Jedro

Podana naj bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je v razlogih pravnomočnega sklepa navedeno, da se obtoženec počuti ogroženega od sosedov, čeprav dobesedno take izjave na zaslišanju ni podal. Ker pa je povedal, da je njegova bivša žena večkrat govorila Z.K.-ju, da on (obtoženec) že predolgo živi in da je njegova soseda večkrat ščuvala Z.K. proti njemu, je sodišče očitno na podlagi teh okoliščin ocenilo, da se obtoženec počuti ogroženega od sosedov. Navedena kršitev zato ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obt. F.K., kateremu je bila odvzeta prostost dne 8.5.2002, je okrožna državna tožilka na Ptuju dne 5.7.2002 vložila obtožnico zaradi kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 5.7.2002 pripor zoper obtoženca iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo po vložitvi obtožnice, Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 11.7.2002 pritožbo zagovornika obt. F.K., vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče pripor zoper obtoženca odpravi in ga eventuelno nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker razlogi v izpodbijanih odločbah glede ponovitvene nevarnosti niso v nasprotju z izpovedbami prič, v ostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti ukvarja z ugotovljenim dejanskim stanjem ter se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da sta pri obtožencu še podana priporna razloga. Zahteve za varstvo zakonitosti pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti.

Zahteva zagovornika obt. F.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila po stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, podana zato, ker je v razlogih pravnomočnega sklepa navedeno, da se obtoženec počuti ogroženega od sosedov, čeprav v zapisniku o njegovem zaslišanju z dne 10.5.2002 ni take izjave. Take izjave obtoženec pri zaslišanju dne 10.5.2002 sicer ni dobesedno podal, vendar pa je pri zaslišanju vendarle povedal, da je njegova bivša žena večkrat govorila Z.K.-ju, da on (obt. F.K.) že predolgo živi, povedal pa je tudi, da je tudi njegova soseda A.Ž. večkrat ščuvala Z.K. proti njemu. Očitno je torej, da je sodišče na podlagi teh okoliščin ocenilo, da se obtoženec počuti ogroženega od sosedov. Sicer pa sodišče ni le na podlagi te okoliščine ocenilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, saj je pri odločanju o podaljšanju pripora upoštevalo tudi veliko težo kaznivega dejanja, katerega je obtožen, razen tega pa tudi njegovo osebnost, in sicer, da se je že zdravil v psihiatrični bolnišnici, da si je že nekajkrat nabavil orožje, zaradi česar je bil že kaznovan, ter da je bila zoper njega že pred izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivega dejanja poskusa umora, storjenega na škodo istega oškodovanca. Na podlagi teh okoliščin je sodišče ugotovilo, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bi obtoženec v konfliktnih situacijah utegnil ravnati enako ter da te nevarnosti ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom. Zagovornik obtoženca z navedbami, da je s smrtjo Z.K. prenehala ponovitvena nevarnost uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Enak razlog uveljavlja zagovornik obt. F.K., ko trdi, da priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni podan, ko v zvezi s tem ponavlja pritožbene navedbe, da je obtoženec v letu 2001 res odšel na Hrvaško, vendar le zaradi paničnega strahu pred Z.K., ni pa se s tem izogibal organom pregona. Vse to je ocenilo že sodišče prve stopnje, prav tako pa tudi pritožbeno sodišče, pri čemer ni odveč ponovno poudariti, da je obtoženec, ki ima na Hrvaškem bližnje sorodnike, prvič že pobegnil v sosednjo državo prav zaradi kaznivega dejanja poskusa umora, storjenega na škodo istega oškodovanca.

Zagovornik obt. F.K. sicer uvodoma v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi navaja, da jo vlaga zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora, vendar v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni obrazložil, katere naj bi bile te kršitve. Pri tem je potrebno opozoriti na določilo 1. odstavka 424. člena ZKP, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki pa morajo biti seveda obrazložene.

V zvezi s predlogom zagovornika obtoženca, da se pripor nadomesti s hišnim priporom, je potrebno še pripomniti, da je že sodišče prve stopnje ocenilo, da milejši ukrep ne pride v poštev, enako pa tudi pritožbeno sodišče, saj je zagovornik obtoženca spremembo ukrepa predlagal tudi že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora.

Ker zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana in ker zagovornik obtoženca v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. F.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).