Jedro

Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je oškodovanka zaklenila stanovanje in obdolžencu ni hotela izročiti ključev, ko je hotel stanovanje zapustiti, vendar pritožnik ni izkazal in tega v pritožbi niti ne trdi, da nevarnosti, ki mu je grozila (odvzem osebne svobode gibanja) ni mogel odvrniti drugače kot tako, da je stiskal za oškodovankino desno roko (dlan) in ji s tem povzročil poškodbo kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Nenazadnje je obdolženec v svojem zagovoru pojasnil, da je imel tudi druge možnosti na razpolago, saj je povedal, da je o dogodku povedal po telefonu priči M.S. ter J.B. (to je, da ga je oškodovanka zaklenila v stanovanje in mu ne pusti oditi), priči sta mu ponudili pomoč, vendar je pomoč zavrnil s pojasnilom, da bo „zadevo sam rešil“. Sklicevanje na skrajno silo tako po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega H.K. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1, določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso, ki bo odmerjena s plačilnim nalogom. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom, na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP, napotilo na pravdo.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ko pritožnik izpodbija dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v pretežni meri izhaja iz ugotovitev in zaključkov, ki se nanašajo na očitke iz obtožnega predloga, katere je sodišče prve stopnje izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe, ker je ocenilo, da niso dokazani. V točki IV pritožbe pritožnik utemeljuje dejstva in okoliščine ter dokaze v tej zvezi (zaslišanje oškodovanke in prič), ki ne potrjuje očitkov, ki jih je sodišče prve stopnje izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe. Pritožnik iz tega izpelje zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje iz enakih razlogov (ker so po njegovih trditvah priče lagale) ravnati tudi glede očitka, ki ga je sodišče sprejelo v izrek izpodbijane sodbe, to je, da je obdolženec oškodovanko stiskal za zapestje ter ji s tem povzročil zvin zapestja in dveh prstov na desni roki, zaradi česar je bila oškodovankina roka začasno, največ 7 dni, oslabljena. V tej zvezi tudi trdi, da v izreku sodbe opisane posledice (začasna oslabljenost desnega zapestja oz. roke) ni nastala ter pri tem izpostavlja izpovedi prič M.S. in J.B., da je oškodovanka že tri dni po dogodku bila brez longete na desni roki ter pojasnilo sodnega izvedenca, da je s prenehanjem bolečin prenehala tudi oslabljenost dela telesa. Pritožnik se v tem delu pritožbe ukvarja tudi z vratno opornico, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da to za obravnavano zadevo ni relevantno.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da je obdolženec obravnavanega dne oškodovanko N.Z. stiskal za zapestje ter ji s tem povzročil zvin zapestja in dveh prstov na desni roki zaradi česar je bila njena desna roka začasno, največ 7 dni oslabljena. Oceno izvedenih dokazov, tudi izpovedbi prič M.S. in J.B., je prepričljivo obrazložilo, predvsem v 10. in 11. točki izpodbijane sodbe, kjer je podalo argumente, ki jih pritožnik ni mogel izpodbiti. Da je oškodovanka navedenega dne imela poškodovano desno roko potrjuje izvedensko mnenje medicinske stroke, izpovedba oškodovanke ter zaslišanih prič v tem delu ter končno sam zagovor obdolženca, ki je potrdil, da je oškodovanki poskušal vzeti ključ, ki ga je imela v roki, kar je slednja hotela preprečiti tudi tako, da ga je ugriznila in grizla dokler ni spustil (torej očitno spustil njene roke). Torej že iz njegovega zagovora, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je obdolženec oškodovanko stiskal za zapestje, da bi izpustila ključ. Ker pa oškodovanka tega očitno ni hotela storiti, se je stisku zapestja upirala nazadnje tudi tako, da ga je ugriznila v levo roko. Pritožnik trdi, da oškodovanka pri tem ni mogla utrpeti takih poškodb kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je, da je bila njena desna roka začasno, največ 7 dni, oslabljena, vendar pritožbeno sodišče stališču pritožnika ne more slediti, saj že iz zagovora obdolženca izhaja, da stisk za zapestje ni mogel ostati brez posledic, na kar kaže že ravnanje oškodovanke, ko je obdolženca zaradi njegovega početja (stiska za dlan) ugriznila v roko. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke nadalje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je oškodovanka utrpela zvin med dlančnico in prsti palca in kazalca, ter je zdravnik ob pregledu oškodovanke istega dne v kirurški urgentni ambulanti zaznal, da je desno zapestje in dlan nekoliko otečeno. Pritožbeno sodišče ne dvomi v oceno in zaključke sodišča prve stopnje, da je bila oškodovankina roka zaradi navedenega začasno oslabljena. Prepričljive zaključke o tem imajo izpodbijana sodba v 11. točki, kjer je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenjena izpovedba prič M.S. in J.B. o tem, da oškodovanka vseh sedem dni po dogodku ni nosila opornice (longete). Tudi če bi držalo, da je bila oškodovanka tri dni po dogodku oziroma nekaj dni zatem videna brez opornice, še ne pomeni, da njena desna roka ni bila oslabljena ter da je v primeru opravljanja gospodinjskih del oz. drugih hišnih opravil mogla brez bolečin uporabljati obe roki enako. Nič nenavadnega ni, če je oškodovanka v času, ko z rokami ni nič delala, snela opornico, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je oškodovanko poškodovana roka omejevala pri opravljanju domačih hišnih del, gospodinjstvu in podobno. Pri tem ni relevantno, kar izpostavlja pritožnik, da ni bilo ugotovljeno, ali je oškodovanka desničarka oziroma levičarka, saj se navedena opravila opravljajo z uporabo obeh rok kot je pojasnilo sodišče prve stopnje. Okoliščina, ali je oškodovanka opornico stalno nosila, za zaključek o oslabljenosti njene desne roke ni ključna, kot tudi ne, da oškodovanka, sicer po poklicu frizerka, tega dela v času obravnavanega dogodka ni opravljala, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbenih navedb, da je obdolženec ravnal v skrajni sili. Skrajna sila je v skladu z 32. členom KZ-1 podana takrat, ko storilec storil dejanje zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnosti, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pri tem pa je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo oziroma, če storilec stori protipravno dejanje, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki ji ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je ogrozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti. Pritožnik trdi, da mu je oškodovanka odvzela osebno svobodo gibanja s tem, ko ga je zaklenila v stanovanje, zato je upravičeno ravnal tako, da je skušal oškodovanki odvzeti ključe od stanovanja, ki ga je želel zapustiti. V kolikor je pri tem prišlo do poškodbe oškodovankine roke, v kateri je držala ključe stanovanja, je po njegovi oceni šteti, da je obdolženec ravnal v skrajni sili, zato njegovo ravnanje ni protipravno in je oškodovankina utrpljena poškodba najmanj primerljiva z obdolženčevo poškodbo ugriza na roki, ki mu jo je prizadejala oškodovanka.

Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je oškodovanka zaklenila stanovanje in obdolžencu ni hotela izročiti ključev, ko je hotel stanovanje zapustiti, vendar pritožnik ni izkazal in tega v pritožbi niti ne trdi, da nevarnosti, ki mu je grozila (odvzem osebne svobode gibanja) ni mogel odvrniti drugače kot tako, da je stiskal za oškodovankino desno roko (dlan) in ji s tem povzročil poškodbo kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Nenazadnje je obdolženec v svojem zagovoru pojasnil, da je imel tudi druge možnosti na razpolago, saj je povedal, da je o dogodku povedal po telefonu priči M.S. ter J.B. (to je, da ga je oškodovanka zaklenila v stanovanje in mu ne pusti oditi), priči sta mu ponudili pomoč, vendar je pomoč zavrnil s pojasnilom, da bo „zadevo sam rešil“. Sklicevanje na skrajno silo tako po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno.

Pritožnik trdi, da je izpodbijana sodba neobrazložena v delu, ki se nanaša na subjektivno stran obravnavanega kaznivega dejanja. Trdi, da ni obrazložen obdolženčev namen oškodovanki povzročiti telesno poškodbo. Pritožbeno sodišče odgovarja, da namen oškodovanca lahko telesno poškodovati ni znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če o tem sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje ni prišlo do ugotovitve in zaključka, da je obdolženec oškodovanko namenoma poškodoval, ampak iz izpodbijane sodbe izhaja, da je obravnavano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, o čemer ima izpodbija sodba zadostne razloge. Sam obdolženec je v svojem zagovoru povedal, da je bil močnejši od oškodovanke, kar naj bi videla tudi oškodovanka, ko je sprevidela, da ji bo ključ vzel, vendar očitno s stiskanjem zapestja ni popustil vse dokler ga ni oškodovanka ugriznila v roko. Pri tem pritožbeno sodišče še v zvezi s pritožbeno navedbo, da je oškodovankin ugriz najmanj enakovreden poškodbi, ki jo je oškodovanka utrpela zaradi stiska za zapestje, odgovarja, da ta okoliščina ni relevantna, saj je ugriz sledil ravnanju oškodovanca in oškodovanka obdolženca ni ugriznila v roko preden je obdolženec ravnal tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ampak v posledici njegovega ravnanja. Pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je obdolženec zavedal svojega dejanja in ga tudi hotel storiti.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje za prepričanje obdolženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP) navedlo prepričljive razloge, da jih pritožnik s pritožbo ne more izpodbiti.

Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Odločba o kazenski sankciji je obrazložena v 13. točki izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je v skladu 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.