej nikakor ne more iti za neko samovoljno ali celo protipravno ravnanje, to pa je eden od pogojev za to, da lahko nekemu posegu v posest ali soposest drugega, sodišče da posestno varstvo v skladu z določbami ZTLR. Pritožbeno sodišče pa ob tem pripominja, da je soposest toženke vendarle omejena na že prej navedena dejanja, nikakor pa nima pravice, da bi z groba odstranjevala že posajene rože - trajnice ali spreminjala podobo groba na ta način, da ne bi več ustrezal običajnim naravnim pravilom, ki veljajo v naši družbi. Da pa bi toženka kaj takega storila z motilnim dejanjem, ki ga ji očita tožnik, pa tožniku v tej pravdni zadevi ni uspelo dokazati, zato njegov zahtevek ni bil utemeljen in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno in v skladu z ZTLR tudi zavrnilo. V ostale pritožbene navedbe, ki z obravnavano zadevo nimajo nobene zveze, pa se pritožbeno sodišče ne spušča. Če ima tožnik do toženke še kakšne druge zahteve ali želje, da sodišče karkoli uredi, bo pač to moral storiti na ustrezen način, oziroma v ustreznih sodnih postopkih vložiti ustrezne predloge, tožbe, ali pač tisto, kar posamezna zadeva narekuje. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani skelp sodišča prve stopnje potrdilo, ker se je prepričalo, da je pravilen in zakonit, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene takšne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.