Jedro

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni preizkusa po uradni dolžnosti, temveč se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki jih mora konkretno opredeliti in v primeru razloga iz tretje točke prvega odstavka 420. člena utemeljiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega mladoletnika A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dežurna sodnica za mladoletnike Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper mladoletnega A.A. odredila pripor iz pripornega razloga po tretji točki prvega odstavka 201. člena v zvezi s 472. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo obdolženčevega zagovornika je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani.

Zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti mladoletnikov zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper mladoletnika odredi hišni pripor ali prepoved približevanja.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj zagovornik izpodbija le dejansko stanje ter pravno kvalifikacijo, ki jo je sodišče opravilo na tej podlagi. Pri navedbah, da odreditev pripora ni bila nujna, pa sploh ne pove, katero bistveno kršitev naj bi sodišče ob tem zagrešilo, temveč ocenjuje kot zmotne zaključke sodišča tako glede motiva kot nevarnosti, da bi obdolženec dejanje ponovil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku (izjema je pravnomočna odločba o odreditvi ali podaljšanju pripora) zoper pravnomočno odločbo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Že iz navedenega torej nedvoumno izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotno in (ali) nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne glede na to pa vsebuje izrecno prepoved vlaganja tega izrednega pravnega sredstva zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja še drugi odstavek istega člena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, za razliko od pritožbenega postopka tudi ni preizkusa po uradni dolžnosti, temveč se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Glede na strogo določene meje preizkusa zahteve je torej jasno, da ne zadošča, če vložnik zahteve navede le zakonske določbe, ki naj bi bila kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bila podana kršitev zakona, kolikor pa uveljavlja razlog iz tretje točke prvega odstavka 420. člena, pa mora tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

V konkretni kazenski zadevi sicer zagovornik uvodoma v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb ZKP, vendar pa tega splošnega očitka v nadaljevanju svoje vloge ne obrazloži. Z navedbami, da ni šlo za naklepno kaznivo dejanje pač pa za nesrečo in za povzročitev telesne poškodbe iz malomarnosti, da obdolženec ni preveril, če je naboj v cevi, da je bil prepričan, da pištola ni nabita, da odreditev pripora ni bila nujna, saj je mladoletnik v postopku jasno povedal, da nima do oškodovanca nobene zamere in da se mu nikakor ne bi približeval, da ni podan nikakršen motiv za kakršnokoli kaznivo dejanje ipd. pa pomenijo le nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno sodišča tako glede obstoja utemeljenega suma, da je obdolženi mladoletnik storil obravnavano kaznivo dejanje, kakor glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti, kot je bilo že pojasnjeno, ni mogoče vložiti.

Ker je torej zahteva za varstvo zakonitosti vložena izključno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanje, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.