Jedro

Okvare (izpah kolka), ki jo ima stranka že od rojstva leta 1942, zanjo pa se je začela zdraviti šele devet let po končani vojni in je ob začetku tega zdravljenja zdravniku izjavila, da je v redu hodila do letošnje zime, ni mogoče šteti za trajno in funkcionalno okvaro organizma, zadobljeno zaradi vojnih dogodkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je v revizijskem postopku z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Sekretariata za občo upravo občine z dne 16.6.1994 in odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic civilnega invalida vojne. V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka ob reviziji, opravljeni po uradni dolžnosti, ugotovila, da je prvostopni organ priznal tožnici status civilnega invalida vojne v nasprotju z materialnim predpisom, in sicer zakonom o civilnih invalidih vojne (1. člen in 1. odstavek 2. člena). Po presoji dokazov, zbranih v postopku (medicinske dokumentacije, izjav prič, ki so bile v postopku zaslišane, in izjave, ki jo je na zapisnik dala tudi tožnica), je tožena stranka ugotovila, da tožnici na podlagi navedenih dokazov ni uspelo dokazati, da je njena sedanja okvara organizma posledica poškodbe ali bolezni, ki bi jo zadobila zaradi vojnih dogodkov. Iz dokazov izhaja, da se je tožnica rodila v porodnišnici, da je že pri rojstvu imela izpah kolka, da se je začela zdraviti šele leta 1954, to je devet let po koncu vojne, zaradi česar ni mogoče sklepati, da je navedena sedanja okvara organizma posledica nemožnosti zdravljenja zaradi vojnih razmer, še posebej, ker ji je ob porodu nedvomno bila nudena zdravniška pomoč, ker ni začela z zdravljenjem takoj po koncu vojne in ker je bilo pri prvem pregledu 20.4.1954 ugotovljeno, da je "v redu hodila do letošnje zime". Požig domače hiše je v smislu zakona o civilnih invalidih vojne sicer šteti za vojni dogodek, vendar pa ni mogoče sklepati, da je rojstvo z izpahom kolka in nemožnost zdravljenja v zvezi s takšnim dogodkom. Iz dokumentacije v spisu je tudi razvidno, da se je tožničina družina med vojno selila iz vasi v vas, stanovali pa so pri družinah, torej v takih razmerah, kot vse ostalo prebivalstvo med vojno. Slabših življenjskih razmer, ki so na splošno vladale med vojno, pa ni mogoče šteti za vojni dogodek.

Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločbo in navaja, da se je rodila med vojno (1942) z izpahom levega kolka. Čas njenega rojstva je sovpadal z različnimi in številnimi represijami okupacijske vojske na območju njenega rojstnega kraja. Okvaro kolka bi bilo možno odpraviti z zdravniško intervencijo tudi v času rojstva, vendar pa prav zaradi vojne in vojnih dogodkov do zdravniške intervencije ni prišlo, kar je pravilno ugotovil prvostopni organ. Zaradi vojne ogroženosti je bila, skupaj z materjo, takoj po porodu poslana iz porodnišnice domov. Zaradi okoliščin, kot so revščina in požgana domačija, je bila po vojni prvič na zdravniškem pregledu šele leta 1954. Zapis ob tem pregledu, "da je v redu hodila do letošnje zime" je netočen in nepravilen. Težave z levo nogo in kolkom je imela že, odkar pomni, in je prav zaradi tega tudi ves čas težko hodila in od vsega začetka tudi šepala (izjave prič). Da torej ni prišlo do zdravljenja izpaha kolka neposredno po rojstvu oziroma v zgodnjem otroštvu, je v neposredni povezavi z vojno in vojnimi dogodki, kar je pravilno ugotovil prvostopni organ. Vojni dogodki (požgana domačija) pa so po vojni pogojevali, da so se njeni starši trudili le s preživetjem in so njeno invalidnost kot tako sprejeli. Do zdravstvenega pregleda je prišlo šele, ko se je zanjo zavzel stric, vendar je bilo za sanacijo poškodbe tedaj že prepozno. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92) določa, da je civilni invalid vojne državljan Republike Slovenije, ki je kot civilna žrtev vojne na ozemlju Republike Slovenije dobil najmanj 20-odstotno okvaro organizma (1. odstavek 1. člena). Civilna žrtev vojne je nevojaška oseba, ki je zaradi vojnih dogodkov dobila trajno in funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe ali bolezni oziroma poslabšanja bolezni (1. odstavek 2. člena). Iz navedenega izhaja, da je pogoj za uveljavitev statusa in pravice civilnega invalida vojne vezan na dejstvo, da je okvara organizma posledica poškodbe ali bolezni, zadobljene zaradi vojnih dogodkov. Po pregledu spisne dokumentacije sodišče ne dvomi, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno sklepala in tudi pravilno uporabila zakonske določbe, na katere opira izpodbijano odločbo. Trditvi tožnice, da je zapis "da je v redu hodila do letošnje zime" v zdravstveni kartoteki iz leta 1954, ko se je za navedeno okvaro (izpah kolka) začela prvič zdraviti, netočen in nepravilen, sodišče ni moglo slediti, saj tožnica za to navedbo ni ponudila nobenega protidokaza. Sodišče se zato strinja s stališčem tožene stranke, da v tem primeru, ko je bila tožnica rojena v porodnišnici, kjer ji je bila nedvomno nudena zdravniška pomoč, ker ni začela z zdravljenjem takoj po koncu vojne, ampak šele leta 1954 in je bilo ob tem ugotovljeno, da je "v redu hodila do letošnje zime", sam požig domače hiše, ki nedvomno je vojni dogodek, ni imel neposrednega vpliva na rojstvo z izpahom kolka in nezmožnost zdravljenja. Pa tudi revščine, na katero se tožnica sklicuje, po mnenju sodišča ni mogoče šteti za vojni dogodek, saj je ta, kot pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, na splošno vladala med vojno.

Ker sodišče ne dvomi, da je tožena stranka na podlagi spisnih podatkov v tem primeru pravilno ugotovila dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabila materialne predpise, je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).