Jedro

Ker v tem individualnem delovnem sporu Državno pravobranilstvo RS ni stranka, temveč le zastopnik stranke v postopku (tožeča stranka je bila Republika Slovenija), zanj ne veljajo določbe 162. člena ZPP (po kateri ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo, v II. točki izreka pa je naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 26,42 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper II. točko izreka citiranega sklepa, torej zoper odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje toženec iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sklepa razveljavi. V pritožbi navaja, da Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) nikjer ne predvideva nagrade za državne organe. Sam ZOdvT jasno določa, da je nagrada plačilo za opravljene storitve odvetnika (in ne državnih organov). Državno pravobranilstvo po določilih 2. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) ni odvetnik ne odvetniška družba, temveč državni organ, zato ni upravičeno do nagrade za postopek po ZOdvT. Enako velja tudi za Ministrstvo za obrambo. Razen tega tudi 162. člen Zakona o pravdnem postopku določa, da ima v primeru, kadar se državni organ udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah ZPP, nima pa pravice do nagrade.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (toženec bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ni uveljavljal), ni storilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka od toženca vtoževala vračilo preveč izplačane plače v znesku 47,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2013 dalje do plačila v 8 dneh od prejema sodbe, zahtevala pa je tudi povrnitev pravdnih stroškov. Ker je toženec v odgovoru na tožbo pojasnil, da je celotni vtoževani znesek že poravnal dne 8. 4. 2013, ko je ta odgovor na tožbo podal, je tožeča stranka na prvostopenjsko sodišče naslovila umik tožbe s predlogom za povrnitev pravdnih stroškov. Toženec se je s tem umikom strinjal, ugovarjal pa je predlogu tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov.

Z ozirom na določbo tretjega odstavka 188. člena ZPP in četrtega odstavka 163. člena ZPP je sodišče prve stopnje izdalo sklep o ustavitvi postopka in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške. Ugotovilo je namreč, da je tožeča stranka tožbo vložila šele potem, ko toženec kljub predhodnemu pozivu za vrnitev preveč izplačane plače te plače ni pravočasno plačal, s čimer je povzročil, da so tožeči stranki nastali pravdni stroški. Toženec je namreč svoje obveznosti iz naslova preveč izplačane plače poravnal šele po vložitvi tožbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških tožeče stranke odločilo pravilno tudi upoštevaje določbo člena 158/1 ZPP.

Neutemeljena je pritožbena navedba toženca, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov za zastopanje, ker Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) ne velja za Državno pravobranilstvo RS kot zakonitega zastopnika tožeče stranke. 16. člen Zakona o državnem pravobranilstu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/1997 in nadalj.) namreč v prvem odstavku določa, da se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Tarifa o odvetniških storitvah pa je sestavni del ZOdvT.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca, da tožeča stranka ni upravičena do izplačila nagrade za zastopanje zato, ker ji to ne omogoča 162. člen ZPP. Citirani člen določa, da ima v primeru, kadar se državni organ udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade. Ker v tem individualnem delovnem sporu Državno pravobranilstvo RS ni bilo stranka, temveč le zastopnik stranke v postopku (tožeča stranka je bila Republika Slovenija), zanj ne veljajo določbe 162. člena ZPP.

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljani razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških toženca ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.