Jedro

Če pokojnik ni zapustil premoženja, dedič lahko s tožbo uveljavlja svoje pravice v pravdi, če je zapustnik za časa življenja razpolagal s svojim premoženjem in svojega potomca prikrajšal za njegov dedni delež.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je proti toženi stranki uveljavljal ugotovitev lastninske pravice in izstavitev listine. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 49.451,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sklepu se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da predmet tožbe ni premoženje, ki spada v zapuščino, saj iz tožbe in podatkov v spisu izhaja, da zapustnik ni vpisan kot lastnik nepremičnin, na katere se nanaša tožbeni zahtevek. Tožnik ni vezan na določila Zakona o dedovanju, ima pa pravni interes, da se ugotovi, da je bil zapustnik lastnik določenih nepremičnin. Šele takšna ugotovitev bo lahko podlaga za zapuščinsko postopanje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo in sicer prvič, da niso dokazane tožnikove navedbe v tožbi, da zapuščinskega postopka po njegovem pokojnem očetu A. K. ni bilo, ker naj bi umrl brez premoženja in drugič, da po pokojnem tožnikovem očetu ni bilo uvedenega zapuščinskega postopka, ker sodišče ni prejelo smrtovnice. Nadalje prvo sodišče ugotavlja, da tožnik niti pri matičarju niti pri sodišču v smislu določb 180. in 181. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni podal potrebnih podatkov za sestavo smrtovnice, pač pa je vložil predmetno tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz dedovanja. Iz tega področja pa je pravda dopustna samo v primerih iz 222., 223., 224. in 4. odst. 213. čl. ZD, ker pa je tožnik vložil tožbo izven navedenih okvirov in pred uvedbo zapuščinskega postopka, jo je zavrglo. Po oceni sodišča druge stopnje pa je tako gledanje prvega sodišča materialnopravno zmotno. V obravnavani zadevi ni odločilnega pomena vprašanje, ali po pokojnem A. K. ni bilo uvedenega zapuščinskega postopka zaradi tega, ker je umrl brez premoženja ali zaradi tega, ker sodišče od matičarja ni prejel smrtovnice (179. čl. ZD) ali ker noben izmed zapustnikovih sorodnikov ni pri matičarju ali pri sodišču podal podatkov za sestavo smrtovnice, pač pa je pomembno dejstvo, da je zapustnik umrl brez tistega premoženja, ki bi lahko bilo predmet dedovanja ter da v tej posledici tudi ni bila sestavljena smrtovnica, saj zanjo pokojnikovi sorodniki niso bili zainteresirani. Če bi namreč po pokojnem A. K. obstajala zapuščina, tedaj bi moral biti že ta pravdni postopek podlaga za izpolnitev smrtovnice oziroma uvedbo postopka, ki ga mora sodišče v smislu 164. čl. ZD uvesti po uradni dolžnosti, brž ko izve, da je kdo umrl, ali da je razglašen za mrtvega. Sicer pa lahko sodišče po 181. čl. ZD tudi samo sestavi smrtovnico, ali pa naroči matičarju, da jo sestavi. Ni torej prepuščeno strankini volji, da pride do sestave smrtovnice oziroma do uvedbe zapuščinskega postopka. V tej zadevi pa ni izkazanih nobenih podatkov, da bi pokojni A. K. zapustil kakršnokoli premoženje, zaradi katerega bi bilo potrebno uvesti zapuščinski postopek. Zaradi tega gre v tem primeru za položaj, da tudi če bi bila izpolnjena smrtovnica, zapuščinske obravnave ne bi bilo, ker ne bi bilo zapuščine zaradi zapustnikovega predhodnega razpolaganja. Gre torej za položaj iz 203. čl. ZD. V tem primeru velja izjema, ko zakon dopušča uveljavljanje zahtevka v pravdi. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da bi bil njegov pokojni oče ob smrti zemljiškoknjižni solastnik sporne nepremičnine, vpisane v vložni št. 132 k.o. Gore, pač pa le zatrjuje, da sta toženka in pokojni oče v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in skupnimi sredstvi pridobila navedeno nepremičnino ter da je najmanj 1/2 te nepremičnine last pokojnega očeta. Taka tožbena trditev pa ne pomeni, da navedeni del nepremičnine spada v zapuščino ter da bi bilo zato treba uvesti zapuščinski postopek, pač pa zatrjuje, da so bile nepremičnine, pri katerih je vknjižena kot lastnica zapustnikova žena (toženka) pridobljena s skupnim delom v času zakonske zveze ter da del teh nepremičnin pripada tudi pokojnemu očetu oziroma tožniku kot njegovemu dediču. Vse navedene okoliščine torej dopuščajo, da tožnik svojo pravico do dednega deleža uveljavlja neposredno v pravdi, podlaga za dopustnost take pravde pa je v določbi 203. čl. ZD. Iz vseh navedenih razlogov je bilo treba ugoditi tožnikovi pritožbi ter prvostopni sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje.