Jedro

Je pa sodišče druge stopnje, kar posredno izhaja že iz gornjih razlogov, ob delni ugoditvi pritožbi poseglo v odločbo (točka III izreka), tako da je pravilno ugotovilo, da terjatev toženke ne obstoji (zgolj) v višini, ki dosega znesek tožeči stranki prisojenih zakonskih zamudnih obresti od posameznih v točki I izreka naštetih glavnic, v presežku pa je pritožbo zavrnilo. V tem kontekstu velja pripomniti, da se lahko obstoj terjatve z naslova pobota, ki jo tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožbeni zahtevek in ki presega višino tožbenega zahtevka, ugotovi le v višini, ki dosega tožbeni zahtevek, o znesku terjatve, ki presega tožbeni zahtevek, pa sodišče sploh ne odloči, ne ugotovi njenega (ne)obstoja, pobotnega ugovora tudi ne zavrže oziroma zavrne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni, tako da izrek v tem delu sedaj glasi: „Ugotovi se, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini, ki dosega znesek tožeči stranki prisojenih zakonskih zamudnih obresti od posameznih v točki I izreka naštetih glavnic, ne obstoji.

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) zakonske zamudne obresti od zneskov posameznih (v tem delu izreka) naštetih glavnic, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V presežku je v točki II izreka obrestni del tožbenega zahtevka zavrnilo, kar vse je prav tako natančneje razvidno iz odločbe. V točki III izreka je ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev toženke v višini 805.563,25 EUR ne obstoji, v točki IV izreka pa je odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Toženka izpostavlja dejstvo, da procesna zakonodaja ne opredeljuje pojma sklepčnosti, ampak pove, kdaj je tožba nesklepčna (tretji odstavek 318. člena ZPP). Kadar je nesklepčnost posledica dejstva, da je historični dogodek premalo natančno opisan, se nesklepčnost približuje drugima dvema pravnima položajema, ki lahko pripeljeta do, za stranko neugodne odločitve - nepopolnost vloge in nedokazanost zahtevka. Glede na zavzeto stališče v odločbi, da je toženka glede svoje trditvene in dokazne podlage prekludirana, se šteje, da slednja sploh ni podala dejstev in dokazov, s katerimi bi utemeljevala ugovor pobota. V takšnem primeru gre torej za njegovo nepopolnost, ne pa za nesklepčnost podanega ugovora. V zvezi s tem, da mora biti pobotni ugovor dovolj določen oziroma opredeljen, kar v danem primeru ni, se pritožnica sklicuje na sodno prakso (odločbi VS RS VIII Ips 86/99 z dne 31. 8. 1999 in III Ips 166/2007 z dne 10. 6. 2010) in pravno teorijo (Zima Jenull: Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota).

Po mnenju pritožnice niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo pobotnega ugovora, zato je treba pobotni ugovor zavreči. Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki III izreka razveljavi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbi predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo katere od določb ZPP, kar bi sicer lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe, tako da ni podana v pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka prepozno (šele v drugi vlogi v novem sojenju, tako rekoč ob zaključku novega sojenja) navajala dejstva in dokaze v zvezi s sicer pravočasno uveljavljenim ugovorom pobota, pri čemer ni ponudila nobenega tehtnega argumenta, zakaj tega ni storila (že) prej, ko se je soočila s tožbenim zahtevkom na plačilo najemnine. V tem kontekstu se je pravilno sklicevalo na 286. (prvi in četrti odstavek) in 362. člen ZPP, saj se pobotni ugovor sicer lahko uveljavlja do konca obravnave (tretji odstavek 337. člena ZPP), ampak (le) na podlagi pravočasno (do konca prvega naroka za glavno obravnavo) podanih pravno odločilnih trditev in ponujenih dokazov. Sodišče druge stopnje (v nasprotju s pritožbo) soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 12 obrazložitve, da je pobotni ugovor stranke, ki pravočasno ne navaja trditev in pravočasno ne ponudi dokazov, za svojo zamudo pa ne izkaže upravičenih razlogov, nesklepčen v smislu tretjega odstavka 318. člena ZPP, kar terja odločitev o neobstoju terjatve, uveljavljene v pobot. Dejstvo je namreč, da je toženka trditve, s katerimi je utemeljevala svoj pobotni ugovor, v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP podala (z vidika citirane zakonske določbe so tako obstajali pogoji za njegovo obravnavanje), a je to storila prepozno, zato je lahko v tem postopku sledila zgolj ugotovitev, da v pobot uveljavljena terjatev (pravilno sicer do višine zakonskih zamudnih obresti od posameznih glavnic, ki jih s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožnica) ne obstoji.

8. Takšno je tudi stališče sodne prakse (odločba VSL II Cp 181/2011 z dne 8. 3. 2011) in pravne teorije (Zima Jenul: Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten št. 2/2007, točka 5.6.2., Procesno pobotanje). Sodna praksa in stališča pravne teorije v gornjem članku, na katera se sklicuje pritožnica, pa se nanašajo na vprašanje (ne)zadostne opredeljenosti oziroma (ne)zadostne določenosti pobotnega ugovora in v tej zadevi niso neposredno uporabljiva.

9. Je pa sodišče druge stopnje, kar posredno izhaja že iz gornjih razlogov, ob delni ugoditvi pritožbi poseglo v odločbo (točka III izreka), tako da je pravilno ugotovilo, da terjatev toženke ne obstoji (zgolj) v višini, ki dosega znesek tožeči stranki prisojenih zakonskih zamudnih obresti od posameznih v točki I izreka naštetih glavnic, v presežku pa je pritožbo zavrnilo. V tem kontekstu velja pripomniti, da se lahko obstoj terjatve z naslova pobota, ki jo tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožbeni zahtevek in ki presega višino tožbenega zahtevka, ugotovi le v višini, ki dosega tožbeni zahtevek, o znesku terjatve, ki presega tožbeni zahtevek, pa sodišče sploh ne odloči, ne ugotovi njenega (ne)obstoja, pobotnega ugovora tudi ne zavrže oziroma zavrne1. 10. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje ob uporabi pete alineje 358. in na podlagi 353. člena ZPP odločilo tako, kot izhaja iz izreka odločbe.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 165. v zvezi s 154. členom ZPP. Toženka je sicer delno uspela s pritožbo, saj je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji (zgolj) v višini, ki dosega znesek tožeči stranki prisojenih zakonskih zamudnih obresti od posameznih v točki I izreka naštetih glavnic, a toženka tudi v primeru, če bi se ugotovil obstoj njene terjatve, ne bi mogla uspeti z odločitvijo, da njena terjatev obstoji v večjem obsegu, kot znašajo natekle obresti, ali celo v uveljavljenem znesku 805.563,25 EUR. Zaradi tega in tudi zato, ker ni uspela s svojo zahtevo, da se pobotni ugovor v celoti zavrže, ni mogoče zaključiti, da je bila s pritožbo uspešna do te mere, da ji gredo stroški postopka. in da ji zato gredo stroški postopka.

1 Zima Jenull: Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten št. 2/2007, odločba VSL I Cpg 1061/2013 z dne 17. 9. 2014.