Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Tožničina revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (t.j. glede plačila nadaljnjih 113.750 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1996).

Sicer se revizijama tožnikov ugodi in se sodba pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu tako spremeni, da se poslej glasi: "Pritožbama tožnikov zoper tisti del sodbe, s katerim izpodbijata zavrnitev zahtevkov za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: Tožena stranka mora v 15 dneh plačati tožniku 3.850.000 SIT, tožnici pa 13.286.250 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2001. Tožena stranka mora v 15 dneh tožnikoma solidarno povrniti 1.640.157 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2001 ter 93.712 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2003." Tožena stranka mora v 15 dneh tožnikoma solidarno povrniti 126.000 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2004.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnikoma plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, od tega tožniku 500.000 SIT za telesne bolečine, 350.000 SIT za strah, 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 150.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti ter 100.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo, tožnici pa 2.800.000 SIT odškodnine za telesne bolečine, 550.000 SIT odškodnine za strah, 6.300.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 450.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti ter 86.250 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožnikov in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati 2.600.000 SIT odškodnine (1.000.000 SIT za telesne bolečine, 350.000 SIT za strah, 1.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 150.000 SIT za skaženost ter 100.000 SIT za premoženjsko škodo), tožnici pa 7.286.250 SIT (2.200.000 SIT za telesne bolečine, 550.000 SIT za strah, 4.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 450.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 86.250 SIT za premoženjsko škodo). Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožnikoma povrniti 599.742 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2001, tožnika pa, da morata toženi stranki povrniti 48.027 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, vlagata tožnika reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja, da je glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (kar vse je natančno ugotovilo sodišče prve stopnje) upravičen do celotnega zahtevanega zneska. Prenizka je tudi odškodnina za strah, saj je utrpel intenziven primarni strah, dolgo pa je trpel strah za izid zdravljenja. Zato je upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Končno je prenizka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je bil v času prometne nesreče star 56 let, izvedenec pa je ugotovil, da je pri njem podano 10 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Ta odstotek sicer ni zavezujoč, je pa pomembna orientacija pri določanju višine odškodnine. Tožnik je iz tega naslova upravičen do zahtevanega zneska 1.700.000 SIT.

Pritožbeno sodišče je tožnici prisodilo prenizek znesek za telesne bolečine. Dolgotrajne hude stalne telesne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem, tri mesece in pol vezanosti na invalidski voziček ter še vedno prisotne telesne bolečine, ki so občasno tudi hude, tožnico upravičujejo do celotnega zahtevanega zneska. Pritožbeno sodišče je tudi neutemeljeno znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica, ki je bila ob nesreči stara 55 let, ni več sposobna tako rekoč za nobeno delo. Nesposobna je za drobna delovna opravila doma (torej skoraj za vsa gospodinjska opravila), nesposobna je za rekreativne dejavnosti, trpi pa tudi za posledicami postkomocijskega sindroma. Pri njej je ugotovljeno kar 55 % zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ob upoštevanju načela individualizacije in sodne prakse v podobnih primerih, ki so bili revizijsko preizkušeni, je upravičena do zahtevanega zneska odškodnine (7.400.000 SIT).

Reviziji sta bili vročeni toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na reviziji ni odgovorila.

Tožničina revizija zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ni dovoljena, sicer pa sta reviziji utemeljeni.

K tožničini reviziji A/ Glede zavrženja: Tožnica vlaga revizijo tako zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njenih zahtevkov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot tudi zoper del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Ker pa se zahtevki za povrnitev nepremoženjske škode ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev premoženjske škode, se pravica do revizije ne ugotavlja po seštevku vseh zahtevkov, pač pa ločeno (41. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Čim je tako, je tožničina revizija v delu, s katerim izpodbija sodbo glede odločbe o zahtevku za plačilo premoženjske škode, nedovoljena, saj ta del (zavrnitev zahtevka za plačilo nadaljnjih 113.750 SIT) ne presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato ta del revizije zavrglo (377. člen ZPP).

B/ Glede zavrnitve: Tožnica, ki je v nesreči utrpela hude poškodbe večjega števila organskih sistemov (pretres možganov, večkosovni zlom desne stegnenice, zlom desne goleni v zgornji tretjini, ki sega tudi v kolenski sklep, odprt večkosovni zlom desne podlahti nad zapestjem, zlom leve podlahtnice, zlom prvega členka mezinca desne roke, raztrganino spodnje ustnice in obtolčenine glave), zaradi česar je trpela 16 dni hude neprestane bolečine, hude občasne bolečine šest dni, lažje bolečine trajnega značaja tri mesece, lažje občasne bolečine pa bo trpela tudi v prihodnje, ter številne neprijetnosti med zdravljenjem (revizijsko sodišče tu navaja le nekatere poudarke iz ugotovitev sodišča prve stopnje: tožnica več kot eno leto ni bila sposobna v celoti skrbeti zase, prestala je sedem operativnih posegov, od tega je štirikrat dobila anestezijo, tri mesece in pol je bila vezana na voziček, preostali čas do 18.12.1996 pa je morala uporabljati opornice ...), je upravičena do celotnega zahtevanega zadoščenja (4.800.000 SIT).

Enako velja glede zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je namreč prizadeta na za njo pomembnih življenjskih področjih. Nesposobna je za pridobitno delo, za drobna dnevna opravila, ki zahtevajo spretnost prstov, rok ali dobro gibljivost zapestij, ima prikrajšano desno nogo, zaradi česar se ne more ukvarjati z rekreativnimi dejavnostmi (opustila je obdelovanje njive, gojenje kokoši in zajcev, tudi okolice hiše ne more več urejati), pri hoji se nagiba v desno in levo, koleno je otrdelo in boleče, pri gibanju čuti v njem škrtanje in preskakovanje, v prihodnje pa se bo stanje zaradi pospešenega razvoja postravmatske artroze le še slabšalo. Vse omejitve tožničine življenjske aktivnosti (izčrpno opisane na osmi in deveti strani sodbe sodišča prve stopnje) ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tožnico upravičujejo do zahtevanega zadoščenja (7.400.000 SIT).

K tožnikovi reviziji: Revizija utemeljeno opozarja, da so tožniku dosojeni prenizki zneski odškodnin. Glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem, kar vse sta natančno in izčrpno ugotovili sodišči prve in druge stopnje (gl. tretjo in četrto stran sodbe sodišča prve stopnje in četrto stran sodbe sodišča druge stopnje) ter glede na sodno prakso v podobnih primerih je tožnik upravičen do celotnega zahtevanega zadoščenja (1.450.000 SIT). Pri odmeri odškodnine iz tega naslova zlasti ni mogoče mimo dejstva, da je prišlo približno dva meseca po poškodbi do ponovnega zloma stegnenice, kar je terjalo nov operacijski poseg, hospitalizacijo in podaljšano zdravljenje, zaradi česar je tožnik trpel še dodatne telesne bolečine.

Tožnik, ki je ob samem dogodku utrpel intenziven (primarni) strah (iz avtomobila se je kadilo in obstajala je nevarnost, da se bo vžgal in zagorel - tako sodišče prve stopnje v drugem odstavku na peti strani sodbe), je prestajal tudi intenziven strah za izid zdravljenja - ki ga je stopnjeval še strah pred razvojem pljučnice in možnostjo smrtnega izida, kot se je to primerilo njegovemu očetu (gl. prvi odstavek na peti strani sodbe sodišča prve stopnje). Spričo teh okoliščin se ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih pokaže, da je tožnik iz tega naslova upravičen do celotnega zahtevanega zadoščenja (450.000 SIT).

Končno je prenizka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Trajna posledica poškodbe (atrofija mišic desne stegnenice in zmanjšana sposobnost desne noge za funkcionalne obremenitve) tožnika omejuje pri hoji, počepanju, teku in zahtevnejših fizičnih obremenitvah, zaradi česar je prikrajšan na številnih (zlasti prostočasnih) področjih življenjske aktivnosti. Upoštevaje stopnjo in obseg tega prikrajšanja (gl. tretji odstavek pete strani sodbe sodišča prve stopnje in sodbe sodišča druge stopnje) ter sodno prakso v podobnih primerih se pokaže, da je tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine (1.700.000 SIT).

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ta merila je po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče zmotno uporabilo, saj dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, neprijetnostih med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti terjajo prisojo višjih odškodnin. Zato je revizijsko sodišče revizijama ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikoma priznalo zadoščenje v celotnih zahtevanih zneskih (1. odstavek 380. člena ZPP. Ob tem revizijsko sodišče še dodaja, da tudi skupna (končna) zneska dosojenih odškodnin za (pretrpelo in bodočo) nepremoženjsko škodo (tožniku 3.750.000 SIT, tožnici pa 13.200.000 SIT) vzdržita primerjavo s prisojami v primerljivih odškodninskih zadevah ter da odsevata razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Sprememba sodbe je terjala (novo) odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika, ki sta v pravdi v celoti uspela (tožnica sicer ni uspela le z zanemarljivo majhnim delom /113.750 SIT/, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški - tretji odstavek 154. člena ZPP) sta upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka. Skupen znesek njunih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje) znaša 1.640.157 SIT (tu niso všteti stroški t.i. "druge faze", ker je bil zvišan del zahtevka nato umaknjen), znesek stroškov pritožbenega postopka pa 93.712 SIT. Poleg teh stroškov mora tožena stranka tožnikoma povrniti še stroške revizijskega postopka, ki znašajo 126.000 SIT in so odmerjeni na podlagi določb Odvetniške tarife.