Jedro

Dolžnikovi notranji razlogi (bolezen), zaradi katerih ni sprejemal odločitev, ki bi jih kot poslovodja in večinski družbenik moral, niso razlogi, zaradi katerih bi imel dolžnik v izbrisani družbi vlogo pasivnega družbenika. Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno sledilo specialnim kriterijem, ki so določeni v 74. točki ustavne odločbe, saj je pasiven družbenik v smislu te ustavne odločbe tisti družbenik, ki zaradi položaja v družbi in odnosov med družbeniki ni mogel vplivati na poslovanje družbe in na sprejemanje za družbo pomembnih odločitev.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje z dne

2.6.2004 in z dne 14.1.2005.

Obrazložitev

Upnica je sodišču predlagala, naj opravi izvršbo zoper dolžnika E. d.o.o., B. 2, Ljubljana. Sodišče je predlogu za izvršbo s sklepom z dne 2. 10. 2001 ugodilo, vendar je bila družba Esna 1. 4. 2003 izbrisana iz sodnega registra, zato je upnica predlagala nadaljevanje izvršbe proti družbeniku izbrisane družbe M.V. Sodišče prve stopnje je predlogu upnice za nadaljevanje izvršilnega postopka s sklepom dne

2. 6. 2004 ugodilo. Zoper sklep o nadaljevanju postopka je dolžnik vložil pritožbo, vložil pa je tudi ugovor zoper sklep o izvršbi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 14. 1. 2005 ugovor zavrnilo (1. točka izreka), dolžnika oprostilo plačila stroškov postopka (2. točka izreka) ter mu naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 67.100,00 SIT (3. točka izreka). V pritožbi zoper sklep o nadaljevanju postopka dolžnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka z razlogi, ki po vsebini predstavljajo ugovor, da je bil dolžnik pasiven družbenik in zato za dolgove družbe ne odgovarja. Ti razlogi pa bodo povzeti v nadaljevanju. Zoper 3. točko izreka zadnje navedenega sklepa je dolžnik vložil posebno pritožbo, v kateri navaja, da je dne 26. 6. 2004 sodišču poslal vlogo za popolno oprostitev plačila vseh stroškov sodnega postopka, torej vseh pravdnih stroškov, ki so v 151. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP) definirani, kot vsi izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Obenem v zvezi s tem dolžnik navaja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 2. točki določa, da se dolžnik oprosti plačila stroškov postopka, zato se dolžnik ne strinja s 3. točko izreka sklepa, saj je v svoji vlogi zahteval popolno oprostitev plačila vseh stroškov postopka, sodišče pa je tej njegovi vlogi v 2. točki izreka sklepa v celoti ugodilo.

Dolžnik navaja, da tako izhaja iz obrazložitve sklepa, ki skladno s

I. odstavkom 331. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 do 75/02; v nadaljevanju ZIZ) ne vsebuje natančne obrazložitve, zakaj in v katerem delu je sodišče prve stopnje ugodilo prošnji dolžnika za oprostitev plačila stroškov postopka. Poleg tega dolžnik zatrjuje, da izvršilni stroški iz 3. točke izreka predstavljajo nagrado odvetnika, le-ti pa naj ne bi bili potrebni stroški po V. odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnik zatrjuje tudi, da bi plačilo odmerjenih stroškov ogrozilo njegovo preživljanje. V pritožbi zoper 1. točko izreka sklepa pa je dolžnik navedel, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-135/00 (Ur. l. RS, št. 93/02; v nadaljevanju ustavna odločba) z dne 9. 10. 2002, saj bi moralo ob pravilni uporabi te odločbe ugotoviti tako, kot je dolžnik zatrjeval v ugovoru, in sicer da je bil pasiven družbenik v izbrisani družbi E. d.o.o. Dolžnik v pritožbi poudarja, da je sodišče na podlagi ene same točke ustavne odločbe postavilo definicijo pasivnega družbenika in ocenilo, da dolžnik v to kategorijo ne sodi. Meni, da je sodišče neutemeljeno odreklo verodostojnost vseh objektivnih utemeljitev njegovega položaja, zaradi katerega ni imel in ni mogel imeti vpliva na poslovanje ESNE d.o.o. Obenem dolžnik navaja, da bi moralo sodišče ob upoštevanju 74. točke ustavne odločbe izhajati iz različnosti položajev med posameznimi družbeniki. Sodišče bi moralo na podlagi 43. točke ustavne odločbe izhajati tudi iz različnosti položajev različnih gospodarskih družbah. Poleg tega dolžnik zatrjuje, da 74. točka ustavne odločbe določa, da bi moralo sodišče presojati vpliv družbenika, ki ga je ta imel oziroma, ki ga je lahko imel na poslovanje družbe. Prav tako se dolžnik sklicuje na 42., 46.,

49. in 76. točko ustavne odločbe. Nadaljnje dolžnik zatrjuje, da ni mogel imeti vpliva na poslovanje družbe zaradi svojih zdravstvenih težav ter očita sodišču prve stopnje, da drugi 10 % družbenik, o katerem razpravlja v izpodbijanem sklepu, sploh ni povezan z dolžnikovim položajem v gospodarski družbi. Dolžnik je v nadaljevanju svoje pritožbe natančno opisal svoj zdravstveni položaj od marca leta 1997 dalje. Navedel je, da zaradi bolezni ni imel možnosti vplivati na poslovanje družbe. V takšen zdravstveni položaj naj bi bil pahnjen brez lastne krivde, izključno zaradi nemoralnih ravnanj dr.

Plešnarjeve. Bolezen, ki ji je bil ves čas od leta 1992 podvržen, naj bi mu preprečevala biti aktiven družbenik, saj zatrjuje, da ni mogel vplivati na poslovanje družbe. Poudarja, da je bil od marca 1997 v slabem zdravstvenem položaju ter predvsem odvisen od volje drugih ljudi. Obenem dolžnik navaja, da bi moralo sodišče natančneje upoštevati izvedensko mnenje Invalidske komisije ZPIZ in izvide Infekcijske klinike. Dolžnik tako predlaga višjemu sodišču, da razveljavi izpodbijani sklep in ustavi postopek izvršbe. Pritožbe dolžnika niso utemeljene. Neutemeljena je pritožba dolžnika zoper sklep sodišča prve stopnje, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi opr. št. Ig 2001/7812 z dne 2.10.2001 nadaljuje zoper dolžnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila prvotna družba E. d.o.o. s sklepom z dne 1. 4. 2003, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 39 dne 28. 4. 2003, izbrisana iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99 do 93/02; v nadaljevanju ZFPPod) in da je bil večinski (90 %) družbenik te družbe sedanji dolžnik M. V. Po določbah I. in

IV. odstavka 24. člena ZIZ se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je obveznost prešla nanj. V določbi IV. odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s I. odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 do 93/02; v nadaljevanju ZGD) je predpisano, da se šteje, da so vsi družbeniki podali izjavo, da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe. Z ustavno odločbo je bila ta določba deloma razveljavljena, in sicer glede tistih družbenikov, katerih položaj je bil v družbi tak, da niso mogli vplivati na njeno delovanje. V Uradnem listu RS objavljeni sklep o izbrisu v skladu s I. odstavkom 24. člena ZIZ izkazuje prehod obveznosti na dolžnika družbenika razen, če dolžnik v skladu s citirano ustavno odločbo dokaže, da je "pasiven družbenik". Tisti družbenik, ki se hoče rešiti izpolnitve obveznosti izbrisane družbe, mora dokazati, da je pasivni družbenik; dokazno breme je torej na njem, in ne na upniku, ki proti njemu uveljavlja svojo terjatev (ki jo je imel proti izbrisani družbi, glej načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 30. 6. 2003). Po povsem jasnem stališču Ustavnega sodišča RS pa so (vsaj aktivni) družbeniki (univerzalni) pravni nasledniki izbrisane gospodarske družbe. Velja torej domneva, da so vsi družbeniki njeni (univerzalni) pravni nasledniki. Dokler družbeniki izbrisane gospodarske družbe ne dokažejo nasprotnega, se torej štejejo za univerzalne pravne naslednike družbe, to pa je izkazano z javno listino (na primer v uradnem listu objavljenim sklepom o izbrisu družbe). Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se postopek nadaljuje zoper dolžnika. Ta sklep je le procesne narave in za izdajo takega sklepa zadošča, da je oseba, proti kateri je dovoljeno nadaljevanje postopka, vpisana kot družbenik gospodarske družbe v sodni register.

Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju pravilno presojalo tudi dolžnikove navedbe, da na poslovanje družbe ni imel vpliva, kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki drugega odstavka 55. člena ZIZ. Višje sodišče je torej zavrnilo dolžnikovo pritožbo zoper sklep o nadaljevanju postopka in je na podlagi druge točke 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep potrdilo. Prvi odstavek 168. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi 15. člena ZIZ določa, da sodišče oprosti plačila stroškov postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Drugi odstavek istega člena pa določa, da oprostitev stroškov postopka obsega oprostitev taks in oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov. Prvi odstavek 154. člena ZPP pa določa, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Pravdni stroški pa so na podlagi

I. odstavka 151. člena tisti izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Pravdni stroški obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Tako je višje sodišče zavrnilo pritožbo dolžnika zoper 3. točko izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje z dne 14.1.2005. Iz zgoraj navedenih določb ZPP izhaja, da je sodišče prve stopnje dolžnika oprostilo plačila sodnih taks ter predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov, vendar le tistih stroškov, ki so v postopku nastali njemu. Vsekakor pa mora dolžnik - ker v postopku ni uspel - na podlagi I. odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka, ki so nastali nasprotni stranki. Povrnitve teh stroškov pa dolžnik ni oproščen. Med te stroške postopka pa na podlagi II. odstavka 151. člena ZPP vsekakor spada tudi nagrada za delo odvetnika, katere višino natančno določa Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/93 do 70/2003), zato je višje sodišče pritožbo dolžnika v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Neutemeljena pa je tudi pritožba dolžnika zoper tisti del sklepa sodišča prve stopnje z dne 14.1.2005, s katerim je kot neutemeljen zavrnilo njegov ugovor, da je bil "pasivni" družbenik. V citirani ustavni odločbi, v 74. točki, je Ustavno sodišče navedlo, da je bistvena naloga sodišča, ko ocenjuje "pasivnost" družbenika v gospodarski družbi, da oceni vpliv, ki ga je imel ta na poslovanje družbe. Navedlo je, da morajo sodišča izhajati iz različnosti položajev med posameznimi družbeniki oziroma delničarji, oziroma iz različnosti v njihovih notranjih razmerjih, pri čemer morajo upoštevati zlasti, kakšen vpliv je imel posamezen družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, kakšna je bila njegova stopnja vključenosti v gospodarjenje družbe in koliko je bil seznanjen oziroma je mogel biti seznanjen z gospodarjenjem družbe. Višje sodišče na podlagi citirane ustavne odločbe, ki je zaradi specificiranih kriterijev ključna za odgovor na vprašanje, ali je bil posamezni družbenik v izbrisani gospodarski družbi aktiven ali pasiven oz. kakšen je bil njegov vpliv na poslovanje družbe, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, zakaj dolžnika ni mogoče oceniti za pasivnega družbenika v izbrisani gospodarski družbi. Dolžnik sicer v pritožbi kot pravno relevantne za konkretno presojo navaja tudi druge točke ustavne odločbe (42., 43., 46., 49. in 76.), vendar je višje sodišče ocenilo, da ti deli oz. točke obrazložitve ustavne odločbe za konkretno presojo niso bistvene, saj zgolj na splošno obravnavajo razmejitev med aktivnim ter pasivnim družbenikom v izbrisani gospodarski družbi, medtem ko 74. točka obrazložitve ustavne odločbe združuje specialne na ostalih splošnih točkah obrazložitve temelječe kriterije, na podlagi katerih se posamezni družbenik oceni za aktivnega oziroma pasivnega. Navedene splošne točke ustavne odločbe namreč obravnavajo tiste pasivne delničarje oziroma družbenike v izbrisani družbi, ki so to postali po sili razmer takratnega prehodnega tranzicijskega obdobja ali iz drugih od njih neodvisnih razlogov, na primer delavci, ki so certifikate zamenjali za deleže družb; delavci, ki so deleže družb prejeli namesto premalo izplačanih plač (42. točka); manjšinske delničarje, katerih vpliv je odvisen od višine kapitala družbe (43. točka); ustavno načelo enakosti (46. točka); varstvo upnikov, ki naj bi bilo kljub delni razveljavitvi posameznih določb ZFPPod, še vedno predmet pravnega varstva (49. točka) ter različnost posameznih družbenikov (76. točka). Višje sodišče tako pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je imel 90 % poslovni delež v družbi, da je bil njen direktor, da je bil od ustanovitve po družbeni pogodbi kot direktor upravičen zastopati družbo brez omejitev, da je imel kot večinski družbenik možnost sprejemati vse bistvene odločitve v zvezi z upravljanjem družbe ter da je lahko kot poslovodja brez omejitev v celoti vodil posle družbe. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da dolžnik s svojim ugovorom ni uspel izkazati, da na poslovanje družbe ni mogel vplivati (12. točke I. odstavka 55. člena ZIZ). Višje sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnikovi notranji razlogi (bolezen), zaradi katerih slednji ni sprejemal odločitev, ki bi jih kot poslovodja in večinski družbenik moral, niso razlogi, zaradi katerih bi imel dolžnik v izbrisani družbi vlogo pasivnega družbenika. Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno sledilo specialnim kriterijem, ki so določeni v zgoraj izpostavljeni

74. točki ustavne odločbe, saj je pasiven družbenik v smislu te ustavne odločbe tisti družbenik, ki zaradi položaja v družbi in odnosov med družbeniki ni mogel vplivati na poslovanje družbe in na sprejemanje za družbo pomembnih odločitev. Obenem je sodišče prve stopnje po mnenju višjega sodišča pravilno ugotovilo, da dolžnik konkretnih razlogov, da bi ga preostali družbenik, katerega poslovni delež je znašal 10 %, kakorkoli oviral pri izvajanju korporacijskih in poslovodnih upravičenj, oziroma da bi le-ta kakorkoli vplival na poslovanje družbe, ne navaja, prav tako jih v tem smislu ne navaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep (navaja zgolj to, da njegov sin kot preostali 10 % družbenik v prilogi priloženi pritožbi nazorneje opisuje dolžnikov specifičen zdravstveni položaj). Tako je višje sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi dolžnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne

14.1.2005. Višje sodišče ni odločalo o stroških pritožbenega postopka, ker jih toženec ni priglasil.