Jedro

1. Ne glede na to, da je bil spor sprožen pred delovnim sodiščem, se vprašanje razrešitve uprave d.d. presoja po določbah ZGD.

2. Pogodba o zaposlitvi članice uprave d.d., ki je bila sklenjena pred uveljavitvijo novele ZGD-F, je veljavna, v kolikor ni v izrecnem nasprotju z noveliranimi določbami ZGD.

3. Zaslišanje oz. izjava članice uprave pred odločitvijo nadzornega sveta o odpoklicu ni pogoj za zakonitost odpoklica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče zadržalo izvršitev sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 18.9.2002 o odpoklicu tožnice s funkcije članice uprave do pravnomočne rešitve tega spora. Takšno odločitev je ob drugih razlogih utemeljilo z ugotovitvijo, da v tem primeru ni izkazano, da bi bila tožničina terjatev (zahtevek za razveljavitev sklepa o odpoklicu) izkazana s potrebno višjo stopnjo verjetnosti in da ni izkazano samovoljno ravnanje tožene stranke.

Zoper gornji sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo v smeri ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem navaja, da je prvostopno sodišče izkazanost njene terjatve neutemeljeno prestrogo presojalo. Zaradi napak, ki jih je tožena stranka zagrešila v postopku izdaje spornega sklepa o odpoklicu (onemogočanje izjave delavca v postopku odločanja o njegovih pravicah, podpis sklepa o odpoklicu s strani namestnika predsednika nadzornega sveta), je njena terjatev vsekakor izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti, pa tudi vsebinski pogoji za njen predčasni odpoklic, niso obstojali. Prav nasprotno. Odpoklic je bil plod samovoljnega ravnanja odgovornih delavcev oziroma organov tožene stranke, ki so z izdajo podatkov, ki pomenijo poslovno tajnost, šikanozno problematizirali njeno delo. Poleg tega je prvostopno sodišče kršilo pravila postopka o odločanju o začasni odredbi, saj ni predvideno vročanje predloga za izdajo začasne odredbe nasprotni stranki pred odločitvijo sodišča o njem. Tako sodišče v tem primeru niti ne bi smelo upoštevati navedb tožene stranke v odgovoru na ta predlog.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev in vztraja, da razlogi za izdajo predlagane začasne odredbe niso bili podani. Pri tem poudarja, da v tem primeru ni šlo za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, temveč za odločanje v smislu določb 250. čl. ZGD. Razrešenega predsednika ali člana uprave d.d. pa po navedenih določbah in dosedanji sodni praksi tudi za primer razveljavitve sklepa o predčasni razrešitvi sodišče ne more reintegrirati na funkcijo, o kateri odloča nadzorni svet. Zato tudi začasna odredba, ki bi v bistvu pomenila reintegracijo tožnice, ne pride v poštev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer utemeljeno graja stališče prvostopnega sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da mora biti kot pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe podana neka kvalificirana oblika verjetnosti. Ob tem pa je prvostopno sodišče pri presoji stopnje verjetne izkazanosti tožničine terjatve zmotno izhajalo iz predpostavke, da je tožničin odpoklic s funkcije članice uprave tako glede postopka kot glede utemeljenosti razlogov presojati po delovnopravnih normah.

Ne glede na to, da je bil spor sprožen pred delovnim sodiščem, se vprašanje razrešitve uprave d.d. presoja po statusno oziroma korporativno pravnih normah, ki so glede teh vprašanj urejene v 250. čl. in še nekaterih drugih členih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS št. 30/93 - 45/01 - več o tem glej - skupina avtorjev: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, I. knjiga, stran 781 in naslednje). Iz teh izhodišč pa izrecno zaslišanje oziroma izjava člana uprave pred odločitvijo pristojnega nadzornega sveta o njegovem odpoklicu ni pogoj za zakonitost odpoklica. Prav tako ni bistveno, ali je sklep o odpoklicu v imenu predsednika nadzornega sveta podpisal njegov namestnik. Razlogi za odpoklic iz 2. odst. 250. čl. ZGD se presojajo širše, predvsem z vidika široko opredeljene odgovornosti uprave d.d.. O šikaniranju članov uprave s strani nadzornega sveta bi tako lahko govorili le v primeru, če bi nadzorni svet navajal povsem nerealne razloge, kar pa v tožničinem primeru ni bil slučaj. Strogo pojmovanje tožničine odgovornosti na funkciji članice uprave je v tem primeru dodatno utemeljeno glede na dejavnost tožene stranke, saj je bančno poslovanje podvrženo še posebnim zahtevam. Upoštevaje ta izhodišča in dejstvo, da je o tožničinem odpoklicu s funkcije članice uprave odločal pristojni nadzorni svet, potem ko je poleg razlogov za njeno predhodno razrešitev s funkcije predsednika uprave, ki so imeli podlago v predhodnem revizijskem poročilu Banke Slovenije, našel še dodatne razloge, zaradi katerih je utemeljeno podvomil v njeno sposobnost vodenja poslov na nivoju potreb tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničina terjatev v tem primeru dejansko ni izkazana s stopnjo verjetnosti, kot jo opredeljuje 1. odst. 270. in 1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98 in št. 75/2002), oziroma ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.

Drugi bistveni razlog za zavrnitev tožničinega predloga za izdajo predmetne začasne odredbe pritožbeno sodišče vidi v tem, da predlagana vrsta oziroma vsebina začasne odredbe v tem primeru sploh ne predstavlja ustreznega zavarovanja tožničine terjatve, kot izhaja iz njenega tožbenega zahtevka. Korporacijsko pravna teorija sicer ne zanika možnosti reintegracije predsednika ali člana uprave d.d. na to funkcijo ob razveljavitvi njegovega odpoklica, čeprav takšni rešitvi ni naklonjena (glej zgoraj navedeni vir). Vendar v tem sporu tožnica reintegracije na položaj članice uprave v tožbenem zahtevku niti ne uveljavlja. Poleg tega pa njena pogodba o zaposlitvi z dne 22.9.2000, ki je tudi po noveliranju 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 45/2001) še vedno veljavna, kolikor ni z noveliranimi določbami ZGD v izrecnem nasprotju, za primer neutemeljenega odpoklica ne predvideva reintegracije na funkcijo, temveč le plačilo odpravnine. Tako z vidika tožbenega zahtevka, kot z vidika zgoraj nakazanih možnih posledic eventualne razveljavitve spornega sklepa o odpoklicu vsebina predlagane začasne odredbe ne predstavlja primernega zavarovanja v smislu določb 273. člena ZIZ.

Dejstvo, da je v tem primeru sodišče prve stopnje pred odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe le-tega vročilo toženi stranki in ji dalo možnost odgovora, v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve postopka, zaradi katerega bi bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ob gornjih razlogih so vsi drugi razlogi, ki jih navaja tako sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot tožnica v svoji pritožbi, nebistveni, tako da jih pritožbeno sodišče ni posebej obravnavalo.

Ker tožnica s svojo pritožbo ni uspela, ni opravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov.