Jedro

Po presoji sodišča je za ugotavljanje dejstva, ali je z vlaganjem nastala nova nepremičnina, bistveno le, ali je fizična oseba po samem zakonu lahko pridobila lastninsko pravico na tako ustvarjenem poslovnem prostoru. Že po Zakonu o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76 - člen 2) je lahko poslovni prostor samostojni predmet lastninske in drugih pravic (etažna lastnina). Da je bil že po prejšnji ureditvi poslovni prostor (samostojna stvar) v pravnem prometu, izhaja tudi iz 10. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerij (Uradni list SFRJ, št. 6/80). Zato z investiranjem, na podlagi katerega je nastal nov poslovni prostor, ni prišlo do povečanja vrednosti iste nepremičnine, ampak je nastala nova nepremičnina.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila o pritožbah tožečih strank in Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana tako, da je dopolnilno odločbo UE A., z dne 1.3.2005 v 1. in 2. točki izreka odpravila (1. točka izreka) in upravičencu A.A. umrlemu ... za podržavljeni 1/2 solastniški delež na delu skupnega prostora v izmeri 11,80 m2 v stanovanjsko poslovni hiši, na parc. št. 109/1 k.o. A. določila odškodnino v obveznicah (2. točka izreka) ter SOD d.d. naložila, da za premoženje v točki 2. izreka izroči obveznice skrbniku za poseben primer A.A. ml. v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (točka 3. izreka). S točko 4 izreka pa je zavrnila zahtevek tožečih strank za vračilo v naravi poslovnega prostora "Zlatarstvo B.B." v izmeri 11,80 m2 v stanovanjsko poslovni hiši v A. na parc. št. 109/1 k.o. A.. Ob povzemanju pritožbenih navedb tožečih strank, tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje z izpodbijano odločbo določil odškodnino za del nepremičnine, ki je bil upravičencu podržavljen in za katerega so po določbah ZDen izkazane ovire za vračilo. Tožnikom pojasnjuje, da po določbah ZDen ni mogoče v naravi vračati tistega dela skupnega podržavljenega premoženja, ki v naravi ne obstoji več. V konkretnem primeru je z gradnjo poslovnega prostora na skupnem delu, za katerega je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, nastala nova nepremičnina, ki je že po takrat veljavnem Zakonu o lastnini na delih stavb (Uradni list SFR, št. 43/65 in 57/65) ter kasnejšem Zakonu o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76) in je tudi po sedaj veljavnem Stvarnopravnem zakoniku (Uradni list RS, št. 87/02), lahko samostojen predmet lastninske pravice in drugih stvarnih pravic. Zato po presoji tožene stranke z investiranjem na podlagi katerega je nastal poslovni prostor ni prišlo do povečanja vrednosti nepremičnine ampak je nastala nova nepremičninska stvar. Tožena stranka pa se strinja z navedbami tožnikov v pritožbi, da sta bila postavljena dva zahtevka in da bi zato upravni organ prve stopnje, ko je ugotovil, da sta postavljena dva zahtevka in da so podane ovire za vračilo v naravi, v skladu s 126. členom ZUP/86 z izrekom izpodbijane odločbe moral odločiti tudi o navedenem zahtevku. Tožena stranka je zato navedeno kršitev odpravila v skladu z določbo 243. člena ZUP/86 tako, da je v tem delu stvar sama rešila.

Tožniki v tožbi navajajo, da je navedena odločitev tožene stranke nepravilna. V zvezi s tem zatrjujejo, da so v postopku denacionalizacije zahtevali vračilo poslovnega prostora zlatarne, ki je bil izdelan iz skupnega hodnika in da so le iz previdnosti postavili podrejeni zahtevek po izplačilu odškodnine. Ugotovitev tožene stranke, da naj bi B.B. izdelal novo stvar izpodbijajo s trditvijo, da je bil hodnik iz katerega je bila izdelana zlatarna, skupni prostor in da je v času izdaje gradbenega dovoljenja lahko dal soglasje A.A. le za svoj solastniški delež, soglasja drugega solastnika pa B.B. ni imel. Ker takega soglasja ne more nadomestiti soglasje hišnega sveta in tudi ne izdano gradbeno dovoljenje, tak prostor ne predstavlja nove enote, katere lastnik naj bi bil B.B.. Tožniki zato menijo, da je imel B.B. v skladu z določbami ZDen možnost v predpisanem roku zahtevati povrnitev vlaganj. Tožena stranka bi torej morala pritožbi tožnikov ugoditi in odločiti, da se poslovni prostor "Zlatarstvo B.B." v izmeri 11,80 m2, vrne v naravi. Tožniki na podlagi navedenega, sodišču predlagajo naj po izvedbi predlaganih dokazov (izpodbijana odločba, pritožba tožečih strank z dne 17.3.2005 in spis UE A.) po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pooblaščenec X.X. kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj ima oporo v citiranih materialnih predpisih in temelji na podatkih v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odgovorila na pritožbene navedbe in je podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr., 70/00 in 45/06 - ZUS). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi ostaja sporno vprašanje, ali predstavlja poslovni prostor "Zlatarstvo B.B." v izmeri 11,80 m2, zgrajen v podržavljeni poslovno stanovanjski stavbi v A. na skupnem hodniku, novo nepremično stvar, kot to ugotavlja tožena stranka, oz. ali je z nastankom tega poslovnega prostora prišlo le do povečanja vrednosti podržavljene nepremičnine, kot zatrjujejo tožniki. Med strankami pa ni sporno dejstvo, da je bil sporni poslovni prostor zgrajen po podržavljenju obravnavane nepremičnine.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnikov, ki menijo, da so zatrjevani razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicujejo.

V 25. členu Zakona o denacionalizaciji je med drugim urejen tudi položaj stranke, ko se je vrednost nepremičnine po podržavljenju zaradi novih investicij bistveno povečala. Vendar pa 25. člena ZDen po presoji sodišča ni mogoče uporabiti v primerih, ko je z investiranjem nastala nova nepremičnina. V primeru, ki ga obravnava odločitev tožene stranke, je bilo v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno, da je s preureditvijo skupnega hodnika podržavljene hiše z vlaganjem investitorja nastal poslovni prostor "Zlatarstvo B.B.". Po presoji sodišča je za ugotavljanje dejstva ali je z vlaganjem nastala nova nepremičnina bistveno le ali je fizična oseba po samem zakonu lahko pridobila lastninsko pravico na tako ustvarjenem poslovnem prostoru. Že po Zakonu o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76 - člen 2) je lahko poslovni prostor samostojni predmet lastninske in drugih pravic (etažna lastnina). Da je bil že po prejšnji ureditvi poslovni prostor (samostojna stvar) v pravnem prometu, izhaja tudi iz 10. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerij (Uradni list SFRJ, št. 6/80). Zato z investiranjem, na podlagi katerega je nastal nov poslovni prostor, ni prišlo do povečanja vrednosti iste nepremičnine, ampak je nastala nova nepremičnina. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je sredstva za izgradnjo v sporni poslovni prostor vlagal B.B. - torej fizična oseba, je le-ta na tako ustvarjenem prostoru po samem zakonu pridobil lastninsko pravico (21. člen ZTLR). Zato ne obstaja pravna podlaga za njegovo vrnitev v postopku denacionalizacije. Ker tožniki ne navajajo dejstev, na podlagi katerih, bi upravni organ lahko ugotovil, da je bil sporni poslovni prostor ustvarjen s sredstvi pridobljenimi na podlagi podržavljene nepremičnine, sodišče ni imelo dejanske in pravne podlage za to, da bi v upravnem sporu izvajalo dokaze glede dejstev, ki jih tožniki tako kot že v pritožbi ponovno navajajo v tožbi. Na podlagi navedenega sodišče meni, da izvajanje dokazov o dejstvih, ki niso pravno pomembna, ni potrebno. Zato in zaradi ekonomičnosti postopka tudi ni sledilo predlogu tožnikov, da v tem upravnem sporu odloči po opravljeni glavni obravnavi.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.