Jedro

Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari posestniku. Ugotovljena dejanska oblast tožnikov na spornem parkirišču ne izpolnjuje kriterija izključujočnosti (možnost izključevanja tretjih od (so)uporabe stvari) in dostopnosti ((so)posestnik ima vselej, kadar to hoče, možnost stvar (so)uporabljati), zato o soposesti tožnikov na spornem parkirišču ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka, to je etažni lastniki stavbe št. 1 k. o. ...(1) (v nadaljevanju: toženci), dolžna v roku 8 dni na parc. št. 1 k. o. ... vzpostaviti posestno stanje, kakršno je bilo pred posegom, tako da je dolžna odkleniti postavljene zapornice in jih položiti na način, da bo možno neovirano uporabljati parkirne prostore ter da se jim prepoveduje kakršnokoli poseganje v soposest parc. št. 1 k. o. ... (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi primarni in podredni predlog po začasni odredbi tožnikov, po katerem bi morali toženci v roku 24 ur na parc št. 1 k. o. ... vzpostaviti posestno stanje, kakršno je bilo pred posegom, tako da bi odklenili postavljene zapornice in jih položili na način, da bo možno neovirano uporabljati parkirne prostore (II. in III. točka izreka). Odločilo je še, da so tožniki dolžni v roku 15 dni od prejema sklepa plačati tožencem pravdne stroške v znesku 563,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku in predlogu za začasno odredbo v celoti ugodi, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Nasprotujejo zaključku sodišča prve stopnje, da tožniki niso izkazali soposesti, ker nista podana kriterija izključujočnosti in dostopnosti. Materialnopravno zmotno je stališče, da tožniki niso izkazali soposesti, ker niso vedno parkirali na istih parkirnih mestih in ker so na spornem parkirišču parkirali samo takrat, ko je bilo prosto. Po aktualni sodni praksi so etažni lastniki upravičeni do posestnega varstva ne glede na to, da parkirišče ni ograjeno in da na njem lahko občasno (če je prostor) parkirajo tudi drugi, ki ne prebivajo v stanovanjski stavbi (VSL sklep I Cp 2794/2012 z dne 29. 11. 2012), oziroma so do posestnega varstva upravičene osebe, ki so kontinuirano uporabljale parkirišče in ki so zaradi ravnanja tožene stranke izključene iz dotedanje (trajne) uporabe parkirišča (VSL sklep II Cp 2613/2009 z dne 2. 9. 2009). Iz vseh izpovedb tožnikov izhaja, da so sporna parkirišča uporabljali kontinuirano. Sami in po svojih pravnih prednikih so izvajali soposest navedenih parkirnih mest od tedaj, ko je bil stanovanjski blok zgrajen (v letu 1965). V zvezi z vprašanjem kontinuirane uporabe parkirišč je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna. Glede načina uporabe je sledilo izpovedim tožnikov A. A., B. B. in C. C. ter trem zaslišanim tožencem, izpovedi ostalih tožnikov pa je brez obrazložitve štelo za neverodostojne. Izpovedim nekaterih tožnikov (Č. Č., D. D., E. E., F. F.) je sicer v določenem delu sledilo. Dokazna ocena je arbitrarna. Poleg tega je napačno povzelo izjave tožnikov, kar izhaja tudi iz zapisnikov. Neutemeljeni so očitki, da so tožniki prilagajali svoje izpovedi za potrebe pravde. Izpostavlja izpovedbo tožnika E. E. in povzema izpovedbe drugih tožnikov. Na njihovi podlagi zaključuje, da so izkazali kontinuirano uporabo spornih parkirišč vse do motilnega ravnanja tožencev. Da so sporna parkirna mesta pred postavitvijo zapornic uporabljali tožniki, so izpovedali tudi vsi toženci. Sodišče prve stopnje je verodostojnost izpovedi ocenjevalo glede na razpoložljivost parkirnih mest, ki naj bi jih bilo okoli 40 do 50, to parkirišče pa so uporabljali stanovalci vseh sosednjih blokov, obiskovalci lokalov, trgovine in tudi tretji. Navedena parkirišča so tožnikom najbližja, medtem ko imajo stanovanjski bloki na naslovu C. 161, 163 in T. 4 tudi svoja parkirišča. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je samo 40-50 parkirnih mest, ki so na razpolago vsem petim stanovanjskim blokom. Veliko stanovalcev ima svoje garaže in tako prosto mesto parkiranja. O tem toženci niso podali trditvene podlage in je sodišče to ugotavljalo samovoljno. Okoliščina, da niso bili edini uporabniki parkirišča, ne pomeni, da do posestnega varstva niso upravičeni. Sporna parkirišča so umeščena med obema stanovanjskima blokoma (na naslovu C. 159 in na naslovu T. 4). Podana je prostorska umeščenost parkirišča pred večstanovanjsko stavbo tožnikov (element zunanje vidnosti posesti) in funkcionalno povezanost (element izključujočnosti in dostopnosti posesti). Tožniki so sporna parkirišča uporabljali kot svoja in tam parkirali svoja vozila vse do dviga zapornic s strani tožencev. Imeli so soposest spornih parkirnih mest. Njihova fizična oblast nad sporno nepremičnino je bila zunanje vidna, trajna in izključujoča. Pri kriteriju izključujočnosti ne gre za možnost izključitve prav vseh vplivov, ampak samo tistih vplivov, za katere se po aktualnem razumevanju v življenju in pravnem prometu razume, da predstavljajo negacijo dejanske oblasti posestnika stvari (VSL sklep I Cp 3172/2013 z dne 2. 4. 2014). V sklepu I Cp 1692/2011 z dne 16. 11. 2011 je Višje sodišče v Ljubljani pojasnilo, da ko tožniki kot skupnost trajno izvršujejo oblast na parkirišču, je takšna fizična oblast zagotovo zunanje vidna in trajna, nikoli pa ne bi mogla v celoti zadostiti kriterijema dostopnosti in izključnosti, kot ju tolmači sodišče prve stopnje. Normalno je namreč, da ljudje hodijo vsak dan v službo in po drugih dnevnih opravkih in če kot sredstvo prevoza uporabljajo avtomobil, potem bo parkirišče moralo biti določen čas prazno oziroma bodo prosta vsaj določena parkirna mesta v sklopu parkirišča; čeprav obstaja verjetnost, da na teh pakirnih prostorih v tem času parkirajo tudi avtomobili ljudi, ki ne prebivajo na zgoraj omenjenih naslovih, to ne more pomeniti, da tožniki niso oziroma ne morejo biti posestniki tega parkirišča. Splošno znano dejstvo je, da v Ljubljani primanjkuje parkirnih prostorov tako pred stanovanjskimi stavbami, kakor tudi pred poslovnimi objekti in državnimi institucijami, pri čemer se tudi v službo v Ljubljani vsakodnevno vozi veliko ljudi. Vsi ti ljudje večkrat uporabijo tudi zasebna parkirišča, kolikor so prosta. Poleg tega so toženci vedeli, da tožniki trajno souporabljajo parkirišče in da je tožnikom vseskozi omogočen dostop do parkirišča – pa čeprav po principu „kdor prvi pride, prvi melje“, kar priznavajo tudi toženci. V zvezi z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 8. 6. 2015 ugotovilo, da so tožniki s stopnjo verjetnosti izkazali obstoj terjatve iz naslova motenja posesti, saj je kot verjetne sprejelo trditve tožnikov, da so soposestniki spornega parkirišča. Ker navedeno dejstvo ni bilo prerekano s pritožbo, je postalo pravnomočno. V zvezi z škodo sodišče prve stopnje ni dopustilo izvedbe dokazov.

3. V odgovoru na pritožbo toženci predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vsaka dejanska oblast nad stvarjo še ni posest. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari posestniku. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ugotovljena dejanska oblast tožnikov na spornem parkirišču ne izpolnjuje kriterija izključujočnosti (možnost izključevanja tretjih od (so)uporabe stvari) in dostopnosti ((so)posestnik ima vselej, kadar to hoče, možnost stvar (so)uporabljati), zato o soposesti tožnikov na spornem parkirišču ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje ni štelo, da tožniki niso izkazali posesti oziroma soposesti zato, ker posamezni tožniki na spornem parkirišču niso vedno parkirali na enem in istem (točno določenem) parkirnem mestu.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so tožniki etažni lastniki posameznih delov stavbe – stanovanjskega bloka, št. stavbe 2, na naslovu C. 159, 161 in 163 v ... in pripadajočega zemljišča k tej stavbi, oboje na parc. št. 2 k. o. ...; da so toženci etažni lastniki posameznih delov stavbe – stanovanjskega bloka, št. stavbe 1, na naslovu T. 2 v ... in pripadajočega zemljišča k tej stavbi, oboje na parc. št. 1 k. o. ...; da se sporno parkirišče nahaja na pripadajočem zemljišču k stavbi št. 1, na južnem in zahodnem delu parc. št. 1 k. o. ..., ob dovozni poti k stavbama št. 2 in 1; da so toženci na spornem parkirišču namestili zapornice na vsako posamezno parkirno mesto in jih 22. 12. 2014 dvignili ter zaklenili, pri čemer ključev za njihovo odklepanje niso izročili tožnikom; da je bila z dvigom zapornic in njihovo zaklenitvijo tožnikom onemogočeno parkiranje na spornem parkirišču. 7. V zvezi z režimom parkiranja pred postavitvijo zapornic je sodišče prve stopnje na podlagi v bistvenem skladnih izpovedi tako (večine) tožnikov kot zaslišanih tožencev ugotovilo, da so pred postavitvijo zapornic na spornem parkirišču lahko parkirali vsi, ki so prišli na to parkirišče, ne glede na to, od kod so, in sicer je parkiral, kdor je prej prišel. Tako so po ugotovitvah sodišča prve stopnje poleg pravdnih strank tam parkirali tudi stanovalci sosednjih večstanovanjskih stavb T. 4 in P., obiskovalci trgovine in sosednjih lokalov ter tudi drugi ljudje, ki so na spornem parkirišču parkirali v času njihove službe. Zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev pritožba konkretizirano ne izpodbija.

8. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnikov A. A., B. B., C. C. ter tožencev G. G., H. H. in I. I. pravilno zaključilo, da pred postavitvijo zapornic tožnikom sporno parkirišče ni bilo dostopno vselej, ko so to želeli, temveč je bilo zasedeno vsaj v polovici primerov, saj je za ta okoliš primanjkovalo parkirnih mest in so bili zato tudi tožniki prisiljeni parkirati na drugih parkiriščih in tudi po zelenicah. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je v nasprotju s pritožbenimi očitki mogoče preizkusiti, je v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, je torej celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v celoti sklicuje. V odgovor na konkretizirane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so tožniki v zvezi z kriterijem dostopnosti izpovedovali različno, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno sledilo izpovedim tistih tožnikov, ki so izpovedali podobno kot toženci. Razloge, zaradi katerih je verjelo zgoraj naštetim tožnikom in tožencem, je podrobno obrazložilo v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da so njihove izpovedi jasne, prepričljive, skladne in življenjsko logične. Sodišče prve stopnje je posebej pojasnilo tudi, zakaj ni sledilo (drugačnim) izpovedim preostalih tožnikov (E. E., D. D., J. J., K. K., Č. Č. in F. F.), kolikor so ti izpovedovali, da so na spornem parkirišču pred postavitvijo zapornic vedno oziroma praviloma (v 90% primerov) lahko parkirali. Z opozarjanjem, da je glede drugih okoliščin sledilo njihovim izpovedim in s povzemanjem le posameznih delov njihovih izpovedi, pritožba ne vzbuja pomislekov o pravilnosti dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da večina zgoraj navedenih tožnikov (ki jim ni sledilo) ni konsistentno izpovedovala o možnosti uporabe spornega parkirišča, temveč so svoje izpovedi spreminjali, kar nedvomno vzbuja dvom v njihovo verodostojnost. Navedeno velja tudi za izpoved tožnika E. E. Ni mogoče pritrditi pritožbi, ki se sklicuje na to, da je tožnik šele po konkretiziranem vprašanju lahko dal jasen odgovor, saj je v prosti izpovedi izpovedal, da je bilo na parkirišču zadosti parkirnih mest pred 10 leti, pri izpovedi: „Prosto mesto sem dobil v približno 20% primerov, v 80% primerov pa je bilo parkirišče zasedeno“, pa je uporabil preteklik. Nadalje je izpovedi tožnikov, da so pred postavitvijo zapornic na spornem parkirišču vedno dobili prosto mesto za parkiranje, pravilno ocenilo kot življenjsko neprepričljive in nelogične tudi glede na število razpoložljivih parkirnih mest pred postavitvijo zapornic in hkrati obsežnim številom uporabnikov. V zvezi s temi dejstvi ni zagrešilo kršitve razpravnega načela(2) tudi zato, ker so toženci smiselno zatrjevali pomanjkanje parkirnih mest. Sodišče prve stopnje ni štelo, da so bila parkirna mesta na spornem parkirišču edina, ki so bila na voljo zgoraj navedenim uporabnikom, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Pritožba ne konkretizira očitka, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izjave tožnikov, temveč se le pavšalno sklicuje na zapisnike. Pritožbeno sodišče ga zato ni preizkusilo in nanj ni odgovarjalo.

9. Zgoraj navedene dejanske ugotovitve tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za zaključek, da so bili tožniki pred motilnim ravnanjem soposestniki spornega parkirišča, saj tožnikom to parkirišče ni bilo vselej dostopno. Pred postavitvijo zapornic ga namreč niso mogli uporabiti oziroma na njem niso imeli možnosti parkirati vselej, ko so to hoteli. Parkiranje tožnikov na spornem parkirišču (pred drugim blokom) je bilo odvisno od tega, ali je bil parkirni prostor tedaj na voljo, pri čemer je bilo parkirišče vsaj v polovici primerov zasedeno.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da odločitev sodišča prve stopnje, ki tožnikom ni priznalo soposesti na spornem parkirišču, ni v skladu z aktualno sodno prakso. V zadevah, na katere se sklicuje, ni bila podana enaka situacija kot v obravnavani zadevi. V obravnavanem primeru je namreč sodišče prve stopnje zaključilo, da pred motilnim ravnanjem tožnikom sporno parkirišče ni bilo dostopno vselej, ko so to želeli, saj je bilo zaradi pomanjkanja parkirnih mest vsaj v polovici primerov zasedeno, medtem ko v zadevah, na katere se sklicuje pritožba, takšno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno (VSL sklep I Cp 2794/2012 z dne 29. 11. 2012, VSL sklep I Cp 1692/2011 z dne 16. 11. 2011, VSL sklep II Cp 2613/2009 z dne 2. 9. 2009) oziroma je bilo celo ugotovljeno, da so pred zatrjevanim motenjem (pri čemer ni šlo za zatrjevano motenje znotraj kroga soposestnikov) tožniki praviloma vedno dobili prosto parkirno mesto, četudi so tam parkirali tudi drugi (VSL sklep I Cp 3172/2013 z dne 2. 4. 2014). V zadevi VSL sklep I Cp 2794/2012 z dne 29. 11. 2012, na katero se sklicuje pritožba, so etažni lastniki večstanovanjske stavbe zahtevali posestno varstvo na parkiriščih, za katere so zatrjevali, da predstavljajo pripadajoče (funkcionalno) zemljišče k večstanovanjski stavbi v njihovi etažni lastnini, v obravnavani zadevi pa glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, povzete v 6. točki obrazložitve predmetne odločbe, ne gre za tak primer. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je obravnavani primer primerljiv z zadevami, v katerih so bili tožbeni zahtevki zaradi motenja posesti zavrnjeni (VSL sklep II Cp 43/2010 z dne 18. 2. 2010, VSL sklep I Cp 4093/2010 z dne 18. 5. 2011, VSL sklep I Cp 392/2011 z dne 6. 7. 2011).

11. Že iz doslej pojasnjenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zaradi neizkazanosti verjetnosti terjatve kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) pravilno zavrnilo tudi primarni in podredni predlog po začasni odredbi. Napačne so pritožbene navedbe, da je (s stopnjo verjetnosti) ugotovljeno dejstvo soposesti tožnikov na spornem parkirišču, vsebovano v razveljavljenem sklepu sodišča prve stopnje z dne 8. 6. 2015, postalo pravnomočno.

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožniki sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženci sami krijejo stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Toženi stranki je bila podeljena pravdna sposobnost. Op. št. (2): Primerjaj VSL sodba I Cp 3425/2013 z dne 2. 4. 2014.