Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala, ker je tožnik v vlogi za zaposlitev navedel neresničen podatek o izobrazbi, ni zakonita. Z opisanim ravnanjem, ki se je zgodilo pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, tožnik ni niti kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja goljufije.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 5. 2. 2004 do 22. 4. 2004, brez pisne pogodbe o zaposlitvi, zato mu je tožena stranka dolžna ta čas vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo in mu priznati vse preostale pravice iz dela in po delu, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka 1 izreka); - ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 3. 2004 prenehalo nezakonito dne 27. 10. 2004, trajalo mu je do 21. 4. 2005, zato mu je dolžna tožena stranka za čas od 28. 10. 2004 do 24. 4. 2005 obračunati iz izplačati pripadajoče mesečne zneske neto plače, kot so razvidni iz izreka, po predhodnem obračunu in odvodu prispevkov in davkov od pripadajočih bruto plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov, od zapadlosti dalje do plačila, mu navedeno obdobje vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo ter priznati vse preostale pravice iz dela in po delu, v roku 8 dni in pod izvršbo (točka 2 izreka); - naložilo toženi stranki, da izplača tožniku: a. stroške prevoza na delo in z dela ter regres za prehrano, vse v zneskih, kot so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka 3 in točka 4 izreka); b. sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2005 in sicer od bruto zneska 171,23 EUR, po predhodnem odvodu davka izračunani neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2005 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka 5 izreka); c. zakonske zamudne obresti od zneska 497,76 EUR regresa za letni dopust za leto 2004, od 5. 8. 2004 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvšrbo; kar je bilo iz tega naslova zahtevanega več, je zavrnilo (točka 6 izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo dodatka za dežurstvo za čas od 5. 2. 2004 do 1. 5. 2004, v zneskih, kot so za posamezne mesece navedeni v izreku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (točka 7 izreka); - toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.547,75 EUR, z nakazilom na tekoči račun sodišča, v 15 dneh, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 8 izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik navaja v svoji pritožbi, da sodišče prve stopnje ni odločilo o priznanju dodatka 0,5 % pri plači. Ta dodatek mu pripada, saj je imel ob nastopu službe že 35 let delovne dobe, zato zahteva, da mu sodišče ta dodatek prizna od 5. 2. 2004 dalje. Sodišče mu prav tako ni prisodilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2004 ter sorazmerni del za leto 2005. Zmotna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu je prenehalo delovno razmerje 21. 4. 2005. Po stališču pritožbe tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja. Tožnik se sicer strinja, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki dne 27. 10. 2004 prenehalo nezakonito, o tem, da mu je delovno razmerje prenehalo 21. 4. 2005 pa ni prejel nobenega sklepa, kar je v nasprotju z 86. in 87. členom ZDR. Pogodba o njegovi zaposlitvi pri toženi stranki je nična, saj ZDR v svojem 52. členu točno definira, kdaj se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. V pogodbi o zaposlitvi to ni nikjer definirano, zato je pogodba v neskladju z Zakonom o delovnih razmerjih, kar pomeni, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja. Zaradi tega bi mu sodišče moralo priznati trajanje delovnega razmerja z vsemi pravicami in dolžnostmi tudi od 21. 4. 2005 dalje.

Tožena stranka se zoper navedeno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo, razen v točki 7 izreka spremeni in tožbeni zahtevek zavrne v celoti oz. sodbo v tem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 5. 2. 2004 do 22. 4. 2004. Sodišče je nekritično sledilo zatrjevanju tožnika, čeprav iz ostalih dokazov izhaja, da se je iz evidence brezposelnih oseb na zavodu za zaposlovanje odjavil z datumom 21. 4. 2004, kar pomeni, da pred tem datumom ni mogel biti zaposlen pri toženi stranki. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da je tožnik v tem času samoiniciativno prihajal k toženi stranki in to z namenom, da bi se seznanil z delom. Nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da bi bil tožnik v tem času zaposlen pri toženi stranki. Napačna je nadalje tudi presoja sodišča, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito dne 27. 10. 2004 in da mu je trajalo do 21. 4. 2005 in tožniku v zvezi s tem prisodilo tudi posamezne denarne zneske iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, regresa za prehrano in regresa za letni dopust. Tožena stranka je sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi št. 1/2004 dne 31. 3. 2004, pri čemer je tožnik lažno zatrjeval, da je po izobrazbi komercialni tehnik. Tožena stranka je šele 25. 10. 2004 izvedela, da tožnik nima v razpisu zahtevane izobrazbe komercialnega tehnika, ampak da je prodajalec. Zaradi tega mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, navedenega v 1. točki 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Zato je napačen nasproten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik bi moral toženo stranko seznaniti s tem, da po izobrazbi ni komercialni tehnik, ampak prodajalec. Gre za bistvene okoliščine, ki vplivajo oz. bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Tožnik je spravil toženo stranko v zmoto, da je ta v škodo svojega premoženja sklenila pogodbo o zaposlitvi. Utrpela je škodo v znesku 930.390,65 SIT, saj tožnik zaradi pomanjkljive izobrazbe ni bil sposoben opravljati dela na delovnem mestu nabavno skladiščnega referenta, za to delovno mesto pa mu je tožena stranka izplačevala mesečni osebni dohodek (plačo). Ker je sodišče nepravilno odločilo glede obstoja delovnega razmerja oz. zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nepravilno odločilo tudi glede denarnih zahtevkov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo po uradni dolžnosti za pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa še navaja: K pritožbi tožeče stranke: Pooblaščenka tožnika je opredelila tožbeni zahtevek (nazadnje s pripravljalno vlogo z dne 3. 11. 2005 (listovna št. 57 - 65 spisa) in le v tem okviru je sodišče prve stopnje lahko odločalo. Načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku namreč med drugim pomeni, da sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in tožniku ne more prisoditi niti kaj več, niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval (1. odstavek 2. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo (razen v zvezi s tožbenim zahtevkom iz naslova dodatka za dežurstvo). Zaradi tega je neutemeljena pritožba, da tožniku ni prisodilo dodatka na delovno dobo v višini 0,5 % od 5. 2. 2004 dalje, odškodnine za neizkoriščen dopust za leto 2004 ter sorazmernega dela za leto 2005 in tožniku priznalo delovnega razmerja pri toženi stranki tudi od 21. 4. 2005 dalje. Sodišče mu ni moglo prisoditi več ali kaj drugega, ne glede na to, ali je morda tožnik po materialnem pravu do tega upravičen.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje tudi glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izplačilo dodatka za dežurstvo (točka 7 izreka), prav tako nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene (4. odstavek obrazložitve sodbe na 8 strani, listovna št. 222 spisa).

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v času od 5. 2. 2004 do 22. 4. 2004 pri toženi stranki v delovnem razmerju, čeprav pogodba o zaposlitvi za ta čas med strankama ni bila sklenjena. Ugotovilo je potrebne elemente za obstoj delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), v zvezi s 16. členom ZDR. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik v tem času samoiniciativno seznanjal z delom in da se je odjavil iz evidence brezposelnih šele z 21. 4. 2004. Da ni šlo le za seznanjanje z delom, ki naj bi ga tožnik šele začel opravljati, kažejo že predložene listine (delovni nalogi, zapisnik sestanka 15. 3. 2004), poleg izpovedi tožnika in priče G.B. (listovna št. 200 spisa), medtem ko je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal (listovna št. 100 - 102 spisa), da ne more povedati datuma, ko je tožnik pričel z delom pri toženi stranki, ta datum naj bi bil razviden iz dokumentacije. Tožnik je v tem času dejansko redno opravljal delo nabavno skladiščnega referenta pri toženi stranki in sicer na naslovu ..., zato je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja za čas od 5. 2. 2004 do 22. 4. 2004. Na tako ugotovitev ne more vplivati okoliščina, da je tožnik predložil odjavo iz evidence brezposelnih oseb z dne 21. 4. 2004. Neutemeljena je pritožba tudi glede odločitve sodišče prve stopnje, kot izhaja iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe. Bistvena je namreč pravilna ugotovitev sodišča, da je tožnik navedel neresničen podatek o izobrazbi v svoji vlogi za zaposlitev (dne 3. 10. 2004, priloga B3), to je pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi (dne 5. 4. 2004, priloga A1). Ne gre torej za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika RS (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl.), kot je tožniku očitala tožena stranka v sporni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj naj bi bila kršitev (z vsemi znaki kaznivega dejanja) storjena še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ne gre za kršitev dolžnosti obveščanja iz 1. odstavka 34. člena ZDR, kot je tožena stranka navajala v odpovedi in sedaj tudi v pritožbi, ampak za opustitev predložitve dokazil o izpolnjevanju pogojev za opravljanje predvidenega dela, kot je opredeljena v 1. odstavku 27. člena ZDR. Že iz navedenih razlogov je bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki z dne 27. 10. 2004 nezakonita, da je torej tožniku delovno razmerje pri toženi stranki tega dne prenehalo nezakonito in mu je trajalo (v skladu s tožbenim predlogom) do 21. 4. 2005. Glede na tako ugotovitev je sodišče utemeljeno ugodilo tudi denarnemu zahtevku na izplačilo neto plače oz. razlike v plači za obdobje od 25. 10. 2004 do 21. 4. 2005, na vpis te dobe v delovno knjižico in priznanje preostalih pravic iz delovnega razmerja.

Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju do 21. 4. 2005, je upravičen tudi do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2005, v skladu s 3. alineo 1. odstavka 162. člena ZDR, v povezavi s 4. odstavkom 131. člena ZDR. Glede na zapadlost v plačilo regresa za letni dopust za leto 2004 je pravilna tudi odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna tožniku od zneska regresa v višini 497,76 EUR plačati zakonske zamudne obresti od 5. 8. 2004 dalje. do plačila. Tožena stranka je s tem datumom namreč prišla v zamudo.

Višina regresa za letni dopust za leto 2004 in 2005 med strankama ni bila sporna, izračunana pa je v skladu z določbo 2. člena aneksa št. 3 k tarifni prilogi k splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 38/2003).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za čas od 5. 2. 2004 do 22. 4. 2004, je za to obdobje tožniku utemeljeno prisodilo tudi povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela ter regres za prehrano, v zneskih, kot so razvidni iz točke 3 in iz točke 4 izreka izpodbijane sodbe, pri čemer je višino posameznih zneskov natančno utemeljilo ter navedlo pravilno pravno podlago za ugotovitev obveznosti tožene stranke iz teh dveh naslovov (2. in 3. odstavek obrazložitve v izpodbijani sodbi, na strani 6, listovna št. 220 spisa), zato tega pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Iz opisanih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi tega je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožeče in pritožbo tožene stranke ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.