Jedro

Institut brezplačne pravne pomoči po ZBPP zagotavlja dostop do sodišča socialno šibkim strankam, pri čemer so socialno šibke stranke v zakonu opredeljene z dohodkovnim in premoženjskim cenzusom za dodelitev brezplačne pravne pomoči, slednjega pa tožeča stranka pomembno presega. Zato je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč z izpodbijano odločbo utemeljeno ugotovil, da tožnica od 1. novembra 2012 dalje ni več upravičena do brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. Bpp 77/2012 z dne 5. 11. 2012 je organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ugotovil, da tožnica od 1. novembra 2012 dalje ni več upravičena do brezplačne pravne pomoči. Iz razlogov sledi, da je bila tožnici z odločbo Bpp 77/2012 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč od 1. 3. 2012 dalje za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v individualnem delovnem sporu, ki se na zunanjem oddelku sodišča v Novem mestu obravnava pod opr. št. Pd 104/2010. Tožnica je 13. 9. 2012 ponovno zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči za oprostitev stroškov postopka. V postopku, ki se vodi pod opr. št. Bpp 516/2012, je bilo ugotovljeno, da je izvenzakonski partner tožeče stranke lastnik nepremičnega premoženja, ki ga v času izdaje odločbe o dodelitvi bpp še ni imel. Tožena stranka je zato začela postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči v skladu z 42. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in vpogledala evidenco nepremičnin GURS in spis Bpp 516/2012 ter ugotovila, da je izvenzakonski partner tožnice izključni lastnik premoženja, katerega skupna vrednost znaša 56.476,00 EUR, oziroma solastnik premoženja v skupni vrednosti 25.610,33 EUR in torej družina presega premoženjski cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči (13.870 EUR) iz prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Ker je tožnici upravičenost do brezplačne pravne pomoči prenehala, je odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz vseh vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da v zadevi izvede glavno obravnavo, zasliši tožečo stranko in odloči tako, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks. Brezplačno pravno pomoč namreč nujno potrebuje in ima izkazano slabo premoženjsko stanje, saj potrebuje denarna sredstva za kritje stroškov za izvedenca medicinske stroke in izvedenca iz varstva pri delu. Dokazno breme je namreč na tožeči stranki, kar pomeni, da mora založiti predujem za izvedenca. V nasprotnem primeru dokaz ne bo izveden in bo posledično tožbeni zahtevek zavrnjen, s tem pa tožeči stranki onemogočeno uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva. Zaradi navedenega je potrebno dodeljeno brezplačno pravno pomoč v korist tožeče stranke še razširiti po obsegu in dovoliti še v obsegu kritja stroškov predujma za izvedenca in tudi glede zastopanja na pritožbeni stopnji. Izpodbijana odločba zato ni pravilna in ni zakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Tožeča stranka v postopku ugotovljenih dejstev ne izpodbija. Razlogi, ki jih navaja, pa z izpodbijano odločbo niso povezani, saj tudi, če z izpodbijano odločbo tožnici brezplačna pravna pomoč ne bi bila ukinjena, za oprostitev stroškov v navedenem individualnem delovnem sporu ni imela dodeljene pravne pomoči. Dodelitev brezplačne pravne pomoči za oprostitev stroškov postopka v navedenem individualnem delovnem sporu je bila tožnici zavrnjena z odločbo opr. št. Bpp 516/2012 z dne 5. 11. 2012. Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je pravilna in skladna z določbami ZBPP in ZSVarPre, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu. Zato se nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Čeprav tožeča stranka zatrjuje slabo premoženjsko stanje, dejanskim ugotovitvam ne ugovarja in so med strankama nesporne. Tako tudi ni spora o ključni ugotovitvi, da vrednost premoženja v lasti člana družine, tožničinega izvenzakonskega partnerja, presega predpisani premoženjski cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Kot v odgovoru na tožbo navede tožena stranka, pa se z izpodbijano odločbo, glede na obseg dodeljene brezplačne pomoči, tudi ne ukinja brezplačna pomoč za oprostitev stroškov v individualnem delovnem sporu. O vlogi tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za oprostitev stroškov je bilo namreč odločeno z odločbo Bpp 516/2012, ki ni predmet tega upravnega spora.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Gre torej za inštitut, ki zagotavlja dostop do sodišča tudi socialno šibkim strankam, pri čemer so socialno šibke stranke v zakonu opredeljene z dohodkovnim in premoženjskim cenzusom za dodelitev brezplačne pravne pomoči, slednjega pa tožeča stranka po že navedenem pomembno presega.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker so pravnorelevantna dejstva v zadevi nesporna, je v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

O prošnji za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača (četrti odstavek 10. člena ZST-1).