Jedro

Pri tožniku ni podana invalidnost v nobeni kategoriji, kakor je to določeno v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1, saj pri njem ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta na katero je razporejen, tj. gradbeni delavec. Zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 2. 2011 in št. ... z dne 10. 11. 2010, ter da se tožnika razvrsti I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni in se mu priznajo pravica do pokojnine in druge pravice, ki izvirajo iz invalidskega zavarovanja od dneva nastanka invalidnosti. Izreklo je, da tožnik stroške postopka, nastale do 27. 6. 2013 nosi sam, stroški postopka nastali od 27. 6. 2013 dalje, pa bremenijo proračun.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je izvedensko mnenje nepopolno in delno tudi napačno, saj ne ustreza dejanskemu zdravstvenemu stanju tožnika, predvsem pa ne upošteva izjemno zahtevnih fizičnih del v gradbeništvu, ki jih je moral tožnik opravljati na delovnem mestu „gradbeni delavec“. Navaja, da ima izjemno hude zdravstvene težave, ki so razvidne iz zdravstvene dokumentacije. Vsakodnevno jemlje zdravila, uporablja sprej za dihanje, zaradi ortopedskih težav ne more opravljati izjemno zahtevnega fizičnega dela v gradbeništvu, kot na primer ročnega izkopa, prenosa materiala (30-40 kg), zidarska opravila, ometavanje, vgradnja betona, izdelava fasad in podobna druga dela, ki večinoma potekajo na lestvi, na prostem, na terenu, 8 ur stoje, s hojo po stopnicah, po klančinah. Delo opravlja v prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice s pogostim klečanjem, čepenjem in prepogibanjem. Vse te navedbe je pravočasno navajal v tožbi, pripravljalnih vlogah, na zaslišanju ter v pripombah na izvedensko mnenje, kljub temu je sodišče prve stopnje sledilo dopolnitvi izvedenskega mnenja, v katerem pa izvedenec ni podrobneje opredelil ali tožnik lahko opravlja zgoraj našteta dela, ali lahko opravlja dela na višini, na lestvi, ali lahko opravlja izjemno zahtevna fizična dela, pri katerih je potrebno dvigovanje bremen nad 30 kg, ali lahko opravlja dela, ki zahtevajo osemurno stoječe delo in druga izjemno zahtevna fizična dela. Meni, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, ker se izvedenec ni podrobneje opredelil do teh navedb, sodišče prve stopnje pa je bistveno kršilo pravila postopka, saj ni upoštevalo predloga po neposrednem zaslišanju izvedenca. Omenjeni predlog je podal v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2013, kot tudi na glavni obravnavi dne 5. 12. 2013. Meni, da bi bilo potrebno tudi zaslišanje oz. pribava dodatnega mnenja specialista pulmologa, ki bi lahko objektivno odgovoril na izjemno hude težave tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 2. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo št. ... z dne 10. 11. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi listin v spisu, predvsem pa na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista ortopeda, internista in specialista medicine dela, prometa in športa, ki je podala tako pisno izvedensko mnenje in dopolnilno izvedensko mnenje.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v skladu z 8. členom ZPP skrbno in vestno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in na podlagi celotnega dokaznega postopka upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Mnenje izvedenskega organa je skladno z mnenjem invalidske komisije I. in II. stopnje. Izvedenski organ je preučil celotno medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, vpogledal v zdravstveni karton tožnika in opravil osebni pregled tožnika. Že v pisnem izvedenskem mnenju je natančno pojasnil, da pri tožniku ne gre za izgubo delazmožnosti. Pojasnil je, da gre v ortopedski problematiki pri tožniku zgolj za občasne mehanične bolečine v aksialnem skeletu ob dokazani degeneraciji intervertebralnega diska lumbalno in relativno dobri funkcionalni zmogljivosti ter brez dokazanega nevrološkega deficita. Pri tožniku je ugotovljen začetni kadilski emfizem, vendar so funkcionalni parametri respiratornega sistema v mejah normale. Iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije po mnenju izvedenskega organa ne izhaja, da bi imel obstruktivni sindrom, prav tako je bila bronhomotorna hiperaktivnost v letu 2010 in 2011 negativna tako, da je tudi s pulmološkega stališča zmožen za svoje ali za drugo ustrezno delo. Nadalje je ugotovljena neurejena arterijska hipertenzija, ki je lahko vzrok težkega dihanja, a je terapevtsko obvladljiva, hipertrofija prostate, maščobna infiltracija jeter in refluksna bolezen, vendar pa te okvare po mnenju izvedenskega organa pomembneje ne krnijo tožnikove delazmožnosti.

Izvedenski organ je do enakega zaključka prišel tudi v dopolnilnem izvedenskem mnenju, ki ga je podal po ponovni preučitvi celotne dokumentacije, zaradi tožnikovih pripomb o pomanjkljivosti mnenja, saj naj ne bi bila upoštevana izjemno zahtevna fizična dela v gradbeništvu, ki jih je tožnik moral opravljati. Prav tako naj ne bi bile v zadostni meri upoštevane težave z dihanjem, težave z maščobno infiltracijo jeter in pljučne težave. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja, da so bila pri izdelavi izvedeniškega mnenja upoštevana dela v gradbeništvu v vsej „paleti“, kar pomeni, da so bila upoštevana tudi izjemno zahtevna fizična dela, ki jih navaja tožnik. Ponovno je bilo poudarjeno, da je tožnik s pulmološkega stališča zmožen za svoje ali drugo ustrezno delo. Od ostalih diagnoz so bile ponovno ugotovljene še debelost, hipertrofija proste, maščobna infiltracija jeter in refluksna bolezen, a je bilo poudarjeno, da k morebitni invalidnosti po mnenju izvedenskega organa ne prispevajo. Izvedenskemu mnenju, ki ga pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje sprejema kot prepričljivo, tako ni mogoče očitati pomanjkljivosti, katere v pritožbi, izpostavlja tožnik. Pritožbeno sodišče še poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP.

Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo pravil postopka, ko ni upoštevalo predloga po neposrednem zaslišanju izvedenca. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. To pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru storilo. Izvedenski organ je v mnenju odgovoril na vsa bistvena vprašanja. Mnenje je jasno, v njem ni nikakršnih nasprotij ali pomanjkljivosti, prav tako ni nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, da bi jih sodišče moralo odpraviti z zaslišanjem istega izvedenca v skladu s 3. odstavkom 254. člena ZPP. Izvedenski organ je namreč jasno zaključil, da pri tožniku ne gre za izgubo delazmožnosti. Sodišče prve stopnje pa je zaradi pripomb tožnika zahtevalo tudi dopolnilno mnenje. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2013 in na glavni obravnavi dne 5. 12. 2013 sicer vztrajal pri zaslišanju izvedenskega organa, ker je želel, da poda konkretne odgovore na vprašanja ali je sposoben za delo na višini, na lestvi, za dvigovanje bremen do 30 kg, itd.. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, saj je bil le-ta nepotreben, glede na to, da je v dopolnilnem izvedenskem mnenju jasno navedeno, ne gre za izgubo delazmožnosti za poklic priučen zidar z dokončano osnovno šolo, in da so upoštevana dela v gradbeništvu v vsej „paleti“ torej tudi težja fizična dela na katera se sklicuje tožnik. Tožnik pa bi tudi sicer moral, v kolikor bi menil, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem kršilo določbe pravdnega postopka, to uveljavljati takoj, na sami glavni obravnavi, v skladu z določbo 286.b člena ZPP, kar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je imelo materialnopravno podlago za odločitev v tem sporu v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je v 60. členu določeno, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tožniku ni podana invalidnost v nobeni kategoriji, kakor je to določeno v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1, saj pri njem ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta na katero je razporejen, tj. gradbeni delavec.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Glede pritožbenih stroškov je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik, ki v pritožbi ni uspel, sam krije stroške pritožbe.