Jedro

Pri tožnici je sicer prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju (obrabne spremembe vratne in ledvene hrbtenice z bolečinskim sindromom, tožnica ima blažje motnje gibljivosti, brez dokazanih nevroloških izpadov), vendar te niso takšne narave, da ne bi več mogla opravljati organiziranega pridobitnega dela, niti pri njej ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta referent II. Iz tega razloga je pravilna odločitev, da pri tožnici invalidnost ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženca z dne 27. 3. 2009 in z dne 19. 1. 2009 ter, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine.

Tožnica se pritožuje po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da sodba nima podlage v pokojninsko invalidskih predpisih, saj je sodišče napačno in popolnoma nedopustno interpretiralo invalidnost. Ta je pri tožnici, v smislu kot jo določa zakon, zanesljivo podana kar dokazuje in vsebinsko pojasnjuje predložena medicinska dokumentacija. Invalidnost je potrdil in v svojem izvedenskem mnenju utemeljil tudi izvedenec medicinske stroke oz. Komisija pri Medicinski fakulteti. Tožnici ni povsem jasno, zakaj in iz kakšnih razlogov ji je bila v postopku revizije odvzeta invalidnost, ki ji je prej bila priznana. Zato ni bilo nobene utemeljene podlage in strokovnih razlogov. Pri tožnici je bolezensko stanje že dalj časa prisotno. Zmožnost za opravljanje dela je bistveno zmanjšana, ni možno poklicno napredovanje. Tožnica je stara 57 let in kot iskalka zaposlitve že dalj časa prijavljena na uradu za delo. Pri teh letih kakšne primerne zaposlitve ne more realno pričakovati in je edina rešitev invalidska upokojitev, saj so druge rešitve neizvedljive in brezupne. Tudi nevrokirurg dr. T. je izrecno predlagal invalidsko upokojitev, saj pri tožnici ni pričakovati izboljšanja. Potrebno bi bilo upoštevati tudi izvide dr. L.. Izvedensko mnenje z dne 18. 11. 2010 ni strokovno, je nekorektno in v ničemer ne upošteva številnih strokovnih mnenj ortopeda, nevrokirurga in fiziatra, ki ugotavljajo, da ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja in so predlagali invalidsko upokojitev. Ti zdravniki specialisti v delu komisije niso sodelovali. Zato je izvedensko mnenje oporečno, pomanjkljivo in brez dokazne vrednosti. Starost in brezposelnost tožnice bi po veljavnih predpisih morala biti razlog za invalidnost oz. invalidsko upokojitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Predmet sodne presoje je bila dokončna odločba toženca z dne 27. 3. 2009 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopno odločbo toženke z dne 19. 1. 2009 in v reviziji prvostopna odločba spremenjena tako, da pri tožnici ni invalidnosti in posledično tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

Na podlagi listin v sodnem ter upravnem spisu, pribavljenega dopolnilnega izvedenskega mnenja IK druge stopnje, izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna mnenja Medicinske fakultete Univerze in izpovedbe prim. prof. dr. B. je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje tožnice, katero je takšno, da je tožnica sposobna za organizirano pridobitno delo s tem, da ne dviguje bremen nad 10 kg, nad nivo ramen, opravlja pretežno sedeče delo z možnostjo spremembe lege telesa. Pri tožnici so podane obrabne spremembe vratne in ledvene hrbtenice z bolečinskim sindromom. Gre za blažje motnje gibljivosti, brez dokazanih nevroloških izpadov. Tožnica je nazadnje opravljala delo na delovnem mestu „referent II“. Iz opisa teh del izhaja, da tožnica ne prenaša bremen nad 5 kg, prav tako pri tem delu ni vsiljenega tempa in ritma dela in si delo lahko oblikuje sama.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Pravna podlaga za rešitev spora je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 60. čl. določa definicijo invalidnosti. Invalidnost po tem določilu je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. V 3. odst. istega čl. je določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljeno in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Pri tožnici je sicer prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, vendar te niso takšne narave, da ne bi več zmogla opravljati organiziranega pridobitnega dela, niti pri njen ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta referenta II, zato pri njej invalidnosti ni. Sodišče prve stopnje je tako pravilno interpretiralo določbo 60. čl. ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da sta starost in brezposelnost razlog za invalidnost oz. invalidsko upokojitev. Takšnih razlogov veljavni ZPIZ-1 ne šteje kot razloge za invalidnost oz. kot razloge, torej pogoje za invalidsko upokojitev.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da izvedensko mnenje z dne 18. 11. 2010 ni strokovno, da je nekorektno in da v ničemer ne upošteva številnih strokovnih mnenj ortopeda, nevrokirurga in fiziatra. Pritožbeno sodišče meni nasprotno, da je izvedensko mnenje v celoti upoštevalo navedene izvide, kakor so ti podani v kratkem povzetku medicinske dokumentacije, tožnica je bila s strani izvedenca nevrologa in izvedenca medicine dela, prometa in športa tudi osebno pregledala, vendar pri njej tudi izvedenski organ ni ugotovil takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi upoštevajoč 60. čl. ZPIZ-1 pri tožnici povzročile invalidnost. Tožnica bi lahko pripombe glede izvedeniškega mnenja, kot jih je podala v svoji vlogi z dne 1. 12. 2010, razčistila z izvedencem, ki je bil zaslišan na glavni obravnavi, dne 4. 3. 2011, vendar tožnica oz. njen pooblaščenec na glavno obravnavo niti nista pristopila, čeprav sta bila nanjo pravilno vabljena. Na navedenem naroku je izvedenec še dodatno odgovoril na pisne pripombe tožnice stranke. Pritožbeno sodišče neargumentirane pritožbene navedbe glede nestrokovnega izvedenska mnenja ne more sprejemati in se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da so različni specialisti predlagali za tožnico invalidsko upokojitev in, da navedeni izvidi niso bili upoštevani s strani izvedenskega organa. Takšne pritožbene navedbe so protispisne. Iz obvestila mag. T. iz aprila 2004, izvidov specialista radiologa, mag. primarija M. z dne 5. 9. 2007 in 24. 9. 2008, specialistke nevrologije K.-V. z dne 2. 10. 2008, spec. ortopeda mag. C. z dne 14. 9. 2007 in 28. 1. 2008, specialista nevrologa G. z dne 8. 10. 2008, specialistke fiziatrije dr. K. z dne 24. 10. 2008 in izvida specialista ortopeda in travmatologa Ž., nikjer ne izhaja, da je pri tožnici podano drugačno zdravstveno stanje kot je to ugotovil izvedenski organ. Iz citiranih izvidov izhaja le, da tožnica ni primerna za daljšo sedenje, ne za prisilne drže trupa ali glave, za sklanjanje in dvigovanje težjih bremen, odsvetovano je delo nad nivojem ramenskega obroča. V skladu z določbami 254. do 256. čl. ZPIZ-1 ima tožena stranka možnost opraviti revizijo odločb organov prve stopnje s katero je zavarovancu priznana določena pravica. V reviziji lahko invalidska komisija izvedensko mnenje potrdi, spremeni ali vrne v ponovno obravnavo invalidski komisiji prve stopnje. Pritožbeno sodišče šteje, da je imela tožena stranka materialno podlago, da v postopku revizije spremeni odločitev invalidske komisije prve stopnje ter ugotovi, da pri tožnici ni invalidnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.