Jedro

Soglasje volj pogodbenih strank in obličnost (predpisana in pogodbeno dogovorjena) sta dve različni predpostavki za veljavno sklenitev pogodbe. Ugotavljanje volj pogodbenih strank je dejansko vprašanje, zato (ne)obstoja soglasja volj v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Ker soglasje volj ni bilo podano, je pravilen zaključek, da dogovor o znižanju najemnine ni bil sklenjen, saj ta predpostavka za njegovo veljavnost dogovora ni izpolnjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka, Z. d.o.o., je dolžna plačati tožeči stranki M. S., s.p., znesek 2.400,00 EUR ter znesek 1.000,00 EUR, vse na račun tožeče stranke, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve nasprotne tožbe vse v roku osmih dni, pod izvršbo.“ (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožeča stranka v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 248,03 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne, po poteku 8 dnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga tožeča stranka po svojem pooblaščencu pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ter priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke vtožuje plačilo zneska 1.000,00 EUR iz naslova preplačanih najemnin in stroškov ter zneska 2.400,00 EUR za povrnitev stroškov izdelane analize poslovanja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je višje sodišče vezano, pri tem izhaja: - da je bila med pravdnima strankama 5. 11. 2010 sklenjena najemna pogodba za poslovni prostor v objektu P., s katero je da je tožena stranka kot najemodajalka oddala, tožeča stranka pa kot najemnica vzela v najem poslovni prostor v izmeri 87,55 m² za dejavnost trgovine z mešanim blagom v pritličju z vhodom iz pasaže proti Zdravstvenemu domu; - da je mesečna najemnina od 1. 1. 2012 dalje za najet poslovni prostor znašala 12,50 EUR na m², kar znaša skupaj 1.094,38 EUR; - da do podpisa aneksa za mesečno najemnino v višini 760,00 EUR ni prišlo; - da se je tožena stranka zavezala plačevati vse obratovalne stroške (elektrika, voda, snaga, komunalne storitve, javne dajatve itd.) v višini 29% izdanih računov dobaviteljev.

Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za vračilo zneska preplačanih najemnin in stroškov zavrnilo. Glede zahtevka za plačilo stroška analize poslovanja, ki jo je za tožečo stranko izdelal D. J., pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka niti ni pojasnila, na kateri podlagi vtožuje plačilo predmetnega zneska od tožene stranke, torej zakaj bi ji bila tožena stranka dolžna naveden strošek povrniti, in posledično tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev, saj v obravnavanem primeru dejanskega stanja ni moglo ugotoviti le na podlagi pisnih dokazov, zato je izpodbijana odločitev napačna. S temi trditvami pritožnica smiselno uveljavlja kršitev določbe drugega odstavka 454. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v svojih vlogah ni zahtevala, izda sodbo brez razpisa naroka. V primeru, ko spornega dejanskega stanja ni mogoče ugotoviti iz predloženih pisnih dokazov, pogoji za izdajo sodbe brez razpisa naroka torej niso podani, izdaja sodbe brez glavne obravnave, kadar bi jo sodišče moralo opraviti, pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavanem primeru je tožeča stranka svoj zahtevek za vračilo 1.000,00 EUR iz naslova preplačanih najemnin utemeljevala z zatrjevanjem pisnega dogovora glede znižanja najemnin, zato je sodišče prve stopnje odločilna dejstva lahko ugotavljalo iz najemne pogodbe in predložene listinske dokumentacije, zahtevek iz naslova preplačila stroškov in plačila stroška analize poslovanja pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker ju tožeča stranka ni specificirala in obrazložila, zaradi česar dokazov v zvezi s tem niti ni izvajalo. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje za izdajo sodbe brez razpisa naroka tudi po presoji višjega sodišča skladna z drugim odstavkom 454. člena ZPP, kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa posledično ni podana.

9. Pritožbene navedbe o dejanski višini najemnine (prvi odstavek na 3. strani pritožbe) ter o kršitvah dogovorjenega 29% pavšala za plačilo stroškov elektrike, o njeni dejanski porabi in v zvezi z morebitnim dvakratnim zaračunavanje in z montažo odštevalnega števca (celotna 4. stran pritožbe) pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in s tem nedovoljeni pritožbeni razlog. Višje sodišče se zato do teh navedb ne opredeljuje.

10. Tožena stranka nadalje oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da do soglasja volj za znižanje najemnine ni prišlo, in trdi, da je bilo soglasje volj doseženo, do obojestranskega podpisa aneksa pa ni prišlo zaradi enostranskega zavlačevanja tožene stranke z izmišljanjem vedno novih in novih pogojev. Višje sodišče pri tem pojasnjuje, da sta soglasje volj pogodbenih strank in obličnost (predpisana ali pogodbeno dogovorjena) dve različni predpostavki za veljavno sklenitev pogodbe.(1) Ugotavljanje volj pogodbenih strank je dejansko vprašanje, zato tožena stranka ob zaključku sodišča prve stopnje, da volje tožene stranke za znižanje najemnine ni bilo in da zato do soglasja volj strank ni prišlo, obstoja takega soglasja v tem pritožbenem postopku ne more uveljavljati. Upoštevajoč ugotovljen neobstoj soglasja volj pa je zaključek sodišča prve stopnje, da dogovor o znižanju najemnine ni bil sklenjen, že zato, ker ta predpostavka za njegovo veljavnost dogovora ni izpolnjena, pravilen. Glede na navedeno tožeča stranka tudi z nadaljnjim – tudi sicer neutemeljenim – pritožbenim sklicevanjem na določbo 9. 2 člen pogodbe o dogovorjeni obliki naknadnih sprememb pogodbe (ki ga tolmači tako, da je bilo dogovorjeno zgolj urejanje vseh sprememb v obliki pisnih aneksov k pogodbi, ne pa tudi njihova ureditev (sklenitev) v pisni obliki) drugačne odločitve ne more doseči. 11. Neutemeljeno pa tožeča stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede plačila 2.400,00 EUR, ki predstavlja strošek analize poslovanja D. J. Tožeča stranka je v postopku pred sodišče prve stopnje ta svoj zahtevek utemeljevala zgolj z navedbami, da je D. J. najela za izdelavo analize poslovanja, ker se sama ne spozna na ekonomske analize; da je bila analiza zaradi ravnanja tožene stranke nujno potrebna (pojasnila je, da za predstavnika tožene stranke osnovna tabela preplačil ni zadoščala); ter da je D. J. za to analizo zaračunal 2.400,00 EUR. Glede na tako skopotrditveno podlago je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri tem za pravno razmerje med tožečo stranko in D. J., tožeča stranka pa niti ni navedla, zakaj naj bi ji bila ta strošek dolžna povrniti tožena stranka. Posledično je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu pravilna, s pritožbenimi navedbami o izrecni zahtevi tožene stranke po pripravi analize in pogojevanjem dogovora o znižanju najemnine ter o plačilu vtoževanega zneska D. J. in s priloženimi dokazi, ki jih prvič podaja šele v pritožbi, pa tožeča stranka drugačne odločitve tudi ne more doseči (453. člen ZPP).

12. Odločitve o stroških (II. točka izreka) tožeča stranka ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa je glede na neutemeljenost tožbenega zahtevka skladna z načelom uspeha (tretji odstavek 154. člena in 155. člen ZPP), zato višje sodišče vanjo ni posegalo.

13. Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 357/2010 z dne 19. 12. 2013.