Jedro

Ravnanje zavarovanca toženke ni pravno relevantni vzrok za nastanek nezgode, saj se trk ne bi zgodil, če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo (50 km/h). Nasprotno, edini vzrok za trk je 130-odstotna tožnikova prekoračitev hitrosti vožnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke uveljavljal plačilo nepremoženjske škode v višini 80.000 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 4.027,70 EUR toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja na protispisnost, kontradiktornost razlogov, ki so tudi v nasprotju s pravili in pravnimi načeli obligacijskega prava. Izključni vzrok za nastanek prometne nesreče – tako po naravni kot tudi po pravno relevantni vzročnosti – je vožnja zavarovanca toženke, ki je v semaforiziranem križišču zavijal levo, ne da bi mimo spustil tožnika. Splošno znano dejstvo je, da se v semaforiziranem križišču luči na semaforju izključujeta. To pomeni, da v času škodnega dogodka voznika nista imela istočasno prižgane zelene luči. Tožnik je peljal po svojem voznem pasu ob prižgani zeleni luči, zavarovanec toženke pa je zapeljal čez rdečo luč na semaforju. Ključni vzrok za nastanek prometne nesreče je vožnja zavarovanca toženke, ki je v semaforiziranem križišču zapeljal čez rdečo luč. Hitra vožnja tožnika pa bi lahko bila podlaga le za uveljavljanje t. i. soprispevka k nastali škode. Vožnja skozi rdečo luč predstavlja hujšo kršitev cestnoprometnih predpisov, kakor pa prehitra vožnja po svojem voznem pasu ob prižgani zeleni luči. Izvedenec je strokovno napačno ugotovil vzrok za nastanek prometne nesreče, ki naj bi bil v preveliki hitrosti tožnika. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo preuranjeno, saj bi moralo v celoti ali vsaj deloma priznati tožniku temelj odškodninske odgovornosti in v nadaljevanju odločiti še o višini nastale škode.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, s katero ugotovi temelj tožbenega zahtevka in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - prometna nesreča, v kateri je bil poškodovan tožnik, se je zgodila v semaforiziranem križišču, kjer je bila omejitev hitrosti 50 km/h; - zavarovanec toženke je s svojim osebnim vozilom Ford vozil iz smeri Š. proti K. in je v semaforiziranem križišču zavijal levo, tožnik pa se je pripeljal z osebnim vozilom BMW po isti cesti z nasprotne smeri in je vozil naravnost; - tožnik je s svojim vozilom BMW pred trkom vozil s hitrostjo 115 km/h in ni zaviral, zavarovanec toženke pa s konstantno hitrostjo 40 km/h; - v trenutku, ko se je voznik Forda odločil za zavijanje v levo, je bil tožnik še 77 m pred križiščem.

6. Na podlagi dejanskih ugotovitev in izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je do nezgode prišlo izključno po tožnikovi krivdi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, saj je dokazna ocena logična, prepričljiva in notranje skladna, ter napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Tudi pritožba dvoma v njeno pravilnost ne uspe vzbuditi.

7. Pritožnik opozarja, da je bila za nastanek prometne nezgode ključna kršitev cestnoprometnih predpisov, ki jo je zagrešil zavarovanec toženke. Ta naj bi po zatrjevanjih pritožbe v semaforiziranem križišču zapeljal čez rdečo luč na tožnikov vozni pas in mu izsilil prednost vožnje. Pritožba gradi na tezi o splošno znanem dejstvu, da se v semaforiziranem križišču, kakor je bilo predmetno, luči na semaforju izključujeta, kar pomeni, da je imel zavarovanec toženke na semaforju rdečo luč. Teh svojih zatrjevanj pa pritožnik ni uspel izkazati. O kakršnem koli splošno znanem dejstvu glede prižganosti luči na semaforju ni moč govoriti. Nasprotno. Izvedenec je pojasnil, da se s tehniškimi sredstvi tega, kakšna luč je gorela na semaforju, ne da enolično ugotoviti. Razložil je, da je konkretni semafor urejen tako, da se zeleni luči iz smeri K. in iz Š. prižgeta sočasno. Ta ugotovitev je v očitnem nasprotju z zatrjevanji pritožbe, da se luči na semaforju izključujeta. Tožnik trditev, da naj bi zavarovanec toženke povzročil nezgodo s tem, ko je v križišče vpeljal ob rdeči luči, tudi ni podal pravočasno. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno zapisalo, da je tožnikovo nakazovanje slednjega v pripombah na izvedensko mnenje prepozno in zato neupoštevno, pri tem pa se je sklicevalo na določbo 286. člena ZPP. Tožnik tem ugotovitvam konkretizirano ne ugovarja in zgolj posplošeno zatrjuje, da naj bi bil izključni razlog za nastanek prometne nezgode v vožnji zavarovanca toženke skozi rdečo luč.

8. Izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju prepričljivo pojasnil, da se je zavarovanec toženke odločil za zavijanje v levo, ko je bil tožnik še 77 m pred križiščem. Dogajanje je potekalo ponoči, tožnik je vozil iz smeri osvetljenega ozadja, zato po ugotovitvah izvedenca niti najbolj pozoren voznik ne bi mogel oceniti hitrosti bližajočega se vozila, niti prometnega pasu, na katerem se nahaja. Izvedenec zato zaključuje, da voznik Forda (zavarovanec toženke) ni mogel spoznati tožnikovega vozila kot vozila, ki mu mora dati prednost. Razdalja je bila tako velika, da bi vsak voznik v položaju voznika Forda lahko/moral oceniti, da je nasproti vozeče vozilo še tako oddaljeno, da lahko zaključi zavijanje v levo, ne da bi ogrozil katerokoli drugo vozilo. Izvedenec je na podlagi izračunov, ki jih sodišče povzema v 33. in 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ugotovil, da se trk ne bi zgodil, če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo (50 km/h), medtem ko je v danem primeru za 130 % prekoračil dovoljeno hitrost. 9. Prvo sodišče je prepričljivo pojasnilo, da ravnanje zavarovanca toženke ni pravno relevantni vzrok za nastanek nezgode, marveč je edini vzrok za trk v tožnikovi bistveno prekoračeni hitrosti. Podlago temu zaključku predstavlja izvedensko mnenje, ki ga pritožba zgolj s posplošenim zatrjevanjem o njegovi strokovni napačnosti ne uspe omajati. Jasne in prepričljive ugotovitve prvega sodišča, zgrajene na podlagi strokovnega izvedenskega mnenja, tudi ne govorijo v prid stališču o podanosti tožnikovega soprispevka, marveč prepričljivo izkazujejo, da je tožnikova prehitra vožnja izključni vzrok za nastanek škodnega dogodka.

10. Pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil.