Jedro

Ugotovitev, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot je zatrjeval v tožbi, temelji na pravilni uporabi navedenega 215. člena ZPP in tudi ni obremenjena z nobeno postopkovno kršitvijo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je s tožbo z dne 29. 10. 1998 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki je nastala na njegovem avtomobilu F. M. po krivdi voznika vozila, ki je bilo proti avtomobilski odgovornosti zavarovano pri toženki.

2. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni dokazal s stopnjo prepričanja, da je do poškodbe njegovega vozila prišlo na zatrjevani način. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Odločba sodišča prve stopnje je bila izdana 5. 11. 2007, torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008). Tako je treba po drugem odstavku 130. člena tega zakona v revizijskem postopku uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP), ki dopuščene revizije ni poznal. Revizijsko sodišče je zato tožnikov predlog za dopustitev revizije posredovalo sodišču prve stopnje, ki je vlogo obravnavalo kot revizijo in opravilo postopek po 373. in naslednjih členih ZPP.

4. Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da je on tisti, ki mora s stopnjo prepričanja dokazati, da je do prometne nesreče prišlo na točno zatrjevani način. Meni, da je takšno stališče v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 540/2005 in sklepom istega sodišča II Ips 674/2003. V prvi odločbi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo, da zavarovalnica nosi dokazno breme za dejstva, ki tožnikov zahtevek izključujejo. V drugi odločbi pa je navedlo, da je pravna usodnost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka porazdeljena med obe stranki, zaradi česar bi moralo biti med njiju porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Tožnik meni, da je tožena stranka tista, ki nosi dokazno breme glede ugovora, da je bila prometna nesreča nameščena. Poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje v tem primeru napačno uporabili pravila o dokaznem bremenu, kar je odločilno vplivalo na zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka. Meni, da mu je bilo naloženo nesorazmerno dokazno breme, kar v njegovem primeru pride še bolj do izraza, ker ni bil udeleženec prometne nesreče. Opozarja, da sta sodišči prve in druge stopnje z izbiro previsokega dokaznega standarda kršili enako varstvo pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Meni pa tudi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče kršilo metodološko pravilo iz 8. člena ZPP.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Zakon o pravdnem postopku v 215. členu določa, da v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da je materialno dokazno breme ves čas stabilno oziroma, da je ves čas postopka le na eni ali na drugi stranki, procesno dokazno breme pa se med dokaznim postopkom lahko premešča(1).

8. Res je, da dokazno breme za dejstva, ki tožnikov zahtevek izključujejo (tako imenovani ugovori nenastale pravice), nosi tožena stranka in da med take ugovore spada tudi ugovor izključitve zavarovalnega kritja(2). Prav to sta upoštevali tudi sodišči prve in druge stopnje. Vendar je tožena stranka z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne in avtomobilske stroke in z izpovedjo priče B. J. izkazala, da se poškodbe na vozilu zavarovanke tožene stranke nikakor ne ujemajo z opisanim nastankom nezgode. Tako sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je tožena stranka procesno dokazno breme prenesla nazaj na tožnika. Ugotovitev, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo res tako, kot je zatrjeval v tožbi, tako temelji na pravilni uporabi navedenega 215. člena ZPP in tudi ni obremenjena z nobeno postopkovno kršitvijo. Iz povedanega je tudi razvidno, da ni utemeljen očitek, da dokazno breme ni bilo enakomerno porazdeljeno in da je bila tožniku kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevo II Ips 674/2003, kjer je šlo za odškodninski zahtevek za škodo iz pretepa in kjer sta sodišči res napačno uporabili določbo 215. člena ZPP, saj toženec procesnega dokaznega bremena ni uspel prevaliti nazaj na tožnika.

9. Uveljavljena revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Ljubljana 2006, str. 382. Op. št. (2): Tako VS RS v citirani odločbi II Ips 540/2005.