Jedro

Tožeča stranka na podlagi novega stanja, poočitenega v odločbi občinske geodetske uprave, ne more dokazovati tega, da je prizidek k stanovanjski hiši zgradila na prejšnjem funkcionalnem zemljišču te hiše (in da zato ni dolžna plačati odškodnine po 14. členu ZKZ), saj prejšnjega dejanskega stanja glede tega zemljišča v zvezi z navedeno odločbo ni mogoče več ugotoviti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 26.1.1993 je Oddelek za družbeno-ekonomski razvoj in planiranje Občine odmeril tožniku odškodnino zaradi spremembe namembnosti dela kmetijskega zemljišča, in sicer za 34 m2 njive tretjega katastrskega razreda št. 2528/18 v znesku 105.644,80 SIT in odločil, da se odškodnina plača v enkratnem znesku na tekoči račun Občine - odškodnina za spremembo namembnosti zemljišča. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila citirano odločbo prvostopnega organa in tožniku odmerila odškodnino zaradi spremembe namembnosti navedenega zemljišča v znesku 104.502,40 SIT ter odločila, da je odškodnino potrebno plačati v roku 15 dni od prejema izpodbijane odločbe na žiro račun Občine - odškodnina za spremembo namembnosti zemljišča Občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1., 3., 5., 6. in 7. odstavka 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91-II). Tožena stranka ugotavlja, da je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da je prvostopni organ izdal tožniku lokacijsko dovoljenje z dne 26.1.1993 za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši (legalizacija) na zemljišču parc. št. 841 in 2528/18 pod tam navedenimi pogoji. Na zahtevo prvostopnega organa je kmetijska inšpekcija medobčinskega inšpektorata občin dne 22.1.1993 podala mnenje, da se zaradi gradnje zadevnega prizidka odmeri odškodnina za 34 m2 zemljišča na parc. št. 2528/18. Po uradnih podatkih iz zemljiškega katastra je bilo zemljišče parc. št. 2528/18 pred zadevno gradnjo njiva III. katastrskega razreda v izmeri 263 m2. Glede na tabelo 1, ki je sestavni del zakona o kmetijskih zemljiščih, spada navedeno zemljišče v I. skupino katastrskih okrajev in je kot njiva III. katastrskega razreda ovrednoteno z 80 točkami. Po določbi 8. odstavka 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih se odškodnine za gradnje, ki so bile zgrajene v nasprotju s predpisi in se legalizirajo, obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo gradnje. Glede na določbo 22. člena zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78) ter določbo 2. odstavka 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je tožnik kot investitor popolno vlogo za legalizacijo gradnje vložil 11.12.1992, ko je vrednost točke, določena z odlokom o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list RS, št. 7/91) ter valorizirana z indeksom cen na drobno, ki ga objavlja Zavod RS za statistiko, znašala za njive III. katastrskega razreda 38.42 SIT. Glede na navedeno znaša po ugotovitvi tožene stranke odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v obravnavanem primeru: 80 točk X 38.42 SIT = 3073.60 SIT/m2 X 34 m2 = 104.502,40 SIT. Po proučitvi zadeve tožena stranka ugotavlja, da prvostopni organ odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča ni odmeril v višini, ki je veljala na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo gradnje (uporabil je napačno vrednost točke). Zato je po mnenju tožene stranke prvostopna odločba nezakonita. Tožena stranka pojasnjuje tožniku, da se pri posegih v prostor v nasprotju s predpisi za obračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč upoštevajo podatki iz zemljiškega katastra, ki so veljali pred nedovoljenim posegom v prostor. Po uradnih podatkih zemljiškega katastra je bilo navedeno zemljišče pred zadevno gradnjo njiva III. katastrskega razreda v izmeri 263 m2. Zato odločba geodetske uprave Občine z dne 1.3.1993, izdana po gradnji prizidka, po mnenju tožene stranke ne more vplivati na odločitev o zadevi.

Tožnik se v tožbi ne strinja z odločitvijo tožene stranke, saj v izpodbijani odločbi določenega zneska ni dolžan plačati. Prizidek, za gradnjo katerega ima vso potrebno dokumentacijo, je zgrajen na funkcionalnem zemljišču k stanovanjskemu objektu na tem zemljišču. Površina tega zemljišča ne presega površine, potrebne za redno rabo tega objekta, saj celotno navedeno zemljišče sedaj pomeni stavbišče - stavbo v izmeri 129 m2 in dvorišče v izmeri 407 m2 oziroma skupaj le 536 m2. Po njegovem mnenju v primeru, ko je dograditev izvršena na površini, ki pomeni funkcionalno zemljišče, ni mogoče zahtevati odškodnine zaradi spremembe namembnosti dela zemljišča. Zaradi tega mu ni mogoče naložiti plačila določenega zneska iz tega naslova. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka se po mnenju sodišča pravilno sklicuje na določbe 1., 3., 5., 6., 7. odstavka in 2. alinee 8. odstavka 14. člena citiranega zakona o kmetijskih zemljiščih.

Po presoji sodišča tožnik s sedanjim stanjem (citirana odločba geodetske uprave Občine z dne 1.3.1993) ne more dokazovati tega, da je navedeni prizidek zgradil na prejšnjem funkcionalnem zemljišču stanovanjske hiše, saj prejšnjega dejanskega stanja glede tega zemljišča v zvezi z navedeno odločbo geodetske uprave Občine ni mogoče več ugotoviti; iz podatkov zemljiškega katastra in zemljiške knjige v upravnih spisih pa je razvidno, da je bilo navedeno zemljišče do izdaje lokacijskega dovoljenja tožniku za gradnjo navedenega prizidka z dne 26.1.1993 označeno kot njiva III. katastrskega razreda v izmeri 263 m2. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je tožniku odmerila odškodnino zaradi spremembe namembnosti 34 m2 njive III. katastrskega razreda na navedenem zemljišču, saj je za to imela podlago v drugem stavku 7. odstavka 14. člena citiranega zakona o kmetijskih zemljiščih, po katerem: če se odškodnina ne da odmeriti po 3. odstavku tega člena, odmeri odškodnino upravni organ, pristojen za lokacijske zadeve, po tem, ko je dobil mnenje občinskega upravnega organa, pristojnega za kmetijsko inšpekcijo. Tako mnenje pa je navedeni občinski organ, pristojen za kmetijsko inšpekcijo glede navedene izmere tudi dal. Glede na materialne predpise, ki jih tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno citira (drugi stavek 7. odstavka in druga alinea 8. odstavka 14. člena citiranega zakona o kmetijskih zemljiščih, 22. člen zakona o urbanističnem planiranju, 2. odstavek 68. člena ZUP ter odlok o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, skupaj z valorizacijo po indeksu cen na drobno, ki ga objavlja Zavod RS za statistiko) ter navaja pravilen obračun odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča v višini 104.502,40 SIT, je tudi pravilna odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, s katero je odpravila prvostopno odločbo in odmerila odškodnino v pravilnem znesku.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).